'Prihajajo vojskovodje, voditelji, ki vodijo z dejanji, in ne ljudje, ki nosijo vrednote'

Kriza socialne demokracije ni zgodba od včeraj, ampak traja že dlje časa, poudarja politični analitik in filozof dr. Igor Pribac. “Njena kriza se je začela vzporedno s pešanjem dometa socialne države oz. socialnih politik, ki so zaznamovale prvo povojno obdobje in ki so se začele lomiti sredi sedemdesetih let, ob naftni krizi in krizi organizacije kapitalistične proizvodnje. Ko je začel rasti neoliberalizem, čedalje bolj globaliziran in brutalen liberalizem. Moč trga se je torej začela izdatno krepiti. Čedalje bolj je pritiskala in stiskala moč posameznih držav ter jih silila k temu, da so ubirale manj distributivne politike, v katerih je manj prerazdeljevanja družbenih resursov. Ta potek je torej dolgega datuma, socialdemokracije pa na to novo stanje niso ponudile nobenega prepričljivega odgovora.” 

In potem je leta 2008 udarila gospodarska in finančna kriza, ki je zatresla miren potek razvoja družbenih ciklov. “Ta kriza je bila navsezadnje velika priložnost za to, da se socialdemokratska politična usmeritev znova zavihti in postane osrednja stranka, da pridobi konsenz ljudi, ki so v tej krizi potegnili najkrajšo – to so seveda ljudje z družbenega dna, ki so plačevali za to krizo, ki so lahko tudi ugotovili, da imamo opraviti z neko v nebo vpijočo nepravično ureditvijo tega sveta." Kot poudarja, so bile centralne ustanove v tej krizi banke. Za njih so države in vse svetovne odločevalske institucije ocenile, da so tako velike, da ne morejo propasti. 

"Dokler jim je šlo dobro, so si delile mastne profite, torej so se bančniki redili na njih. Ko pa je prišlo do nasprotnega, velike krize in izgub, so se te izgube socializirale. Privatizacija dobičkov in socializacija izgub je bila formula, ki se je udejanjila na naših hrbtih v letih po krizi. In ta nepravičnost je bila priložnost za socialdemokracijo, da pridobi ljudi, ki so bili žrtve te nepravičnosti, z opozarjanjem na to, s svojimi ognjevitimi govori, s propozitivno politiko, ki bi v prihodnje preprečevala, da bi se kaj takšnega ponovilo, z opozarjanjem na davčne oaze in vse nereguliranosti, ki pomenijo, da lahko kapital na nek način vselej razpolaga s potezo več kot politične oblasti. No, nič od tega se ni zgodilo,” o izgubljenih priložnostih socialdemokratov razlaga Pribac.

‘Energija, bes in nezadovoljstvo so bili preusmerjeni na priseljence’

Tudi po prelomnem letu začetka gospodarske krize socialdemokracija na volitvah ni doživela večjih vzponov in pomembnejših premikov navzgor: “V Evropi in ZDA nismo zabeležili nobenega zasuka volilnega telesa v levo, ki bi bil nekako skladen s šolskimi knjigami, ampak smo ob koncu te krize, leta 2015, ko je že kazalo na bolje, dobili še močan migrantski val, ki je dotlej zadeval samo Italijo, nas pa se ni dotaknil od blizu, v tistem trenutku pa je zajel polovico Evrope. Ta energija, ta bes, to nezadovoljstvo, ki jih je generirala kriza in tudi njeno reševanje pri tistih, ki so jo najbolj drago plačevali, so bili zelo uspešno preusmerjeni na reveže, ki so začeli prihajati v državo in hoteli sebi priskrbeti boljše življenje, ker so za sabo puščali ruševine. Strah in bes so preusmerili na ogroženost od priseljencev, beguncev, ljudi, ki so drugačni od nas, imajo drugačne navade in so nam sovražni. Nastale so stranke, gibanja, strateške usmeritve držav, ki so slonele na ponujanju varnosti pred to nevarnostjo.”

Odkar imamo opraviti z begunsko krizo, je davčna kriza postala del oddaljene preteklosti – nihče več je ne omenja, ni več predmet nobenih kritičnih analiz, povezanost med obema krizama je v razpravah popolnoma odsotna – od tu naprej je povsem jasno, zakaj podpora socialdemokratom v Evropi pada, poudarja Pribac. Ti so po njegovem postali stranke, ki z nekimi določenimi popravki sodelujejo pri upravljanju tega sveta po tirnicah, ki so privedle do katastrofe, kakršna je bila gospodarska kriza, in tudi del njenega reševanja. “A tudi na teh tirnicah niso promotor kakšnih sprememb, novih reform, generalnih reformnih idej, zavračajo tudi tiste ideje, ki sploh nastajajo, kot je na primer univerzalni temeljni dohodek. Socialdemokracija je del sistema, ne kaže nobenega pravega odstopanja od tega. V resnici se postavlja vprašanje, da je politični sistem v celoti preprosto čedalje manj močan v odnosu do sveta kapitala. To razočaranje nad močjo nacionalne ali transnacionalne politike je tisto spoznanje, ki se ga ljudje pravzaprav otepajo in v nekem slepem upanju stavijo vedno znova na nekega novega človeka, ki mora biti na nek način čedalje večji čudodelnik, če naj zmore karkoli pomembnega premakniti v teh razmerjih.”

