Vsako prizadevanje za manipulacijo iraške nafte v prid ameriškim interesom pa bo po ocenah New York Timesa zapravilo kakršnekoli politične dobitke, ki si jih bo Washington morebiti pridobil z vojno proti režimu iraškega predsednika Sadama Huseina.
Kratkoročno bi morali biti dohodki od nafte porabljeni za kritje humanitarnih potreb iraškega prebivalstva, ki močno trpi zaradi skoraj 13 let gospodarskih sankcij in več kot treh tednov vojne. Ne bi se smeli porabiti za kritje stroškov vojne, temveč za izgradnjo mirnega življenja v Iraku. Dolgoročno gledano pa bi morali o prihodnosti iraške naftne industrije, tudi o morebitni privatizaciji, odločati samo Iračani, in sicer takoj ko bo vzpostavljena legitimna in mednarodno priznana nova vlada v Bagdadu.
Administracija predsednika Busha je že večkrat zatrdila, da bo bogastvo iraške nafte služilo izključno dobrobiti iraškega prebivalstva. Časnik je to načelo ocenil za pravilno, saj bi se Washington tako lahko otresel številnih domnev o pravih motivih ZDA za napad na Irak. A z več desetimi milijardami dolarjev na kocki bodo ZDA pod velikim pritiskom zainteresiranih strani, ki si bodo prizadevale za sklenitev dolgoročnih donosnih pogodb med ameriško zasedbo Iraka. Najverjetneje se bodo pojavili tudi predlogi za uporabo iraške nafte za zmanjšanje moči Organizacije držav izvoznic nafte (OPEC), ki je bila ustanovljena leta 1960 v Bagdadu.
Irak ima okoli 112 milijard sodčkov naftnih zalog, kar predstavlja več kot desetino znanih naftnih rezerv na svetu. Preden je Irak napadel Kuvajt, je proizvedel okoli 3,5 milijona sodčkov nafte dnevno. Pred začetkom ameriško-britanske vojaške operacije v Iraku 20. marca pa je proizvodnja padla na okoli 2 milijona sodčkov dnevno. Iraška nafta je zelo kvalitetna, poceni jo je črpati, pa tudi zaloge so velike. A številne vojne in sankcije so močno okrnile raziskovanje in investicije v naftno industrijo, zato bodo za povečanje proizvodnje iraške nafte potrebne nove investicije.
Kot piše New York Times, bo lahko Irak s pravičnim upravljanjem svojega naftnega bogastva in odstranitvijo dragega bremena militarizma in diktature presegel razcvet, ki ga je pred četrt stoletja za kratek čas že užival. ZDA pa bi morale usmeriti svoja prizadevanja k doseganju tega cilja, je zaključil časnik.