'Nisem mogel zaspati, ker sem se bal, da me bodo pojedli'

Dogodek je pritegnil več kot milijardo gledalcev po vsem svetu, bil je eden najbolj gledanih televizijskih dogodkov v zgodovini. Ljudje so bili hipnotizirani, ko je 33 čilskih rudarjev iz teme stopilo na svetlobo. To bi lahko bila ena največjih reševalnih akcij. Kaj pa rudarji? Bili so živ dokaz, da v tem računalniškem stoletju pogum in vzdržljivost še nista izginila. Zdaj so doma, v rudniškem mestu Copiapo, ki se nahaja v najbolj sušni puščavi na svetu.

Pred rešitvijo so rudarji sklenili dogovor, da o preživetem času pod zemljo ne bodo govorili. Vendar so zdaj nekateri spregovorili.

Eksplozija ni bila presenečenje

Po petih urah v službi se jim je porušil svet. Delavci na površju so povedali, da je bilo slišati, kot bi eksplodiral vulkan. Bil je šok, so rekli, vendar ne presenečenje. Rudnik San Jose je imel eno najslabših varnostnih evidenc v regiji.

Prva reševalna skupina ni prišla prav daleč, saj je bila podzemna pot blokirana s steno, ki je bila dvakrat težja od Empire State Buildinga. Je 33 rudarjev še živih? Možnosti so ocenili na dva odstotka.

Pretresljive zgodbe

Več kot pol kilometra pod zemljo je Victor Zamora popravljal streho rudnika, ko ga je sila eksplozije potisnila ob zid. Zatekel se je v zaklonišče, kjer so hranili hrano prav za take nujne dogodke. Hrane je bilo dovolj za nekaj obrokov. Na vprašanje, kakšna je bila njihova reakcija na to, je Zamora odgovoril: ''Bili smo nori. Skoraj ničesar ni bilo tam. Nismo mogli verjeti, da bi lahko preživeli s takimi količinami. Slabše so nas obravnavali kot živali. Bilo je pretresljivo.''

Tri dni po nesreči so reševalci rudarje pod zemljo iskali s sondami. Težava je bila le v tem, da niso vedeli, kje jih iskati. Vse, kar so imeli, so bile skice, ki so bile zastarele in nepravilne. Vendar so vrtali naprej, dan in noč. Hrup je bil oglušujoč. Rudarji so slišali vrtanje, ki se jim je približalo in se nato ustavilo. Zaradi tega se jim je mešalo.

Enkrat pa se je mehaniku Alexu Vegi zdelo, da sliši rešitev. ''Rekel bi, da niso vrtali več kot dva metra od našega zaklonišča,'' se spominja. ''Bilo je res zelo blizu.'' Na vprašanje, ali se spominja, kako se je počutil, ko je izvedel, da vrtalnik ne bo vrtal do njih, je Vega odgovoril: ''Ja, izgubil sem upanje. Bil sem obupan.''

Obupane pa so bile tudi njihove družine, ki so pred rudnikom postavile šotore. Postojanko so poimenovali 'Kamp upanja'. In upanja nekateri niso nikoli izgubili, čeprav po 16 dneh iz globin pod zemljo še ni bilo znakov življenja. Družine pa niso vedele – in tudi javnosti do sedaj ni bilo znano – da so bili rudarji tako obupani, da so tudi razmišljali o samomoru.

Misli na samomor vse pogostejše

''Prijatelju sem rekel: 'Če bomo še naprej trpeli, bi bilo bolje za nas, da gremo v zaklonišče, prižgemo motor in pustimo ogljikovemu monoksidu, da opravi svoje delo','' se spominja Zamora. Na vprašanje, ali je samo on čutil tako ali so bili tudi drugi istega mnenja, je dejal: ''Mislim, da smo bili vsi istega mnenja. V tistem trenutku sploh ni šlo za samomor. Šlo je za končanje trpljenja. Tako ali tako bi umrli,'' je še dodal.

