Za premierja je znova predlagal svojega dolgoletnega zaveznika Dmitrija Medvedjeva. Njegovo imenovanje mora potrditi duma.
Putin je nato leta 2012 znova postal predsednik, Medvedjev pa premier. Njun dogovor je razočaral tiste, ki so imeli Medvedjeva za bolj liberalnega politika.
Putin in Medvedjev sta se spoznala v rodnem Sankt Peterburgu, kjer sta v 90. letih oba delala v uradu tamkajšnjega župana.
Dolgoletni ruski voditelj je na volitvah 18. marca zmagal že v prvem krogu volitev, s 76,7 odstotka podpore je dosegel svoj najboljši volilni rezultat. Ob zmagi se je Putin zahvalil volivcem za izkazano podporo in izpostavil, da so očitno "prepoznali dosežke preteklih let". Prav tako je Ruse pozval, naj bodo še naprej enotni.
Prav vsi se z novo izvolitvijo človeka, ki državo vodi že dve desetletji - tudi na račun onemogočanja opozicije, ne morejo sprijazniti in tako so konec tedna v Rusiji zaznamovali protesti.
Pod sloganom "Za nas ni car", so pred novo Putinovo inavguracijo protestirali njegovi nasprotniki, nevladna organizacija OVD-info, ki opazuje politične aretacije v Rusiji, pa je sporočila, da je policija v 26 mestih po vsej državi aretirala skoraj 1600 ljudi. Med njimi je bil tudi opozicijski voditelj Aeksej Navalni, ki mu je bilo na predsedniških volitvah onemogočeno nastopiti.
Od "carja" do "za nas ni car"
Ko je Putin leta 1999 prevzel državo, je ta okrevala po eni najhujših ekonomskih kriz, kar jih Rusi pomnijo. Tudi po zaslugi rasti cen nafte je Putinu uspelo stabilizirati rusko barko, ljudem pa vrniti dostojanstvo.
A skupaj s stabilizacijo stanja je Putinova država zategovala zanko okoli prostega pretoka informacij. Najprej je bila na udaru svoboda televizije, nato tiska in na koncu interneta. Putin je državljanom "svetoval", naj ne vtikajo nosu v tekmovalni svet politike, ampak naj se osredotočijo na svojo kariero in ustvarjanje premoženja.
S politiko se je medtem ukvarjal njegov režim. Domačo podobo je gradil na kultu svoje osebnosti, spretno igro na domovinska čustva ljudi, ki še niso pozabili nekdanje veličine Sovjetske zveze in z obljubo, da jih bo ščitil pred domnevno nevarnostjo z Zahoda. Za potrebe zunanje politike pa je ostal pri taktikah iskanja zaveznikov in vnašanjem razdora v zahodni svet, z vpletanjem v nekaj konfliktov po svetu in financiranjem pro-ruske propagande. Vse skupaj naj bi Rusiji zagotovilo obstoj na svetovnem odru, kjer primat vse bolj prevzema Kitajska.
A po dveh desetletjih na čelu države, Putin ni več njen rešitelj, ampak problem, ocenjujejo analitiki. "Privatizacija politike" v roke peščice, ki danes obrača sistem po svojem okusu, je ustvarila cinično in apatično družbo, ki bo morala ponovno odkriti svoj interes za politiko in razmisliti o svoji domovini "po Putinu".
Čeprav mnogi menijo, da bo tudi po tem mandatu skušal izvesti kakšen manever, ki bi mu omogočil, da še ostane na oblasti, je sam dejal, da "ne namerava vladati so sto let".
Bo pa torej državo vodil vsaj do leta 2024. In kaj Rusom obljublja za to obdobje?
Med drugim boj proti revščini. V državi z okoli 144 milijonov prebivalcev pod pragom revščine živi okoli 20 milijonov ljudi, kar je veliko. Vendar pa precej manj kot v času, ko je Putin začenjal svoj politični vzpon. Leta 2000 je namreč pod pragom revščine živelo 42 milijonov Rusov. Nekaj kritikov sicer Kremlju očita prirejanje statistik in pravi, da je revnih precej več ljudi.
