Pri šestih pral narkomanske žlice, pri enaindvajsetih se uči živeti

Trenutno je v Prevzgojnem domu Radeče, kamor so nameščeni mladi, ki so kot mladoletniki izvrševali kazniva dejanja. Tudi on jih je. Tukaj je že leto dni, medtem ko ukrep namestitve v prevzgojni dom traja lahko največ tri leta. V tem času naj bi popravil svoja napačna vedenja in spremenil poglede na stvari, ki jih je počel. Mu bo uspelo? Srčno upam. Priznati moram, da je bil to zame eden bolj bolečih intervjujev, ki sem jih kdajkoli opravila. Kot novinar slišiš marsikaj, a tako grde zgodbe te vedno prizadenejo, tudi mene so. Še nekaj dni po obisku prevzgojnega doma sem bila v sebi globoko potrta.

Nihče, kaj šele otrok, ne bi smel živeti tako, kot so živeli Jurij in njegovi mlajši sestri. Nihče. Zdaj je na varnem in ima okoli sebe ljudi, ki mu želijo pomagati in so mu na voljo vsak dan. Povsem drugačen pa je bil njegov življenjski začetek. In četudi je Jurij bil od malega dober športnik in je rad tekel, kot otrok ni mogel ubežati krutosti in bolečini, ki jo je doživljal, ko se je rodil materi, ki je bila odvisnica od heroina. Mama se ni skrivala, to je počela doma, kamor so bili na"mamilarsko pojedino" često povabljeni še drugi gostje. Jurij mi pripoveduje, kako je to izgledalo, in s težkim srcem poslušam.

"Moja mama je uživala heroin. V hišo, kjer smo živeli, so prihajali tudi drugi narkomani. In jaz sem žlice, ki so jih uporabljali, da bi si pripravili mamilo za intravenozno uživanje, pomival. Spominjam se, kako sem pomival te žlice," mi pove Jurij. Pričakujem, da bodo pritekle solze, v njegovih očeh čakam neko znamenje groze, pa, kako mu je hudo, a preseneti me način njegovega pripovedovanja teh groznih stvari z nekakšno pasivnostjo, a ob tem je zaznati otožnost v njegovem pogledu. Nekako odmaknjeno mi pripoveduje stvari ... Pomislim, da je to zaradi tega, ker ne dovoli, da to, kar ob tem čuti, pride na plano. Občutek imam, da bi se, glede na doživeto, pred mano lahko zlomil. Tega pa, postaven fant in v letih, ko je treba postati možat, verjetno ne želi.

Morda ta čustva privrejo na plano v obravnavah, ki jih tu imajo, ko naša kamera odide. Morda kdo od njih zajoka, ko pade mrak. Kaj razmišljajo ti mladi? Kaj je v njihovih glavah, ko so na zadnji postaji pred zaporom? Po Radečah v naši državi ni več nobene druge ustanove razen zapor. Če bodo torej spet izvrševali kazniva dejanja, jih bo sodišče – zdaj, ko so polnoletni, poslalo v zapor.

Jurij pravi, da se je tukaj že veliko naučil. Naučil se je že, da je treba, ko vstaneš, za sabo postiljati. Naučil se je, da je treba upoštevati hišni red, in naučil se je, da če se ne držiš pravil, sledi neka kazen.

Tukaj je izkusil, da nekdo stalno bedi nad njim, da opazi, kaj počne. Ko je bil otrok, je bil on tisti, ki je skrbel tako za svoji mlajši sestri kot tudi za mamo, ki je bila verjetno pretežno časa odsotna. Predstavljam si, da je bilo tudi veliko agresije, če vemo, kako odvisniki delujejo. Ko se zadenejo, so sreči, blaženi, zaspijo, ko pa učinek mamila ugaša in mamila začne primanjkovati, ko so v krizi, pa so lahko zelo agresivni, zato si nočem niti predstavljati, česa vsega so bili deležni trije otroci. A kot da to ne bi bilo dovolj, je bil tu še nasilni očim, ki je Jurija pretepal. Spominja se dogodka, ko je imel komaj 5 let, močno ga je pretepel, ker je kot starejši fant dovoli sestricama, da sta se pri igri preveč umazali ...

"Bil je sadist, užival je, ko je povzročal bolečino drugemu," se spominja danes 21-letni Jurij, ki je od njega prejel številne udarce. In telo in duša sta si to zapomnili. Kot se velikokrat zgodi v zgodbah nasilja v družini, so pustile v njem velike brazgotine in kar je še hujše, agresivno vedenje je postalo čez čas tudi njegovo.

