Liberija ima za seboj dolgo zgodovino gospodarskih in političnih vezi z Washingtonom.
V torek se je zaradi Liberije sestal ameriški svet za nacionalno varnost, vendar ni sprejel nobene odločitve. VS ZN je o Liberiji razpravljal v ponedeljek, vendar prav tako ni sprejel odločitve, temveč je odločanje preložil na čas, ko se z afriške turneje vrne delegacija VS. Prav tako v ponedeljek so za ameriško posredovanje prosili voditelji zahodnoafriških držav. Pritiskom na Bushevo administracijo se je v torek pridružil tudi časopis New York Times, ki je poudaril, da bi morala administracija uslišati Annanove prošnje.
Zahodnoafriška država Liberija je bila prva neodvisna afriška država, ki so jo ustanovili osvobojeni ameriški sužnji s pomočjo nasprotnikov sužnjelastništva in tudi zagovornikov, ki so se bali množičnih uporov osvobojenih sužnjev. Poslali so jih v Afriko, kjer so si leta 1847 ustanovili državo in prevzeli oblast nad domorodnim prebivalstvom. Zaradi slabega upravljanja je država hitro bankrotirala in postala odvisna predvsem od ameriških korporacij, ki so veselo izkoriščale poceni in le na papirju svobodno delovno silo. Diktatorji so se menjavali na oblasti, vrstile državljanske vojne, zadnja od leta 1989 do leta 1996, dokler ni leta 1997 na volitvah zmagal vodja upornikov Charles Taylor, ki ga je njegovih 12 protikandidatov hitro obtožilo volilne prevare.
Vojna se je nadaljevala, dokler niso uporniki junija prodrli v glavno mesto Monrovio, pred njimi pa okrog milijon beguncev. Na pobudo skupnosti zahodnoafriških držav in ZN je bil 17. junija v Gani sklenjen sporazum o prekinitvi ognja, ki je oblikoval posebno verifikacijsko skupino vojaških predstavnikov iz zahodnoafriških držav. Ta skupina bo v naslednjih dnevih skušala potrditi, da premirje drži. Charles Taylor je junija obljubil, da bo odstopil, če bo to končalo državljansko vojno, vendar zdaj odstop pogojuje z odpravo obtožnice posebnega sodišča ZN za zločine v sosednji državi Sierra Leone. Proti Taylorju je bila vložena obtožnica za vojne zločine, ker je pomagal upornikom, ki so zagrešili števlna grozodejstva.
Ameriški uradni predstavniki se izogibajo obljubam in natančnejšim odgovorom na vprašanja o tem, ali bodo posredovali v Liberiji, v diplomatskih virih pa krožijo mnenja, da želijo imeti ZDA najprej izpolnjene tri pogoje. Charles Taylor mora odstopiti s položaja in se predati sodišču za Sierra Leone, premirje iz Akre pa mora resnično držati.
Administracija se sicer otepa sodelovanja svojih vojakov v mirovnih misijah in bi morda prej sodelovala, če bi bili cilji posredovanja in čas natančno določeni. Boucher je v torek dejal, da sta se državni sekretar Colin Powell in Annan pogovarjala po telefonu in da ZDA tehtajo različne možnosti za pomoč Liberiji. Tiskovni predstavnik Bele hiše Ari Fleischer je dejal nekaj podobnega, vendar dodal, da možnosti ameriškega vojaškega posredovanja ne izključuje. Voditelji zahodnoafriških držav so predlagali, da bi ZDA poslale okrog 2000 vojakov, ki bi bili na čelu mednarodnih sil, sestavljenih večinoma iz pripadnikov njihovih vojsk.
Ameriško zadržanost je v torek poudarila Fleischerjeva ocena položaja v Monrovii. Namesto da bi odgovoril na vprašanje o ameriški pripravljenosti za sodelovanje, je poudaril, da so mednarodna prizadevanja že rodila sadove in da je položaj v Monroviji zdaj miren. New York Times piše, da ZDA seveda ne morejo posredovati vsepovsod, vendar pa je Liberija poseben primer zaradi dolgoletnih vezi z ZDA. Po mnenju časopisa je posredovanje potrebno tudi zaradi tega, ker so Taylorjevi nasprotniki večinoma iz istega testa in neprimerni za prevzem oblasti, zato mora biti tam nekdo, ki bo sposoben ohranjati mir.