Pisatelj Jonathan Franklin, ki je napisal knjigo '33 mož', je povedal, da so imeli možje izjemno disciplino. Za vsako stvar so glasovali in držali so se dnevnega urnika – najprej sestanek, nato molitev. Nato so imeli, kot so jo imenovali, večerjo. Možje so si vedno delili hrano, tudi ko so imeli le eno žličko tune na vsakih 48 ur.

Do dneva 16 pa so rudarji že stradali in sprejeli so dejstvo, da bodo morali prvega, ki bo umrl, pojesti. ''Povedali so mi, da so imeli kozico in žago pripravljeno,'' je povedal Franklin. Na vprašanje, ali misli, da so potencialni kandidati vedeli, kdo so, je pisec odgovoril: ''Eden izmed kandidatov mi je povedal, da so se možje hecali. 'Hej, če boš umrl med spanjem, boš zajtrk, kosilo in večerja.' Zadnjih nekaj dni tako ni mogel zatisniti očesa. Bil je preveč prestrašen, da bi ga kolegi pojedli, če bi umrl.''

Vodja skupine Mario Sepulveda je povedal, da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bi prišlo do tega. ''Rekel bi pet ali deset dni. Ne vem. Bil sem pa prepričan, da bom odšel od tam, ne glede na vse. S hrano ali brez nje. Kako? Moral sem misliti na to, kateri rudar se bo najprej zgrudil, in nato sem mislil na to, kako ga bom pojedel. Ni me bilo sram, nisem se bal,'' je povedal.

Rešitev

Nato pa jih je rešilo vrtanje. Na 17. dan so reševalci zavrtali v njihovo steno in takrat so vse misli o kanibalizmu in samomoru izginile. Reševalci na površju so slišali udarce po vrtalniku. Ko so ga potegnili na površje, so na njem zagledali rdečo barvo. Nato so našli sporočilo. ''Dobro smo, v zaklonišču, vseh 33." Reševalci so pod zemljo poslali kamero in svet se je zazrl v temne oči presenečenih preživelih.

Po 69 dneh napetosti je prišlo odrešenje. Eden za drugim so shujšani rudarji stopili na trdna tla in na svetlobo.

In kaj je zdaj z njimi?

Victor Zamora, popravljavec strehe, je posnel film o vsem, vključil je tudi reševanje v magični kapsuli in ljubezenski prizor, ko je bil spet združen s svojimi ljubljenimi. Edisona Peno so morali zaradi depresije in anksioznosti hospitalizirati, Mario Sepulveda pa jemlje močna zdravila. Najstarejši rudar Mario Gomez sploh ne more zaspati.

Alex Vega pa ne more pojasniti, zakaj postavlja zid okrog svoje hiše, vendar ga. ''Kadar koli slišim hrup, se prestrašim in gledam okoli sebe. Moje srce začne hitreje biti. Ne prenesem majhnih prostorov. Zdaj jemljem pet ali šest tablet na dan,'' je povedal.

Vsi razen enega rudarja so utrpeli resne psihološke težave, je povedal zdravnik. Rudarji se tudi pritožujejo, da ne prejemajo enake zdravstvene oskrbe, ki jo potrebujejo in so jim jo obljubili. 19 od njih jih je že izgubilo invalidsko nadomestilo.

Victor Zamora, ki se je od rešitve prvič odpravil k rudniku, se počuti, kot bi bil še vedno ujet. ''Preden sem šel v rudnik, sem bil vesel moški. Zdaj pa imam nočne more in težave. Nisem več isti človek. Sanjam, da sem ujet, da prijatelji okoli mene umirajo. Skale padajo. Drugi del mene je še vedno tam,'' je povedal in dodal, da ne more imeti normalnega odnosa z družino.

Na vprašanje, kako gleda zdaj na prostor, kjer je bil ujet, je Zamora dejal: ''Čutim žalost, veliko žalosti. Raje bi bil mrtev.''

Še danes ljudje ne razumejo, kaj se lahko zgodi z ljudmi, ko so bili v peklu. Ampak rudarji vedo. Pravijo, da je rudnik boginja maščevalnosti, ki zahteva svojo ceno. Včasih je cena smrt, včasih preživetje.