O fenomenu Orban: ‘Ljudem je dal neko pripadnost’

Kot še dodaja, ima levica svoje vrednote, ljudje pa ne verjamejo, da so sedanje politike in ukrepi pot do njihove uveljavitve. “Mnogi izgubljajo vero, da katerakoli druga politika to zmore. Še najbolj uspeva zadovoljiti ljudi raznim močnim figuram, kot je Viktor Orban. Fenomen Orbana je res močan, ob visoki volilni udeležbi ima še neverjetno visoko podporo.”

In kaj je Orbanov recept za uspeh? “Ljudem prodaja neko prepričanje, da jih je obvaroval nečesa, kar je za njih zelo nezaželeno, dal jim je neko pripadnost, ki je navsezadnje pripadnost njegovemu vodstvu, pripadnost naciji in neki skupnosti vrednot, ki jo on predstavlja. Zdi se, takole čez prst, da je to tisto. Blagostanje je tudi na Madžarskem približno tolikšno kot kje drugje, ne vem, če je to lahko razlog za to, da dobiva tako velik konsenz v tako širokem krogu ljudi, kar zame je fenomen." Nekaj podobnega po njegovem uspeva tudi ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. "Ta ima proti sebi zelo velike skupine ljudi, ampak ima tudi za sabo močne skupine, ki mu dajejo neko močno identifikacijo. Vzpostavil je nekako stik z individualnim človekom, neko močno povezanost, ki seveda je nekaj, po čemer politični voditelj stremi. Neko določeno karizmo mu verjetno moramo pripisati glede na določeno populacijo, ki ga voli, in ga še vedno zelo visoko ceni ob vsem, kar počenja. Te populacije ne samo, da to ne moti, ampak si točno to želi. Želi si človeka, ki izreče močne in vsem razumljive besede, s katerim se lahko ravno zaradi svoje preprostosti identificirajo. Na dan prihajajo torej ljudje, ki zmorejo. Prihajajo kondukterji, vojskovodje, voditelji, ki vodijo z dejanji, in ne ljudje, ki nosijo oz. prenašajo vrednote in razmišljajo o nekih novih institucijah.”

Skrb za usodo sveta kot edina resna protiutež nacionalizmom

Sila, ki se najbolj postavlja po robu ideji socialdemokratske leve progresivne usmeritve, je, tako Pribac, prav ideja nacionalizma oz. nacionalne identifikacije, ideja kulturne skupnosti. “Ta je tista osnovna ideja, v imenu katere se lahko demonizira drugačnega in se vzpostavi ta dinamika, ki je lahko zelo izpolnjujoča za ljudi – gre za dinamiko pripadnosti nečemu velikemu, kar je večje od posameznega življenja.”

Pa se lahko socialdemokratske sile temu sploh zoperstavijo? Uspešnost teh politik namreč izhaja prav iz zelo močne afektivne vezi, ki jo vzpostavljajo pri ljudeh, čemur pa je težko konkurirati. Pribac je prepričan, da bo morala vsaka politika, ki bo proti temu uspešna, opozoriti na razsežnost transkulturnosti, na povezanosti narodov kot najbolj pogostih identifikacijskih kulturnih skupnosti z drugimi narodi, z Evropo. “Kako je mogoče to ponuditi v dobi, v kateri je Trump tako zelo uspešno ponudil gesla ‘America first (slovenski prevod: Amerika prva)’ vsem narodom, tudi najmlajšim, za katere je smešno, če rečejo ‘Slovenia first’ ali pa ‘Malta first’? Če vsi rečejo, naj bo njihova država prva, je povsem jasno, da bodo uspešne ZDA, ki so velike in močne, neuspešne pa tiste, ki so majhne in nemočne. To isto geslo je v resnici geslo, ki propagira neenakost. Kaj lahko torej temu postaviš nasproti? Samo skrb za usodo sveta, torej ekološke teme. Teme ohranitve sveta, kot ga poznamo, za naše zanamce. Te so edina resna protiutež, ki jo lahko progresivne sile postavijo nasproti temu diskurzu varstva kulturne skupnosti, neke kulturne identitete. Ravno zato se dogaja, da zelena gibanja, ki so bila presenečenje teh evropskih volitev, v resnici prevzemajo pobudo.”

Reformni prapor v rokah Zelenih

Reformni prapor so po njegovih besedah iz rok socialdemokratov vsaj v Nemčiji, kjer je socialdemokracija pomembna vrednota, simbolno vzeli Zeleni. Ti so glede na rezultate nekaterih javnomnenjskih anket postali celo najmočnejša stranka v državi in v resnici predstavljajo novo upanje. “Pri tem je jasno, da so socialdemokrati na nek način blizu, da imamo pogosto neke zelenospeče koalicije na takih in drugačnih ravneh. Da se tudi v Evropi zdi, da se lahko ti dve skupini dobro razumeta, ampak naj ob tem še enkrat opozorim, da ideje prihajajo od drugod, iz liberalnega tabora (univerzalni temeljni dohodek op. p.), iz tabora zelenih, ki ponuja zelene reforme oz. zelene transformacije življenja ljudi. Socialdemokrati pa ob tem še vedno nekako obsedijo.”

