Obe strani ne skoparita z očitki ena drugi. Letijo oznake o "zaplankanosti", celo fašizmu na eno stran, na drugo pa - naj si begunce "odpelje domov" in očitki, da bomo kmalu tujci na lastnem kontinentu, poslušni "islamskim fanatikom".
Dialog v ozračju, ki ni zmožno sprejemanja nasprotnih mnenj, niti njihovega podajanja na civiliziran način, je skoraj nemogoč. Koristi pa ne bo imel nihče, še najmanj evropska družba, ki se ji s prihodom beguncev in migrantov, ki jim je del Evrope široko odprl vrata, obeta nova realnost.
Kakšna bo, pa je odvisno od obeh strani - tiste, ki prihaja in tiste, ki je tukaj. In kot svarijo strokovnjaki - nasilje in sovraštvo, pa čeprav ga številni širijo "zgolj" preko računalniške tipkovnice, ne bo korak v pravo smer. Po drugi strani pa - strahove ljudi je treba razumeti in nanje odgovarjati - dokler njihovo izražanje ne preseže mej dostojnega in dovoljenega.
Strah je naravni odziv
Trditi, da je z dvomom in strahom, ki se pojavlja pri ljudeh, že v osnovi nekaj narobe, ni prav. "Strah je del samega bistva človeka," razlaga psiholog Steven Neuberg iz univerze v Arizoni za Live Science.
"Z vidika evolucije, se naši možgani še vedno odzivajo na specifične grožnje, ki jim je bilo človeštvo priča v svojih zgodnjih fazah - bojimo se za fizično varnost, strah nas je nalezljivih bolezni, strah nas je izgube vrednot in pravil, ki veljajo za našo družbo in smo jih prevedli v zakone, da bi jih ohranjali," razlaga Neuberg.
In s tega vidika so prišleki naenkrat grožnja. Pri čemer sploh ni pomembno, kakšne vrednote prinašajo s seboj. "V raziskavi smo ugotovili, da so sodelujoči z isto stopnjo nevarnosti ocenili feministične aktivistke kot krščanske fundamentaliste, čeprav gre za popolnoma različni ideologiji," je razložil za Live Science.
Na primeru beguncev, se je zbudil spomin na zelo primarno zgodovinsko težavo - zasedbo prostora in varnost skupine. "Skupine mlajših moških so videne kot še posebej grozeče, saj predstavljajo možnost fizičnega nasilja," pravi Neuberg. Gre za tezo, ki se je nekako potrdila tudi v odzivih na idejo begunskih kvot, ko so številni evropski politiki izpostavljali, da vzamejo ženske in otroke. "Ne pa tudi mladih moških, ki so videti, kot da so pravkar prišli iz telovadnice" - tako na primer hrvaški politik Anto Dapić, ki ga je med drugim povzel Irish Times.
Drug pomemben vidik v širjenju nestrpnosti in nasprotovanja beguncem, je "kulturni spopad". V tradicionalno krščansko Evropo, ki je vmes naredila jasen prehod v sekularno družbo, prihajajo ljudje z drugo zgodovinsko, kulturno in versko izkušnjo, ki živijo po drugačnih pravilih. Težave se zdijo skoraj neizogibne, zato tudi veliko zaskrbljenosti.
Strah, kot eden od osnovnih mehanizmov človeka, običajno sproži oster odziv, ki smo mu priča tudi v Sloveniji - že po količini nestrpnih komentarjev.
A kot je jasen Neuberg - že mogoče, da gre za primarni človeški odziv na občutek ogroženosti, a to še ne pomeni, da je reakcija prava, kaj šele primerna. "Primernost reakcije namreč določajo osnovne vrednote družbe," je še dejal za Live Science. In Evropska unija je leta 2000 začela uporabljati geslo "Združeni v različnosti", kot svoje temelje pa navaja solidarnost, svobodo, mir in človekove pravice.
Ob besnih odzivih na begunce tako ni malo tistih, ki pravijo - Evropa bo s tem pokopala sebe, svojo identiteto in svoje vrednote.
Ali pa je morda prav tukaj težava. Kdo pa je danes tipični Evropejec? Kakšna je zavezanost 500 milijonov ljudi temeljnim vrednotam EU. Je vsem jasno, kdo so, ali ne - v povezavi, ki še posebej izrazito od gospodarske krize dalje, išče svoj jaz - tudi ko gre za vprašanje, kaj naj bodo še naprej stvari, ki povezavo držijo skupaj in je v ta "skupaj" tudi vse več dvomov.
