Pretresljiva zgodba 11-letnika iz BiH: zapustila ga je mama in mu odpeljala sestro

Do Dejanove hiše ne vozi avtobus. Namesto ceste ga do šole vodita dva kilometra asfaltirane poti ter trije kilometri blatnega in razritega makadama. 11-letnik teren sam prehodi dvakrat dnevno, ali pozimi, ko je pot zasnežena, ali jeseni, ko jo zaradi padavin zalije narasla reka Sana. "Ko živiš v enem od zaselkov v Donjih Agićih, tvoji najbližji sosedi niso ljudje, ampak živali," je za oddajo Provjereno na hrvaški Novi TV povedal Dejan Zorić.

"Včasih se je tukaj pojavil medved, vendar se ga ne bojim. Vrnem se domov in počakam, da medved odide. Tukaj je lahko marsikaj, vendar me ni strah," pove deček, ki živi na 20 kvadratnih metrih. "Lepo je živeti na vasi, a je hiša zelo slaba. Zgrajena je bila še, ko je bil moj praded mojih let, morda še mlajši."

Dejanova babica Stana, ki mu je največja opora v življenju, je prepričana, da bi lahko skrbela še za pet takšnih otrok, kot je Dejan. "Otroku je treba samo pospravljati in oprati stvari, vse ostalo zna sam. Sam piše svoje naloge, sam se tudi oblači."

"Mamo sem dodal na Facebooku. Ni sprejela moje prošnje"

Dejanov oče in dedek delata v rudniku, zato sta več časa v službi kot doma. Oče spi v bližini. V majhni hiši, ki je bila nekdaj hlev, medtem ko si dedek in babica delita kavč. Babica Stana pravi, da zaradi bolečin v nogah spi v sedečem položaju, zato jima "ni pretesno". V zadnjih štirih letih je prevzela vlogo, ki se ji je odpovedala Dejanova mama.

Ta je pred štirimi leti nenadoma odšla. Nekega jutra je vzela Dejanovo mlajšo sestro Dejano in izginila. "Ko je odšla, je bila sestra stara štiri leta. Nisem je več videl," je povedal Dejan, ki še vedno ne pozna razloga, zakaj je mati odšla. "Našel sem jo na Facebooku. Poslal sem ji prošnjo za prijateljstvo, vendar je ni sprejela. Vedel sem, da bo to storila, zato nisem imel posebnih občutkov." Deček je priznal, da ne ve, kaj bi materi rekel, če bi jo videl, a gotovo bi jo prosil, da mu vrne sestro.

"Najhuje je, ko pride iz šole. Včasih se vrne v solzah. Pravi, da imajo vsi njegovi sošolci brata ali sestro, on pa, čeprav ve, da ima sestro, v resnici nima nikogar," pove babica Stana, ki pravi, da spomini najbolj zaživijo ob petkih, ko sta z vnukinjo po navadi pekli pito. "Ko pride petek, umiram," je povedala Stana.

Trenerji sprožili dobrodelno akcijo

"Ob torkih in četrtkih prehodim 20–25 kilometrov, saj obiskujem treninge karateja," pove Dejan, ki je s svojo voljo navdušil trenerja Milana Jovanovića. "Danes je malo otrok, kot je Dejan. Zelo smo nehvaležni, še posebej v današnjem času, ko je otrokom na voljo praktično vse. Zelo težko je, ko vidite tudi drugo plat, kjer 11-letni deček nima praktično ničesar," poudarja Dejanov trener.

Ker se Jovanović ni želel sprijazniti samo s tem, da bi Dejanu pomagal pri nakupu športnih copat in kimona, se je s kolegom, nogometnim trenerjem Vladom Marjanovićem, odločil sprožiti akcijo za pomoč Dejanu. "Končni cilj je, da bo Dejan do božiča v svoji hiši. Mislim, da smo na dobri poti, da mu to omogočimo," je dejal Marjanović. Na zemljišču ob cesti in bližje šoli želijo Dejanu in družini kupiti montažno hišo. Tako bi končno imel svojo posteljo in sobo. A daleč najbolj si želi, da bi pod isto streho znova živel v družbi mlajše sestre.

Napovedi za uresničitev gradnje nove hiše so dobre. Kot so sporočili organizatorji dobrodelne akcije, je praktično že zbranih dovolj sredstev.

Danes obeležujemo 30-letnico konvencije o otrokovih pravicah, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 20. novembra 1989. Slovenija je ena tistih držav, ki so trdno zavezane otrokovim pravicam in njihovi blaginji. Kot je dejala mlada ambasadorka Unicefa Arja Ela Hvala, Slovenija dosega imenitne rezultate na številnih lestvicah, ki spremljajo kakovost življenja otrok. Vendar pa še vedno 45.000 otrok živi pod pragom tveganja revščine, tudi otroke pa žal mučijo 'odprto sovraštvo, nestrpnost, rasizem in diskriminacija'."