Kaj Putin obljublja Rusom?
Pomoč otrokom in družinam naj bi se v prihodnjem mandatu povečala za 40 odstotkov. Lažji naj bi bil dostop do stanovanj, zvišali naj bi pokojnine. V državi, kjer naj bi se bolniki z rakom odločali za samomor, ker si ne morejo privoščiti zdravil za lajšanje bolečin, bi bilo to vsekakor dobrodošlo.
Putin je tudi napovedal, da želi, da bi se Rusija do sredine prihodnjega desetletja povzpela med pet največjih svetovnih gospodarskih velesil. V tem kontekstu naj bi se tudi trudil za tehnološki preboj in krepitev demokracije.
Kritiki so se ob to že obregnili in spomnili, da je Putin dober predvsem v izkoriščanju tehnologije za obvladovanje domačega in tujega mnenja. Kremelj naj bi namreč odkril koristi spletne propagande in kar iz lastnega žepa plačeval "internetne trole", ki naj bi za od 500 do 1000 evrov mesečno po spletu širili pro-rusko propagando.
A eno so napovedi, drugo pa praksa. Ruska ekonomija že dlje časa krmari nekje med recesijo in skromno gospodarsko rastjo. Napovedi za letos so bile - pred novim zapletanjem v spore z Zahodom zaradi napada na nekdanjega ruskega vohuna v Veliki Britaniji, za čemer naj bi stal prav Kremelj - relativno obetavne. Celo bonitetne agencije kot je na primer Standard & Poor’s so državi namesto negativnih obetov, dale oceno "stabilno". Vrnilo se je tudi nekaj tujih investitorjev.
Vseeno razmere v Rusiji niso bleščeče. Leta 2016 je četrtina ruskih podjetij oklestila plače zaposlenih, nekatera podjetja so celo izpustila plačilo nekaj plač. Povprečna plača se je leta 2015 znižala za 9,5-odstotka, leto kasneje še za 8 odstotkov in padla pod 370 evrov. A na terenu je še huje kot kažejo številke – nekatere regije so namreč v precej slabšem položaju od državnega povprečja.
Rusija je razdeljena v 85 regij, od tega dve – Sevastopol in Krim - nista mednarodno priznani, Rusija pa ju je od Ukrajine priključila leta 2014.
Po podatkih ruskega finančnega ministrstva je finančno stabilnih le 10 ruskih regij ali pol manj kot leta 2015. Naslednjih 30 regij životari večinoma po zaslugi državne pomoči – v samo 10 regij gre letno okoli 3 milijarde evrov. Ostale regije pa so v precejšnjih finančnih težavah.
70 ruskih regij 63 odstotkov prihodkov pošilja v državno blagajno, obdržijo lahko torej le skromnih 37 odstotkov. Država jim nato okoli 20 odstotkov tega denarja vrne v obliki subvencij in denarja za različne programe.
Kremelj je odstotek denarja, ki ga pobere regijam, v zadnjih štirih letih povečal za več kot 12 odstotkov. Ob tem pa je med finančno krizo nanje prenesel še levji delež izdatkov za socialo.
Kombinacija recesije in pritiska Moskve je tako izjemno poslabšala finančno stanje ruskih regij, agencija Standard & Poor’s pa ocenjuje, da imajo ruske regije za okoli 100 milijard dolarjev dolga.
Pritisk Moskve na finance regij že dolgo skrbi za nezadovoljstvo na terenu. Zato številne regije želijo večjo avtonomijo, so pa takšni poskusi doslej klavrno propadli. Poskus Čečenije se je končal z dvema vojnama.
Predsednik Tatarstana Rustam Minnikhanov je kremeljske apetite po denarju opisal kot neumne in nevarne, Moskvo pa opozoril, da postaja kot Stalin, ki je kmetom vzel zemljo in s prisilno kolektivizacijo pomoril na milijone ljudi. V odgovor je dobil opozorilo premierja Dmitrija Medvedjeva, naj ne prestopa svojih pooblastil.