Teorija pravi, da se ljudje, ki vedo, kdo so, počutijo manj ogrožene v družbi tistih, ki imajo drugačne temeljne vrednote. Na to je opozoril celo ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki pravi, da "največja grožnja Evropi ni islam, temveč izgubljene vrednote oz. identiteta njenih prebivalcev."
Fenomen s svoje perspektive razlaga tudi Eva Jonas iz univerze v Salzburgu: "Gre tudi zato, kako ljudje pri sebi opravijo z eksistencialnimi strahovi. Vemo, da bomo enkrat umrli, in s tem se moramo na neki točki sprijazniti. Enega od načinov predstavlja vlaganje v skupno kulturo, ki posamezniku omogoča, da je del nečesa trajnejšega. Zato postane ob objektivni ali subjektivni grožnji varovanje te kulture tako pomembno."
Odprtost do beguncev pa je povezana tudi z ekonomsko uspešnostjo osebe in države, meni Neuberg za Live Science - tisti, ki imajo več, imajo več za deliti in se počutijo manj ogrožene. Manj jih skrbi, da jim bodo begunci odnesli socialno podporo in službo.
Tudi v tem kontekstu je mogoče razumeti razlike v evropskem odzivu. Gospodarsko močna Nemčija, ki ima prosta delovna mesta, potrebuje delavce. Države, po katerih še lomasti "grški duh", so ob praznih proračunih bolj prestrašene in previdne.
Strah in nasprotovanje tudi v Nemčiji: kdor ima izkušnjo z begunci, je prerasel stereotipe
Po drugi strani bi bilo poveličevanje nemškega odziva zelo napačno. Besede Angele Merkel pač niso izjave celotnega njenega ljudstva in dejstvo je, da v državi narašča desni in levi ekstremizem, skoraj vsak dan se zgodi napad, uperjen proti beguncem ali zatočiščem zanje, je poročal web.de.
Andreas Zick, psiholog in strokovnjak za reševanje konfliktov iz Bielefelda, je za isti medij dejal, da je bilo leto 2014 leto radikalizacije nemške družbe.
Zick meni, da se k sovraštvu na eni strani zatečejo tisti, ki potrebujejo "ventil za sproščanje frustracij", saj so nezadovoljni na delu ali v družini in iščejo zunanjega krivca ali tarčo, predvsem pa tisti, ki jih vodijo predsodki, zato je nujno njihovo odpravljanje.
Najbolje preko direktnega kontakta med domačini in prišleki. "V okoljih, kjer je že zdaj prebivalstvo navajeno migrantov, je namreč zaskrbljenosti in odpora do novih prišlekov veliko manj," je za web.de dejal sociolog Jürgen Friedrichs. Zato tudi meni, da bi bilo treba begunce naseljevati v običajne skupnosti prebivalcev in se izogniti postavljanju getov. "Prav tako je veliko manj predsodkov med izobraženimi."
Med najboljšimi načini srečevanja kultur domačinov in prišlekov strokovnjaki predlagajo skupne zabavne dogodke, na katerih pridejo do izraza kulture sodelujočih, druženje ob petju in podobnih dejavnostih. Pri čemer pa dodajajo, da je za to seveda potrebna pripravljenost obeh strani.
Kaj evropsko družbo in begunce povezuje, o čem še moramo skleniti kompromis, bo treba v resnici šele odkriti, pa opozarja redaktor nemškega Spiegla Jan Fleischhauer, ki ga povzema web.de in se je razpisal o "nemški kulturi dobrodošlice". Ta se nanaša na Nemce, ki so prišleke na vstopnih točkah pričakali z napisi "dobrodošli" in jih takoj prišteli k sebi kot nove državljane - brez vprašanj, brez preverjanja.
"V resnici o ljudeh, ki prosijo za azil vemo izjemno malo, odprto pa ostaja tudi vprašanje, kako podrobno jih sploh želimo spoznati," meni Fleischhauer. Ki ob tem izpostavlja še en vidik, ki sproža jezo med nasprotniki migrantov, a (pogosto) v želji, da bi bila korektnost do beguncev čim večja, redkeje zaide v javnost: "Jasno je, da so med pomoči potrebnimi in nam potrebnimi "srčnimi kirurgi", prišli tudi ljudje, ki izkoriščajo situacijo." In dokler tisti, ki o beguncih dvomijo, ne bodo dobili odgovorov tudi o teh ljudeh, posploševanj ne bo nič manj.
