Povezava je sicer res precej na razpotju, čeprav je bilo v zadnjih letih storjenih več korakov, ki so ob boju proti krizi prispevali k večji integraciji, med drugim projekt bančne unije.
A med prebivalci povezave se širi skepsa. Lanska raziskava Eurobarometra je med drugim razkrila, da 60 odstotkov Evropejcev ne zaupa več EU, večina vprašanih v 20 od 28 držav članic pa je prepričana, da gre Evropa v napačno smer.
Vir zadovoljstva sicer ni povsod evropski pristop k reševanju evropske dolžniške krize, ki bi se je naj komisija Jean Clauda Junckerja lotila drugače kot komisija njegovega predhodnika Barrosa. Populistične stranke, ki po Evropi rastejo kot gobe po dežju, se ob nasprotovanju varčevanju in boju za večjo neodvisnost držav članic EU od povezave, napajajo tudi iz idej, uperjenih proti priseljevanju.
Njihovim idejam raste podpora po dogodkih kot so teroristični napadi v Parizu, pa čeprav so v nasprotju s temelji EU, ki se združuje tudi v sloganu "Združeni v različnosti", ki se je začel uporabljati leta 2000. Govori pa o tem, "da se evropske države povezujejo v Evropsko unijo za trajni mir in blaginjo, hkrati pa jih bogati različnost njihovih kultur, tradicij in jezikov", pravi razlaga gesla.
Letošnje leto bo sicer v več državah članicah EU prineslo test priljubljenosti "novega", kar bi naj prinašale populistične stranke. Siriza je test v Grčiji uspešno prestala, a tisti pravi – vladanje – šele pride.
Na volitve pa bodo letos predvidoma šli še Britanci, Danci, Estonci, Finci, Poljaki, kjer po lanskih podatkih o Evropski skupnosti dvomi 42 odstotkov državljanov, še leta 2007 jih je bilo le 18 odstotkov, ter Portugalci in Španci. Nekateri analitiki tako menijo, da bi lahko šlo za prelomno leto, Sirizi podobne stranke pa že razmišljajo, kako bi unovčile grško izkušnjo.
Irska je v EU nekoč veljala za "keltskega tigra". A že leta 2010 je finančnemu zlomu sledila vključitev v EU-IMF program reševanja finančnega stanja države. Pogrom je kriza prinesla tudi stranki Fianna Fail, ki je bila pomemben del irske politike vse od leta 1922. Irska je program pomoči decembra 2013 sicer zapustila, a razmere za življenje so še vedno precej slabe. Lani so zato izbruhnili protesti, še posebej, ko je vlada uvedla nov način zaračunavanja vode – enega od ukrepov za polnjenje blagajne, ki so bili dogovorjeni z zloglasno trojko. Je pa kriza pomagala levici. Stranka Sinn Fein, ki je še leta 2002 beležila le 6,5-odstotno podporo, je lani na evropskih volitvah zabeležila 19,6-odstotno podporo, zdaj pa se njena podpora že bliža tisti, ki jo je nazadnje zabeležila vladajoča Fine Gael. Španija, ki se je EU pridružila leta 1986, ko se je osvobodila oklepa Francove diktature, ki je tam zaznamovala sedemdeseta leta, je veljala za enega paradnih konjev EU. Nepremičninski balon ji je v določenem obdobju omogočal, da si je na mednarodnih trgih denar izposojala tako poceni kot na primer Nemčija. Prav tako je ta država nekoč imela najboljše razmerje med BDP in državnim dolgom. Ko je prišla kriza, je nepremičninski balon počil, bančni sistem se je sesul in država je morala, da bi ga sanirala, zaprositi za pomoč. Sedem let kasneje so posledice še vedno očitne. Država beleži 24-odstotno brezposelnost, med mladimi je brezposelnost 54-odstotna. Vsako krizno leto se iz države povprečno izseli četrt milijona ljudi, ruralnim predelom grozi, da bodo ostali brez prebivalcev. Kriza je premešala tudi politične karte. Stranka Podemos, ki se je pojavila lani in katere glavna točka programa je nasprotovanje varčevanju, se uvršča na visoka mesta v javnomnenjskih raziskavah, Katalonija želi odcepitev. Nezaupanje v EU v Franciji ni tako novo, da bi ga lahko povezovali le s krizo. Že leta 1992 je Maastrichtska pogodba tam dobila le majavo, 51,1-odstotno podporo. Leta 2005 je Francija EU presenetila, ko je s 54,9-odstotka glasov proti, zavrnila ustavo povezave. Kriza seveda ni pomagala. Francija je morala v javno porabo in socialo zarezati z varčevalnimi ukrepi. Predsednik Francois Hollande za težave države krivi evroobmočje, ki je po njegovem