Priče: Streli kosijo bežeče civiliste

“Moje sporočilo je preprosto: spopadi se morajo končati. Obema stranema pravim: ustavita jih zdaj! Preveč ljudi je že umrlo. Trpljenje civilistov je prehudo. Preveč ljudi, Izraelcev in Palestincev, vsak dan živi v strahu za svoje življenje. V Gazi uničujejo temelje družbe: domove, infrastrukturo, zdravstvene ustanove in šole.” Ta poziv je vojskujočima se stranema pred štirimi dnevi namenil generalni sekretar ZN Ban Ki Mun. Tako kot številni drugi je ostal neuslišan, od takrat pa je bilo ubitih že skoraj 200 ljudi.

Tragična bilanca Gaze je takšna: 1155 ubitih Palestincev, 5100 ranjenih. Med žrtvami je 700 civilistov, so že v začetku tedna zatrdili palestinski viri. Skrb zbujajoče je dejstvo, da smrt kosi tudi med najmlajšimi. V 20 dneh skoraj neprekinjenih napadov na Gazo je po podatkih Unicefa umrlo več kot 300 otrok, najmanj 1500 je ranjenih.

Streljajo na bežeče civiliste

Vse več pa je tudi obtožb, da Izrael med že tri tedne trajajočo ofenzivo krši vojno pravo. Očitajo mu vojne zločine.

Britanski BBC tako navaja priče, ki trdijo, da izraelski vojaki streljajo na bežeče civiliste. Med drugim naj bi v glavo ustrelili žensko, ki je po pozivu vojske prišla iz svoje hiše. V rokah je nosila kos belega blaga, znak predaje. Podobna pričevanja so zbrali tudi pri izraelski človekoljubni organizaciji B'tselem. Izrael navedbe odločno zavrača.

Zgodba ujete družine

Novinar BBC je govoril z nekim Palestincem, ki trdi, da je njegova družina že več dni ujeta v hiši. Ko so med triurnim premirjem želeli zapustiti svoj dom, da bi obnovili zaloge hrane in vode, naj bi nanje streljali.

Munir Šafik al Nadžar iz vasice Huza na severovzhodu območja Gaze pa je podobno zgodbo razkril predstavnikom Rdečega križa in B'tselema. S kar 75 sorodniki naj bi bili ujeti v hiši, ki so jo obkolili izraelski vojaki. V ponedeljek so zaslišali naslednji razglas: “Govorijo vam izraelske obrambne sile. Prosimo vas, da zapustite svoje domove in se odpravite proti šoli. Najprej ženske, za njimi moški.”

Prva je iz hiše stopila 48-letna žena njegovega bratranca. “Vojaki so bili 15 metrov vstran. Ustrelili so jo v glavo,” pripoveduje Al Nadžar. Hčerko, ki jo je spremljala, so ranili v nogo. Družina je več ur klicala pomoč, vendar zaman. Odločili so se poskusiti srečo, pripoved nadaljuje Al Nadžar. “Odločili smo se, da je to to. Umrli bomo. Začeli bomo teči in vsi hkrati umrli.” Ko so se odpravili iz hiše, so se res usule krogle in pokosile še tri ljudi, trdi. Ob tem poudarja, da so imeli bele zastave, otrokom pa so nadeli bele turbane. Zgodbo je za BBC potrdil tudi njegov sorodnik, predstavnik Rdečega polmeseca pa je dejal, da je res prejel klic na pomoč in da je na prizorišču res našel ubito žensko.

Podobnih zgodb je še več. Jusef Abu Hadžadž iz vasi Džuhar al Dik južno od Gaze trdi, da je v podobnem incidentu izgubil mamo in sestro. Bežali naj bi v skupini, v kateri so bili tudi otroci.