Pomanjkanje odgovorov namreč pušča prostor za kreiranje zgodbic, ki se še posebej učinkovito širijo v času interneta. Ni jih bilo zato malo, ki so nezadovoljno zmigovali z glavo, ko je namesto, da bi ponudil kakšno rešitev ali odgovor, tudi visoki predstavnik Združenih narodov Peter Sutherland britansko reakcijo na begunsko krizo v Calaisu označil za "hudo pretirano", Britance, ki so zahtevali, da ekonomski migranti ostanejo pred mejo, pa po poročanju Telegrapha za ksenofobe.
Vsak izraz zaskrbljenosti namreč še ni ksenofobija - dokler je izražen na sprejemljiv način, ki pušča možnost dialoga.
"Vzhodna Evropa še ni opravila z lastno morilsko preteklostjo"
Ko gre za rekordno nasprotovanje beguncem in migrantom v evropskem okviru, so ga izkazale predvsem vzhodnoevropske države nekdanjega komunističnega bloka. Iskanja odgovora na vprašanje zakaj je temu tako, se je pred kratkim z nekoliko drugačnega zornega kota lotil profesor zgodovine z univerze Princeton Jan T. Gross, sicer specializiran za področje družbe in vojne.
"Zakaj so se te države, med njimi moja rodna Poljska, v tej situaciji izkazale kot nestrpne, zaprte, ksenofobne, ko da so pozabile na duh svobode in solidarnosti, ki jim je pred četrt stoletja prinesel osvoboditev," se sprašuje v prispevku, objavljenem na project-syndicate.org.
"Gre za družbe, ki so po padcu komunizma, ob vstopanju v Evropsko unijo trdile, da se vračajo domov v družino, s katero delijo skupne vrednote. Zdaj se lahko vprašamo, kakšne vrednote so si pa predstavljali? Gre za države, ki so desetletje črpale sredstva strukturnih skladov EU, danes pa pravijo, da niso pripravljene prispevati ničesar za rešitev begunske krize," opozarja Gross.
Iz teh držav je sicer slišati - begunci niso naš problem, mi se nismo vpletali v politične in vojaške napetosti v regijah, od koder prihajajo begunci. Svarijo - muslimani prihajajo, da zasedejo Evropo, papežu, ki je župnije pozval k pomoči beguncem pa odgovarjajo, "da ne pozna situacije".
Odgovor na vzhodnoevropski odziv, tako piše Gross v svojem razmišljanju, leži v zgodovini, natančneje v času druge svetovne vojne. "Na Poljskem, čeprav je država ponosna na upor nacizmu, so med okupacijo pobili ogromno Judov. Oziroma - kot piše antikomunistični poljski pisatelj Józef Mackiewicz - med okupacijo skoraj ni bilo Poljaka, ki ne bi slišal koga reči - "Hitler je imel prav, da jih je uničil". Pri tem seveda ne gre prezreti ogromnega števila Poljakov, ki so pomagali Judom in bili za to kasneje tudi odlikovani, a v tistem času so se bolj kot ne upirali sistemu in to celo skrivali," trdi Gross.
"Vsa področja, ki jih je okupiral nacizem, so mu bila po svoje poslušna - odvisno od pogojev nemške zasedbe in lokalnih specifik, a najhuje jo je odnesla prav vzhodna Evropa. In ko se je vojna končala, je bila Nemčija s strani zaveznikov prisiljena opraviti z zlo ideologijo in njenimi posledicami. Bil je dolg in boleč proces, a nemška družba je bila sposobna miselne transformacije, zato se danes tudi drugače odziva na moralne in politične izzive, ki jih prinaša begunska kriza. Na drugi strani se vzhodna Evropa ni nikoli soočila s svojo morilsko preteklostjo in opravila z zlom, ki ga je zakoreninila. Šele, ko bo to storila, bo sposobna prepoznati svoje obveznosti do tistih, ki bežijo," v svojem prispevku še piše Gross.
Drugačnega mnenja o tem, zakaj vzhodni del Evrope izreka precej manj dobrodošlice beguncem, je madžarski evropski poslanec György Schöpflin. Ta je spisal komentar za bruseljski Politico, v katerem pojasnjuje, da je prišlo v primeru begunske krize v prvi vrsti do različne ocene situacije in spopada dveh ideologij.
