Zaradi strahu, da bi izgubile delo, so se vrnile v stavbo, 1134 se jih ni nikoli vrnilo domov

Travme, ki jih tudi čas ne bo zacelil

Zadnja, ki je dočakala rešitev, je bila komaj polnoletna Rešma. Ujeta je bila 17 dni, bila je povsem izčrpana, a kot po čudežu nepoškodovana. Za Rešmo, ki se je v tovarni zaposlila le tri tedne pred tragedijo, se je zgodba končala srečno, a travma ostaja. "Še vedno ne prenesem teme v spalnici. Vedno imam prižgano luč. Če je ugasnjena, me zajame panika. Zdi se mi, da sem še vedno tam," je povedala leto dni po tragediji. Danes dela v hotelu v eni od uglednejših četrti Dake in pravi, da nikoli več ne bo stopila v tekstilno tovarno.

Rešila se je tudi Begum, a je plačala veliko višjo ceno. Našli so jo tri dni po nesreči, njena roka je bila ujeta pod kosi betona. Zato so ji najprej podali žago in ji naročili, naj si jo odreže. Trajalo je dolge ure, vmes je večkrat omedlela. Begum še danes živi v bližini kraja, kjer je stala Rana Plaza. Ruševine so še vedno tam, še vedno med njimi ležijo kosi oblačil s tudi nam znanimi oznakami in, kar je najhuje, še vedno smrdi po smrti, pravi Begum. In zato, dodaja, se temu kraju niti približati noče. Dobila je nekaj odškodnine, vendar ne toliko, kot je zaslužila, ko je še lahko šivala. Z družino se komajda preživlja.

18-letna Mahinur je imela poškodbe glave, izgubila je tudi prst na nogi. Osem mesecev je okrevala, potem se je znova zaposlila v tekstilni tovarni. "Prvi dan v službi sem se usedla, zašila dva kosa oblačil in omedlela. Vsi spomini so se vrnili," pravi. Nadrejeni jo je vprašal, ali je delala v tovarni, ki se je zrušila, in jo nagnal domov. Za vedno. Žensk iz Rane Plaze ne zaposlujejo,

Podobnih zgodb je veliko. Ženske, ki so delale v Rani Plazi, nikakor ne morejo dobiti zaposlitve. Pa ne le zato, ker bi se bali, da zaradi poškodb – telesnih ali duševnih – ne bi naredile toliko, kot se od njih pričakuje. Nekateri delodajalci tudi verjamejo, da nad njimi visi prekletstvo.

Si lahko zakrivamo oči pred dejstvom, da smo odgovorni tudi mi?

Ko je govora o odgovornih za tragedijo, je prvo ime, ki pride na misel Sohel Rana. Lani so ga skupaj s še 41 drugimi obtožili umorov. Bogati povzpetnik, ki je kariero gradil tudi v vladajoči politični stranki, je bil lastnik stavbe. Do nje naj bi prišel s prevaro in izsiljevanjem, podkupovanje in zveze v politiki pa naj bi mu zagotovili, da so odgovorni gledali stran, ko jo je razširil in v njej naselil tovarne. In že smo pri naslednji težavi, ki je prav tako igrala pomembno vlogo pri tragediji: skorumpiranih politikih. Pravzaprav pri skorumpiranih uradnikih. In dejstvu, da si tisti, ki imajo denar, lahko privoščijo vse, tisti, ki ga nimajo, pa nič.

A odgovornost sega še dlje, vse do nas, zahodnih potrošnikov. Odločitev, da pošljejo delavce za stroje, čeprav so vedeli za nevarnost, so upravitelji tovarn upravičevali s kratkimi dobavnimi roki. To so zahteve naročnikov, ki le odražajo pričakovanja kupcev. Čas od prve predstavitve kolekcije do dostave oblačil na trgovske police je vse krajši, kupci želijo to, kar vidijo, tudi takoj imeti. Uveljavil se je izraz hitra moda. Po drugi strani se veča povpraševanje po poceni oblačilih, kupujemo jih več in zato jih morajo več izdelati. V norenju za več in bolj hitro so na varnostne ukrepe v številnih tovarnah preprosto pozabili. Pozabili pa so tudi na delavske pravice in človekove pravice nasploh. Spomnimo samo na otroško delo in mizerne plače, ki ne zagotavljajo preživetja. Rana Plaza ni bila edina in tudi Bangladeš še zdaleč ni edina država, kjer se to dogaja.

V Rani Plazi so med drugim šivali za Benetton, C&A, Kappo, Kik, Mango, Primark in Walmart.