Ko Putin govori o prihodnosti, tako mnogi upajo, da ima v mislih tudi kakšne primerne reforme. Številne skrbi velika odvisnost od prihodkov iz naslova nafte in zemeljskega plina. Ko so strmoglavile cene na mednarodnih trgih, svoje pa so dodale še mednarodne sankcije zaradi Ukrajine, se je rusko gospodarstvo znašlo v težavah. Ekonomija se je skrčila, srednji razred pa se je soočil s padanjem življenjskega standarda.
Se pa kljub nekaterim zahodnim predvidevanjem, Rusija ni sesula. Po svoje je dogajanje del ruske ekonomije celo okrepilo, saj se je moralo rusko gospodarstvo prilagoditi novim razmeram. Moskva je med drugim uvedla prepoved zapravljanja prihodkov, ki se v blagajno stekajo, ko je sodček nafte (158,9873 litrov) dražji od 35 evrov. Ta denar gre v sklad za dolgoročne investicije.
Prav investicije so rak rana trenutne Rusije – zadnji dve leti jih je bilo namreč izjemno malo, posledica pa je slaba konkurenčnost ruskega gospodarstva, ki se sooča s težavami kot je slaba infrastruktura, slaba avtomatizacija, slaba tehnološka opremljenost, prav tako je izziv starajoče prebivalstvo, zaradi česar je marsikje težko najti primerno delovno silo. Situacijo še dodatno potencirata birokracija in korupcija na vseh ravneh države, ki povečujeta proizvodne in druge stroške. Celo Putinovi svetovalci priznavajo, da so gospodarske reforme nujne, prav tako pokojninska reforma, ki bi olajšala življenje obubožanih ruskih upokojencev. Z modernizacijo države je povezano tudi vprašanje vlaganj v izobraževanje in zdravstvo, še dve podhranjeni veji ruske države.
Putin je obljubil oboje, a vse več Rusov pravi – po letih, ko je bila retorika bolj pomembna kot dejanja, je čas, da v ospredje, namesto besed, stopijo konkretna vizija, konkretna dejanja in konkretne spremembe. Pa tudi razprava, kaj se bo zgodilo po koncu še enega šestletnega mandata Putina.
Kaj pa lahko pričakuje svet?
Svet je medtem oder za Vladimirja Putina, ki rad igra svojo igro, ko ga pri njej zalotijo, pa jo spretno zanika. Tako po eni strani Rusija išče sodelovanje, vendar je Putinova Rusija svojeglava država, ki je ni strah konflikta, če to pomeni, da bo dosegla svoje.
Odkar se je v ZDA na oblast zavihtel Donald Trump, je odnos med ZDA in Rusijo izjemno zanimiv. Rusija je bila obtožena, da je z vmešanajem v ameriške volitve pravzaprav ustoličila Donalda Trumpa. Bolj kot dejanska moč Vladimirja Putina, je bila sicer tukaj ob nekaj resnice o ruski propagandi, nezmožnost ameriškega demokratskega tabora, da se sooči s porazom svoje kandidatke zaradi programa, ki je izgubil stik z realnostjo številnih Američanov. Vseeno pa Putin rad igra vlogo tistega, ki Američanom občasno ponagaja. Trenutno je po mnenju analitikov odnos obeh držav ambivalenten. Četudi naj bi se torej Putin in Trump v teoriji razumela bolje kot na primer Putin in Trumpovi predhodniki, tega v praksi, vsaj navzven, ni zaznati. Po drugi strani pa odnos z nekaj razdalje obema koristi tudi politično. Tekmici za vojaško in geopolitično prevlado, napetosti med državama – še posebej Rusija – izkoriščata v domače politične namene.
