Tričlanski senat zveznega prizivnega sodišča v Richmondu, v ameriški zvezni državi Virginija, je sprejel odločitev v primeru Zakariasa Musauija, obtoženega sodelovanja v zaroti terorističnih napadov na ZDA 11. septembra 2001.
Musaui je bil aretiran avgusta 2001 zaradi sumljivega obnašanja v pilotski šoli zvezne države Minnesota. Priznava sicer, da je član teroristične organizacije Al Kaida, vendar zavrača obtožbo, da je bil predviden za 20. udeleženca napadov 11. septembra. Zahteval je dostop do visokih pripadnikov Al Kaide v ameriškem ujetništvu, ki bi potrdili njegove besede, vendar mu tožilci tega niso dovolili zaradi interesov nacionalne varnosti. Prvostopenjska sodnica jih je kaznovala, prizivno sodišče pa je kazen odpravilo, a hkrati odredilo, da mora Musaui dobiti vsaj pisne izjave ujetih teroristov.
Ameriški pravosodni minister John Ashcroft, za katerega je Musauijev primer preizkus sposobnosti vlade, da obtoženim teroristom sodi na civilnih, ne pa vojaških sodiščih, je odločitev prizivnega sodišča pozdravil. Sodišče naj bi potrdilo njegovo prepričanje, da ima lahko Musaui pošteno sojenje, obenem pa je mogoče tudi zavarovati interese nacionalne varnosti. Ashcroft je bil posebej vesel, ker lahko tožilci zdaj znova zahtevajo smrtno kazen.
Prvostopenjska sodnica iz Aleksandrije Leonie Brinkema je namreč tožilcem ukazala, da morajo Musauiju omogočiti vsaj videopovezavo z ujetimi terorističnimi voditelji (med njimi naj bi bila Ramzi Binalšib in Kalid Šejk Mohamed). Tožilci so to zavrnili in sodnica jim je zato prepovedala zahtevati smrtno kazen ter predložitev kakršnihkoli dokazov o Musauijevi vpletenosti v napade 11. septembra.
Pilatovska razsodba?
Če bi prizivno sodišče odločilo v prid Musauiju oziroma v tem primeru celo v prid sodnici, bi bila vlada prisiljena obtoženca odpeljati pred vojaško sodišče, saj ga na prostost ne bi izpustili. Tožilci pravosodnega ministrstva so trdili, da Musauiju ne morejo omogočiti dostopa do morebitnih razbremenilnih prič, ker gre za znane teroriste, ki so zaprti nekje na skrivnem mestu in če bi jim omogočili stik, bi menda uničili dolgotrajna zasliševalska prizadevanja za pridobitev informacij, s katerimi bi se lahko zaščitili pred novimi napadi. Sodnica Brinkema pa se je sklicevala na ustavo in menila, da na ameriških civilnih sodiščih ne morejo nekoga obsoditi na smrt, ne da bi mu omogočili možnosti obrambe.
Prizivno sodišče se je strinjalo z njenim argumentom, da ima obtoženec ustavno pravico do razbremenilnega pričanja ne glede na potrebo po zaščiti nacionalne varnosti. Vendar je potrebno najti kompromis in sodišče je sodnici naročilo, naj ga ustvari tako, da bodo zaprti teroristi podali pisne izjave. Musaui je med procesom večkrat poudaril, da sploh ne priznava sodišča, sodno imenovane odvetnike pa je ozmerjal z Judi in trdil, da želi pobijati Američane. Sodišče mu je odvetnike potem vsililo.