A zavrtimo čas nekaj let nazaj. Pri 12. letih je Jurij iz ukrajinskega Donecka s sestrama, takrat starima 9 in 8 let, pripotoval v Slovenijo. Tri otroke je posvojila prijazna slovenska družina. Ko se pogovarjava, razmišljam, kako dobrosrčna človeka morata biti posvojitelja, da sta sorojence posvojila skupaj, in kljub temu, da so bili že starejši. Težko mu je bilo, kot se spominja, priti v povsem novo, drugačno okolje, ko niti jezika ni poznal, a okolje ga je lepo sprejelo, sošolci prav tako, slovensko pa se je bister fant tudi lepo naučil govoriti. Če mi ne bi povedali, da se je rodil v tujini, sama na to ne bi nikoli pomislila. Vse je lepo teklo, Jurij je bil tudi dober športnik, tekmoval je na občinskih tekmah in sošolci, posebno pa mlajši otroci na šoli, so zanj vedno bučno navijali. A tako kot se dogaja pri vseh otrocih, tudi tistih iz urejeni družin, prehod v najstništvo lahko naplavi marsikatero potlačeno čustvo, na dan lahko privrejo zamolčane stiske in težave, ki so bile lahko tudi spregledane, in ne nujno zaradi nepozornih ali slabih staršev. 

V nekaterih primerih otroci sploh ne znajo ubesediti tistega, kar doživljajo in kar jih prizadene. Jurij tega ni mogel narediti, mama je bila v svojem svetu, očima se je bal, za svojega očeta sploh ne ve, kam je odšel. Ve le to, da sta danes oba pokojna. Mama je umrla zaradi predoziranja s heroinom, oče v prometni nesreči, za očimom pa se je izgubila vsaka sled. "Za oba so mi povedali, da ju ni več. Ne spominjam se, ali sem sploh imel možnost iti na mamin pogreb. Kajti ko je enkrat prišla socialna delavka, jaz nisem vedel, kdo sploh je. Je rekla, da greva do trgovine, da bi si nekaj kupil, a so me posedli v avto in odpeljali in me namestili v zavod, domov se nisem več vrnil," pove in občutim njegovo razočaranje, ko mi pove, da se nikoli ni imel možnosti posloviti od svoje mame.

Dečka, ki je vse to doživljal, dečka, ki je bil odgovoren za življenja svojih sestra, dečka, ki je imel rdeče lise na hrbtu od očimovih udarcev, zaradi katerih so ga sošolci klicali zebra, je skupaj s sestricama posvojila slovenska družina v želji, da jim bo v prihodnosti lepše. Ali sta se posvojitelja sploh zavedala, da so otroci, ki so rasli v takšnih razmerah, lahko tako zelo poškodovani? Hudo mi je zanju, ker sta resnično odprla dom in srce trem majhnim nesrečnikom, zatem pa tudi sama zašla v velike težave zaradi njihovih stisk, ki so ob odraščanju butnile na plano kot pravi cunami. "Star sem bil 13, 14 let, ko sem si našel starejšo družbo in sem začel piti alkohol. Doma sem začel krasti denar, ga dal starejšim prijateljem, oni pa so šli kupit vodko, pa viski ..." se spominja Jurij. Kasneje so se alkoholu pridružila še pomirjevala in mamila, kokain, speed. Začel je tudi izvrševati kazniva dejanja, začel je z grožnjami, pretepi, ki jih je izvrševal večinoma v vinjenem stanju. Tri leta namestitve v Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora niso bila učinkovita. Pol leta je pravila upošteval, nato pa s svojimi dejanji nadaljeval.

Zato zdaj svoje dneve preživlja v edinem prevzgojnem domu v državi v Radečah in zdi se, da je tu nekoliko dozorel. Pri tem pa mu pomagajo vsi zaposleni, ki skrbijo, da se pravila upoštevajo in skušajo mlade naučiti tistega, česar se med odraščanjem niso. Pravila, meje, nagrade in kazni predstavljajo zanje varen okvir, v katerem vedo, da so zaščiteni, da nekdo zanje skrbi, da so opažen in da odraslim zanje ni vseeno. Kaj bi sporočil staršem, da delajo/delamo včasih narobe, ga vprašam. 

"Mislim, da bi bilo prav, da starši posvetijo več časa svojim otrokom. In da tisti čas, ko so z njimi, da se z njimi pogovarjajo. Če imajo otroci probleme, naj o tem govorijo, in starši naj jim svetujejo, kaj narediti, kako te probleme reševati. Pomembne pa so tudi meje. Povedati, kaj je prav, česa se otrok ne sme. In tudi kazen mora slediti, če otrok pravil ne upošteva," zaključi Jurij. Ki v svoji matični družini ni imel ne varnosti, ne ljubezni, ne zaščite in ne skrbi, kar bi vsak otrok moral imeti. Tukaj se uči, kaj je prav, kaj je normalno. Ko ga vprašam, kakšen človek želi postati, ko bo zapustil to ustanovo, brez premisleka izgovori: "Pošten, deloven fant, z ljubečo družino."