Schöpflin poudarja, da imajo ukrepi madžarske vlade doma 80-odstotno podporo ljudi, ki menijo, da je z njimi odgovornost do državljanov izpolnjena. "Množične migracije, ki smo jim pravkar priča, terjajo globljo analizo kot zgolj pogled z vidika ekonomije, sočutja in dokumentov, ki urejajo migracijske politike. Vsi ti vidiki namreč ne zajemajo kulturnih, zgodovinskih in psiholoških izkušenj Madžarov," piše Schöpflin.
"Prihod migrantov ima tri faze - sprejem, integracijo in asimilacijo, čeprav slednjo zahodna Evropa zavrača zaradi zavezanosti multikulturnosti. Zahodni odziv na migracije torej je - spoštujte zakon in plačujte davke, pa ste lahko tukaj. Na prvi pogled zelo odprt pristop, ki pa ni pravi, ker je družba zgrajena na veliko bolj kompleksnih temeljih - povezujejo jo običaji, zaupanje, moralne norme in pravila obnašanja," je zapisal za Politico.
In nadaljuje: "Liberalizem verjame, da se je znebil vseh nasprotnikov. Najprej je uspešno marginaliziral krščanstvo, nato se je znebil Marksizma, v devetdesetih je nesprejemljiva postala nacionalna pripadnost, ki se jo je naenkrat enačilo z nacionalizmom ... In zagovorniki liberalizma danes ne vidijo težav z islamom, ker so uspešno opravili s krščanstvom in menijo, da bo tokrat enako."
Tu pa po Schöpflinovem mnenju nastanejo težave. "Islam pozna svoja pravila in ima le malo posluha za zahodne liberalne vrednote."
Vzhodna Evropa - tako Schöpflin za Politico - ne izraža sovraštva do kogar koli, ampak le zavrača liberalni univerzalizem zahodne Evrope. "Verjamemo, da so krščanske vrednote veljavne prav toliko kot sekularne liberalne vrednote," pravi Schöpflin, ki tudi meni, da do miselnih razlik med deli Evrope ni prišlo nenadoma, le tokrat je situacija nekoliko obrnjena - običajno so vzhodne države tiste, ki poslušno sledijo, tokrat pa so izvajalke v prvi vrsti.
A medtem ko je razprava o pomislekih glede migracij in iskanja rešitev, ki bodo omogočale dolgoročno sobivanje, še kako na mestu, izražanje mnenja z netenjem sovraštva in utrjevanjem strahov in stereotipov, ne prinaša nobenih rešitev, pa naj bodo razlogi za to osebni ali del kulture naroda.
Nancy Kobrin, avtorica dela The Banality of Suicide Terrorism: The Naked Truth About the Psychology of Islamic Suicide Bombing, izpostavlja pomemben vidik težav, ki jih prinese življenje v sovražnem okolju. Ekstremizem. "Zahodna javnost ima težave z razumevanjem, zakaj je v evropskih islamskih skupnostih toliko kriminala, zakaj se mnogi radikalizirajo v zaporu," piše Kobrinova.
"Zato, ker je islam, še posebej njegove skrajnejše oblike, odlična religija za tiste, ki se vidijo kot večno žrtev in iščejo krivce in rešitelje svojih težav. Od tod tudi njegova privlačnost za množice ljudi s krhko osebnostjo in notranjo sovražno nastrojenostjo," piše.
S tem pa izreka opozorilo, da se bo treba sobivanja s prišleki lotiti drugače kot preko njihovega izločanja iz družbe, sovražnostjo in nesprejemanjem. Še posebej zato, ker bo to dolgoročno sobivanje: "Srečni in sprejeti ljudje ne postanejo samomorilski napadalci ali kriminalci."
Točka preobrata - ko smo sposobni sočustvovanja
In kako preseči sovraštvo? Obstaja razlog, zakaj je v medijih ogromno osebnih zgodb beguncev. Ker je njihova sporočilna vrednost mnogo močnejša od statističnega preseka begunskega vala.
Ljudje imamo zmožnost empatije, vživljanja v čustva drugega človeka. Za Evropo je bila točka preloma fotografija Aylana Kurdija, katerega truplo je morje naplavilo na obalo. "To je zaprlo razkorak med "nami" in "njimi". Aylan je nosil majico, športne copate, videti je bil kot povprečen otrok na evropskem ali ameriškem igrišču. In ljudje so hitro razumeli obup njegovega očeta - lahko so se postavili v njegovo kožo. In ko si v koži nekoga drugega, je lažje razumeti njegove poteze, želje, reakcije," še pravi Neuberg.