“Še skozi okno nismo mogli pogledati, ne da bi streljali na nas,” pa je dejal Daud Ševi, ki je bil skupaj z družino več kot deset dni ujet na svojem domu v predmestju Gaze Zejtun. Primanjkovalo jim je hrane, vode, zdravil, vsega. “Med triurnim humanitarnim premirjem smo poskušali zbežati, a so streljali na nas,” je povedal in dodal, da je bilo med njimi 17 otrok. Najmlajši ima komaj šest tednov, najstarejši petnajst let. Njegovo zgodbo so potrdili tudi pri Rdečem polmesecu, kjer so prejeli več klicev na pomoč.

Okrožje je prizorišče najhujših spopadov. Prav tam so pripadniki Rdečega križa našli štiri majhne otroke, ki so ob truplih svojih mater več dni popolnoma izstradani čakali na pomoč. Tako pri Rdečem križu kot tudi pri Rdečem polmesecu se pritožujejo, da se zaradi nenehnega obstreljevanja le težko prebijajo do ranjenih in drugih pomoči potrebnih.

Izrael odgovarja, da Hamas iz domov v Zejtunu obstreljuje vojake. "Ljudje, ki poskušajo priti iz hiš, bi lahko bili pripadniki Hamasa, ki se poskušajo pretihotapiti do izraelskih vojakov in streljati nanje. To se je že zgodilo. Poglejte s stališča vojakov. Res je težko, nikoli ne veš, kdo prihaja skozi vrata,” je dejal predstavnik izraelske vojske Jacob Dallal.

Vojska sicer obtožbe zavrača, nekatere med njimi naj bi tudi že preverila in ugotovila, da so neosnovane. Poudarjajo, da se poskušajo izogniti civilnim žrtvam. Vendar neodvisnih preiskav ne dovolijo.

Unicef opozarja na trpljenje otrok

Najmanj 300 mrtvih otrok, 1500 ranjenih, tisoči z uničenim otroštvom. “To niso le številke. Govorijo o tem, kako so življenja otrok grobo presekana. Nihče ne more tega neprizadeto opazovati. Noben starš ne more biti priča temu, ne da bi ob tem pomislil na svoje lastne otroke,” je zapisala izvršna direktorica Unicefa Ann M. Veneman.

Ujeti brez možnosti za beg

Otroci, ki predstavljajo večino prebivalstva Gaze, so največje žrtve vojne. Zaradi grozot, ki so jim priče vsak dan, jim psihologi napovedujejo travmatično življenje. Tudi za tiste, ki v spopadih niso bili ranjeni, bo pot do okrevanja dolga. Unicef poroča o vedno več otrocih, ki zaradi šoka ne morejo več govoriti.

"Posebnost krize v Gazi je, da otroci in njihove družine nimajo kam pobegniti,” še poudarjajo v Unicefu. Zaklonišč ni, vse meje so zaprte, Izrael pa napada celotno območje Gaze – 40 kilometrov dolgo in 20 kilometrov široko ozemlje, dom 1,5 milijona ljudi. Obstreljevanje in zračni napadi naj bi se ustavili za pičle tri ure na dan, a humanitarno premirje, med katerim naj bi prebivalci obnovili zaloge, pogosto kršijo.

Že pred vojno je bil vsak drugi prebivalec Gaze odvisen od humanitarne pomoči, zdaj je takih še več. Kar 400 tisoč ljudi nima dostopa do pitne vode, zaloge hrane hitro kopnijo, primanjkuje tudi zdravil in drugih medicinskih pripomočkov. Prenatrpane bolnišnice, ki niso varne pred napadi, delujejo le s pomočjo generatorjev, zdravstveni sistem pa je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) tik pred zlomom.

Na tisoče ljudi je v zadnjih treh tednih ostalo brez strehe nad glavo. Samo UNWRA (Agencija ZN za pomoč palestinskim beguncem), ki s hrano oskrbuje vsakega drugega prebivalca, nudi zatočišče več kot 37 tisoč ljudem. Številne šole so zato spremenili v začasna pribežališča. Koliko ljudi se je zateklo k sorodnikom in prijateljem, ne ve nihče.