Ameriški predsednik George Bush danes praznuje prvo obletnico prevzema oblasti, potem ko je 20. januarja lani, po številnih povolilnih zapletih s preštevanjem glasovnic, zaprisegel kot 43. predsednik ZDA. Po številnih zapletih je Busha ustoličilo vrhovno sodišče ZDA, s tem ko je prekinilo ponovno preštevanje glasovnic na Floridi, kjer je Bush zmagal s tesno večino pred demokratskim nasprotnikom Alom Gorom. Bush je začel voditi razdeljeno Ameriko, saj velik del volilcev ni pozabil, na kakšen način je prišel v Belo hišo, vendar so se z novim predsednikom na koncu le sprijaznili, ko jim je to naročil tudi poraženec Al Gore.
Stara ljudska modrost pravi, da se zarečenega kruha največ poje in to velja tudi za Busha, ki se je na volitve leta 2000 odpravil s kritikami na račun prevelikega vmešavanja v svetovne probleme administracije Billa Clintona. Bush je štiriletni mandat pričel po napovedih, skozi kongres je uspel spraviti zakon o davčnih olajšavah. Prva zunanjepolitična poteza novega predsednika je prišla le dva dni po inavguraciji, ko je prepovedal financiranje organizacij, ki se v tujini ukvarjajo s pomočjo pri načrtovanju družine, zaradi česar si je tudi prislužil tožbo, o kateri pa v času poenotenja proti terorizmu ni veliko slišati. Ukrep je napovedal oddaljevanje od Clintonovih časov. Januarja lani je Bush ustanovil Urad za dobrodelne pobude na osnovi vere, ki pomaga verskim organizacijam priti do državnega denarja za opravljanje dobrodelnih del. Potem ko je s tem poskrbel za najrevnejše, se je po trditvah demokratov zahvalil še najbogatejšim Američanom in v kongres poslal predlog zakona o 1,6 milijarde dolarjev davčnih olajšav, ki koristi predvsem njegovim premožnim podpornikom.
Kongres je sicer potrdil za 1,3 milijarde dolarjev davčnih olajšav, kar pa je vseeno pomenilo zmago za Busha. Zatem je država začela drseti v recesijo, kopneli pa so tudi ogromni proračunski presežki značilni za Clintonove čase. Tudi druge domače teme so mu bolj ali manj šle po načrtih, vendar se je namesto napovedanega krčenja ameriške prisotnosti po svetu zaradi terorističnih napadov 11. septembra zgodilo ravno nasprotno.
Bushu je prav zaradi terorizma uspelo uresničiti obljubo, ki jo je dal ob inavguraciji 20. januarja 2001, namreč, da bo poskrbel za združitev Američanov, ki so imeli še vedno svež spomin na povolilne zaplete. Po 11. septembru so bile vse delitve pozabljene, zaradi zunanjega sovražnika pa so Američani postali enotni za svojim predsednikom.
Demokrati so si že brusili nože pred kongresnimi volitvami 2002, vendar so 11. septembra teroristi z napadom na Svetovni trgovinski center (WTC) in Pentagon, v katerih je umrlo okrog 3.000 ljudi, poskrbeli, da je Busheva popularnost narasla do neba. Poleg davčnega načrta pa si Bush doma za veliko zmago šteje sprejem zakona o šolstvu, kar je bila tudi ena njegovih glavnih predvolilnih tem.
Prva resna mednarodna kriza je Busha doletela 1. aprila 2001, ko sta nad kitajskim morjem trčila kitajsko lovsko letalo in ameriško vohunsko letalo. Slednje je zasilno pristalo na otoku Hainan, Kitajska pa je 24 članov posadke izpustila šele, ko se je Bela hiša opravičila, ker je letalo pristalo na kitajskem ozemlju.
Junija se je Bush odpravil na pot po Evropi, kjer se je med drugim v Sloveniji srečal z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom in dejal, da se mu že na obrazu vidi, da je dober človek, kar je razjezilo marsikoga v ZDA.
S Putinom se je srečal še novembra v Teksasu, srečanje pa ni bilo podobno nekdanjim pogovorom voditeljev dveh velesil v času hladne vojne. Bush trdi, da je teh časov konec, zato je tudi napovedal ameriški odstop od pogodbe ABM, ki ZDA in Rusiji prepoveduje izgradnjo protiraketnih sistemov.
ZDA pod Bushem vztrajajo pri izgradnji protiraketne obrambe (NMD), kljub vsemu nasprotovanju Rusije, Kitajske in Evrope. Julija 2001 je Bush še drugič odpotoval v Evropo na srečanje voditeljev držav G-8 v Genovi, ki so jo oblegali protiglobalisti, v tem času pa se je srečal tudi s papežem Janezom Pavlom II.
Prebrisan novinar je leta 2000 Busha ujel na limanice, ko mu je zastavil vprašanja o voditeljih nekaterih svetovnih držav, pri čemer je bodoči predsednik za voditelja Pakistana znal povedati le, da je to nek general. Pakistan je po 11. septembru postal najpomembnejši zaveznik ZDA v protiteroristični operaciji v Afganistanu, Bush pa je Perveza dodobra spoznal tudi na dvostranskem srečanju v New Yorku ob robu zasedanja Generalne skupščine ZN. 11. september je po mnenju nekaterih ameriških analitikov pošteno spremenil Busha, drugi pa menijo, da je ostal isti, le politiko je moral spremeniti. Odnosi z ZN so se popravili, saj je svetovna organizacija takoj sledila ameriškemu pozivu za boj proti terorizmu.
Le redko katera država si je upala pasti v kategorijo držav podpornic terorizma. Tu je Bush dilemo poenostavil, ko je dejal, "kdor ni z nami je s teroristi". 7. oktobra je ukazal začetek bombardiranja Afganistana. Boj sicer še ni končan, saj Afganistan še ni postal država, ki bi bila varna pred vrnitvijo terorizma, vendar kot kaže, se Bush tega zaveda in ZDA bodo za obnovo države namenile na milijone dolarjev. Namesto umika ameriških vojakov v domovino, pa jih bodo ZDA še več poslale po vsem svetu.
V začetku letošnjega leta je Bush pozabaval svetovno javnost, ko je dejal, da sta njegovi odrgnini na obrazu posledica neprevidnega požiranja prestic ob gledanju tekme ameriškega nogometa na televiziji. Začetek leta 2002 pa lahko za Busha postane nevaren tudi zaradi propada energetskega velikana Enron, od katerega je v svoji politični karieri dobil več kot pol milijona dolarjev. Demokrati sicer še niso začeli streljati iz vseh topov, vendar, če jim bo na novembrskih volitvah kazalo slabo, ni izključeno, da z republikanskim predsednikom ne bi skušali početi to kar, so počeli republikanci s Clintonom v času afere Monice Lewinsky.