Poleg tega, da niso zmogli ponuditi učinkovitih odgovorov na krize zadnjih let, pa evropskim socialdemokratom niso bile naklonjene niti širše družbene okoliščine. Več desetletij so se zanašali na močno podporo delavskega razreda, ki pa je vedno bolj v upadu. Delovna mesta, značilna za velike industrijske sisteme, so začela zaradi pojava avtomatizacije, robotizacije in digitalizacije drastično kopneti. “Ob izgubljanju socialne države so socialdemokrati izgubljali tudi na ravni volilnega telesa. Nek stan, ki bi ga lahko locirali v svetu proizvodnje, ki bi bil naravni rezervoar za socialdemokratske glasove, ne obstaja in ne bo obstajal več, ker je današnja produkcija čedalje bolj individualizirana in razdrobljena. Sistemov, v katerih bi lahko vladala kolektivistična logika, ni več. Solidarnost se lahko razvija, ampak povsem na drugih temeljih, ne na temeljih nekega bratstva, ki je navsezadnje bratstvo za istim ustrojem, za isto delovno mizo itd., ampak je to solidarnost, ki se kaže na daljavo, na druge načine, ki niso več vezani na proizvodnjo,” izpostavi sogovornik.

Prihodnost? ‘Prebojne moči ni na vidiku’

In kakšno usodo napoveduje evropskim socialdemokratskim strankam? “Mislim, da bodo nadaljevale po premici, ki so jo začrtale v svojem delovanju že desetletja nazaj, da bodo obvarovale to, kar je ostalo od socialne države, da bodo varovale pogojene socialne pomoči, odvisno od izpolnjevanja določenih pogojev. Da bodo na nek način konservativne v ohranjanju institucij socialne države in da bodo ostale neinovativne. Pričakujem, da bodo sicer delovale povsem v pravo smer, na nek način znova poudarjale internacionalizem, povezanost sveta, poskušale presegati ozke nacionalne okvirje in promovirati neko kulturno odprtost. Ampak to je po mojem vse skupaj samo neke vrste umiranje na obroke, ne vidim neke prebojne moči." 

Ena od možnosti, ki jo imajo socialdemokratske stranke, je tudi ta, da se zlijejo z levoliberalnimi strankami. “V tem ne bi videl ničesar napačnega. Pri nas je ideja, da je lahko liberalizem tudi socialno naravnan, nekaj, o čemer se ne govori, kot da ne bi obstajalo. Slovenski liberalci ne želijo slišati za tako imenovani levi liberalizem oz. solidarnostni liberalizem, pa je to povsem legitimna in močna tradicija liberalizma marsikje. Skratka, socialdemokrati bi se lahko zlivali z levo liberalno usmeritvijo, kajti v resnici je presek obeh polj vrednot zelo velik, razlike sam pravzaprav ne vidim,” razmišlja o morebitnem povezovanju socialdemokratov z liberalno strujo. 

Slovenski socialdemokrati: lahko ponudijo več od zgolj občutka stabilnosti?

Ko beseda naleti na slovenske socialdemokrate, Pribac izpostavi, da so ti sodelovali pri menedžeriranju krize v Sloveniji, podpirali reševanje bank oz. njihovo dokapitalizacijo, vseskozi so bili udeleženi na oblasti. “Videti je, da so v tem dosegli tudi neko spretnost, v menedžeriranju družbenih sistemov so relativno vplivni. Novega zagona pa tukaj ni, gre za upravljanje starih idej. Podporo imajo v tistih, ki verjamejo v stranke, ki so se doslej izkazale kot najbolj stabilne, kot tiste, ki jim lahko pripišeš relativno malo malverzacij ali potez, ki jih nikakor ne moreš podpreti, ki dajo nek občutek stabilnosti. Mislim, da je to tisto, kar lahko ponudijo.”

Po mnenju sogovornika na slovenskem političnem prizorišču nastaja nek blok strank, ki pokrivajo vse od klasičnih liberalnih vrednot, okoljskih vrednot do ideje solidarnosti. “Za ta blok, ki sem ga imenoval okoli omenjenih treh vrednot, lahko rečemo, da je sodoben progresivni blok, ki bo tako ali drugače kotiral na različnih ravneh proti bloku ultraliberalcev ali neoliberalcev in ultrakonservativcev, ki se bodo na določeni točki našli, na določeni pa se tudi nujno razhajali. Neoliberalci seveda zagovarjajo prosti trg, medtem ko ga konservativci navsezadnje do konca ne morejo zagovarjati, ker hočejo postaviti vrednoto kulturne identitete nad trg, ki je lahko zanjo zelo rušilen,” še poudari Pribac.