Evropa in Rusija sta združili moči in na rdeči planet poslali satelit, imenovan ExoMars Trace Gas Orbiter (TGO). Ta je površino Zemlje zapustil v mestu Baikonur v Kazahstanu ob 10:31 po našem času.
Sonda bo raziskala, ali je metan iz svetovnega ozračja geološkega izvora ali ga proizvajajo mikrobi. Če bo šlo vse po načrtih, bodo raziskovanje nadgradili z robotom, ki ga sestavljajo v Veliki Britaniji, da bo vrtal v površino. Tega bi lahko na Mars poslali leta 2018 oziroma bolj verjetno leta 2020.
Rdeči planet posebej za Rusijo predstavlja destinacijo borne sreče. Do sedaj je na četrti planet od Sonca poslala že 19 misij in številne od njih so bile nepopolne. Številne so zastale med Zemljo in padle nazaj na Zemljo, nekaj jih je strmoglavilo in zgorelo na Marsu, ostale pa so šle preprosto mimo Marsa. Če predpostavljamo, da bo zdaj šlo vse kot po maslu, lahko kontrolorji iz operativnega centra Evropske vesoljske agencije v Darmstadtu v Nemčiji pričakujejo signal od TGO takoj, ko bo na svoji poti sproščen od rakete. To naj bi bilo okoli 22:28 po našem času. Nato pa sledi 7-mesečno popotovanje do Marsa. Tri dni pred pristankom, 16. oktobra, bo satelit odvrgel majhen modul, znan kot Schiaparelli. Ko bo enkrat na površju, bo njegov cilj upravljanje z nekaj znanstvenimi instrumenti, vendar inženirje v prvi vrsti zanima, kako modul deluje pri vstopu, spustu in pristanku. Predvsem pa bo Schiaparelli predstavil nabor tehnologij – radarjev, računalnikov in njihovih algoritmov – ki jih bo potreboval, da bo pomagal robotu varno pristati na planetu. Ta drugi korak v evropsko-ruskem projektu naj bi Zemljo zapustil leta 2018, čeprav je to zdaj zelo vprašljivo zaradi financiranja in razporejanja. Številni, ki so povezani s projektom, pa zdaj že govorijo o letu 2020, kar naj bi bilo bolj realistično.
TGO naj bi Schiaparellija 'spustil' v bližino Marsa 16. oktobra. Sonda bo v atmosfero Marsa priletela s hitrostjo 21.000 km/h, pri tem pa bo uporabila vročinski ščit, padalo in rakete za zaustavitev. Končni pristanek bo omehčal material za pristanek na njenem trebuhu. Čeprav nima kamer na površju, bo sonda na poti proti Zemlji naredila nekaj fotografij. Schiaparelli bo raziskoval okolje, dokler se mu ne bo izpraznila baterija.
Ko bo 'spustil' Sciaparellija, bo satelit še leto dni krožil nad Marsom. S tega vidika bodo instrumenti delali podroben popis atmosferskih plinov na Marsu.
Najbolj zanimiv za raziskovalce je metan. Prejšnje ugotovitve – prejete od satelitov, teleskopov na Zemlji in ameriškega roverja iz površja planeta – kažejo, da je v zelo nizkih koncentracijah prisoten ogljikovodik.
Presenetljivo je to, da je sploh tam. Ultravijolična svetloba bi morala odstraniti plin iz atmosfere v nekaj sto letih, kar kaže, da ga je bilo treba nekako dopolniti. Eden od možnih aktivnih virov vključuje geološko aktivnost v globini, kjer lahko voda reagira s kamni in minerali, ki proizvajajo vodik, ki se nato obdela v metan.
Druga možnost pa je, da je vir biološkega izvora. Večina metana v Zemljini atmosferi prihaja iz mikrobov, kot so tisti v želodcih prežvekovalcev. Na Marsu ni krav, lahko pa bi tik pod površjem planeta delovali preprosti organizmi. In prav raziskave TGO bi lahko razkrile nekaj resnice glede teh zanimivih konkurenčnih idej.
KOMENTARJI (41)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.