Boj za prevlado na mednarodnem parketu pa kljub vzponu Kitajske ostaja. Rusiji je na primer s posredovanjem v vojni v Siriji, kjer se je jasno postavila na stran predsednika Bašarja Al Asada, uspelo okrepiti vpliv na Bližnjem vzhodu, kar je za Moskvo pomemben strateški dosežek. Rusija je tako spretno zapolnila praznino, ki so jo na Bližnjem vzhodu pustile ZDA, potem ko se je administracija Baracka Obame odločila za precejšen umik z območja.
Medtem se nadaljuje precej zapleten odnos Rusije z nekdanjimi članicami in evropskimi sateliti Sovjetske zveze. Litva, kot piše DW, ima z Rusijo vse od Ukrajinskega konflikta komaj omembe vreden odnos, 65 odstotkov prebivalcev te države meni, da je Rusija sovražni sosed, skoraj petina pa je prepričanih, da je Rusija povsem zmožna vkorakati v njihovo državo in jo zasesti. Zato ni presenetljivo, da je bila večina zadovoljna, ko je Nato v državo namestil okoli 1000 vojakov. Nekdanje članice Sovjetske zveze se skušajo od Rusije večinoma čim bolj distancirati tudi, ko gre za gospodarstvo in energetiko.
Medtem ko so ruski odnosi s številnimi nekdanjimi evropskimi zaveznicami ohlajeni zaradi ukrajinskega konflikta, pa na primer cveti odnos med Rusijo in Srbijo. Nekaj po zaslugi osebnega prijateljstva med predsednikoma Putinom in Aleksandrom Vučićem, v veliki meri pa, ker tako koristi ruski geopolitični strategiji.
Evropska unija in Rusija sta odnose zaostrili predvsem zaradi Ukrajine, kar je vodilo v uvedbo sankcij, ki so vplivale tudi na evropsko gospodarstvo. Okoli 40 odstotkov izgub iz tega naslova je utrpela Nemčija, ki pa ostaja na stališču, da je bila priključitev Krima neprejemljiva.
Nekaj hude krvi pa je med Berlinom in Moskvo zavrelo tudi zaradi napada ruskih, domnevno z vlado povezanih hekerjev, na informacijski sistem nemške vlade. Kanclerka Angela Merkel pa je ruski propagandni stroj opozorila, da naj se ne skuša igrati z nemškimi volitvami. Ruski spletni troli naj namreč ne bi bili omejeni le na širjenje propagande v ZDA in Rusiji, ampak tudi v Evropi, med drugim naj bi vplivali na brexit.
Prav tako je Nemčija ob Franciji tista država, ki je podprla Veliko Britanijo, ko je ta Rusijo obtožila, da stoji za zastrupitvijo dvojnega agenta in njegove hčerke. Rusi so sicer Britance sicer opomnili, da za to nimajo nobenih konkretnih dokazov. Je pa veliko posrednih dokazov, žogico vračajo iz držav, kjer so prepričani, da lahko za napadom stoji le Putinov režim.
Ko so se odnosi z Evropo ohladili, se je Rusija še bolj obrnila h Kitajski, s katero sicer delita tudi avtoritaren način vodenja države, "hitro in učinkovito" obračunavanje s političnimi nasprotniki, za obe je značilna robustna, agresivna zunanja politika. Prav tako v Varnostnem svetu ZN običajno zagovarjata podobne pozicije, na primer ko gre za reševanje konflikta v Siriji. Državi sta tudi izvedli nekaj skupnih vojaških vaj.
Rusija se na mednarodnem parketu obnaša preveč svojeglavo in to že dolgo, je situacijo ocenil generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg in med to prištel vse od priključitve Krima do zastrupitve agenta z živčnim strupom na ozemlju članice Nata. A dlje od tega, da je Rusija s tem kršila vrsto mednarodnih norm in sporazumov, ni šel. Hladne vojne, ki že dolgo lomasti nekje v ozadju, ni nihče ne želi v polnem razmahu. Tudi zato, ker Zahod še ni našel recepta, kako se učinkovito spoprijeti z avtokrati.
KOMENTARJI (428)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.