s svojimi pravili, tradicionalne socialno-demokratske programe porabe javnih sredstev, naredilo nezakonite. Francozi izgovora niso dobro sprejeli, Hollandova podpora je strmoglavila. Dvignila se je šele po "zaslugi" terorističnih napadov v Parizu. Je pa nasprotovanje varčevanju in EU prineslo politične točke skrajnim nacionalistom Marine Le Pen. Italijani so eden od ustanovnih narodov EU. Leta kasneje statistika pravi, da so evroskeptiki. Številne je še najbolj navdušilo, da je kriza v politično zgodovino končno pospravila večnega Silvia Berlusconija. Ta se je poslovil leta 2011, kmalu po tistem, ko je zagrozil, da bo država zapustila evroobmočje. A tehnokratska vlada Maria Montija državljanov ni uspela prepričati, da ni prav evro tisti, ki duši italijansko gospodarstvo. Dokaz nezadovoljstva in obupa je gotovo dejstvo, da je gibanje Pet zvezd, ki ga vodi komik Beppe Grillo, vmes spremenilo politični zemljevid države. A prav na vrh mu nikoli ni uspelo. Aktualni premier Matteo Renzi sledi politiki Bruslja. Čeprav vse kaže, da "mama" nemškega naroda Angela Merkel ne vlada le svoji državi, ampak kar celi Evropi, je priljubljenost povezave tudi v Nemčiji vse nižja. Nemci so besni, da bi morali plačevati dolgove obubožanih evropskih držav, še posebej Grčije, kjer zdaj pravijo, da bodo zahtevali odpis dela dolgov. Tudi ideje, da bi EU razdelili na Evropo dveh hitrosti, niso nove, saj predlagatelji menijo, da bi v tem scenariju Nemčija rasla še hitreje. Na pohodu so zato tudi v Nemčiji populisti, s širjenjem gibanja Pegida pa narašča tudi nezadovoljstvo s priseljenci in po terorističnih napadih v Parizu, strah pred islamizacijo Evrope. Zaupanje v EU na Nizozemskem ne strmoglavlja tako hitro kot v nekaterih drugih članicah povezave. Prav tako pri njih nove stranke bolj kot po zaslugi nasprotovanja poti kriznim ukrepom, pridobivajo na vprašanjih priseljevanja in islama. Med drugim je to prineslo vzpon Geerta Wildersa in njegove svobodnjaške stranke, ki na javnomnenjskih raziskavah vodi z 31 odstotno podporo, medtem ko ima vladajoča stranka 17-odstotno podporo. Zdaj je svojemu programu sicer dodal še nasprotovanje evru. Stranka, ki spominja na grško Sirizo pa beleži že skoraj 17-odstotno podporo. Kriza je sicer Nizozemski prinesla politično nestabilnost. Od leta 2002 do 2012 so imeli pet volitev. Nizozemce jezi tudi misel na prispevek v skupno evropsko blagajno, še posebej, ko so prejeli 1,7 milijarde evrov velik "poračun". Tudi Danci veljajo za tiste, ki so tradicionalno skeptični do EU in Evropo opominjajo, da korenine težav povezave segajo globlje od zadnje finančne krize. Junija 1992 so tako glasovali proti Maastrichtski pogodbi, leta 2000 so glasovali proti uvedbi evra. V državi gre vse bolj politikom, ki nasprotujejo priseljencem. Švedsko (ne)zaupanje v EU se v zadnjih letih ni veliko spremenilo. Zato pa so večje notranje spremembe. Socialni model, ki je nekoč veljal za zglednega, najedajo težave, ki imajo po mnenju kritikov svoj vir v priseljenski politiki. Švedska je namreč vsem sirskim beguncem ponudila stalno prebivališče in ima od evropskih držav največ prošenj za azil na prebivalca v EU. Naraščajoče nezadovoljstvo »staroselcev« najeda nekoč etnično najbolj homogeno državo v Evropi. Skrajno desna stranka, usmerjena proti imigrantom – Švedski demokrati – je na zadnjih volitvah dobila 13 odstotkov glasov in 49 sedežev. Želijo popraviti priseljencem prijazne zakone. Da bi preprečili njihov vpliv, so socialni demokrati koalicijo oblikovali z desno-sredinskimi zavezniki in v krhki koaliciji skušali doseči dogovor o vprašanjih proračuna, obrambe, energetike in okolja do leta 2022. Čeprav zaupanje v EU na Finskem ni nižje kot pred krizo, Finci ostro nasprotujejo plačevanju dolgov obubožanih članic povezave. Populisti pod vodstvom Tima Soinija tako pridobivajo na priljubljenosti. Leta 2007 so na volitvah zbrali 4 odstotke glasov, leta 2011 že 19,1 odstotek. Soini je sicer politični zaveznik in »pivski prijatelj« britanskega evroskeptika Nigela Farageja. Vendar pa njegova stranka za razliko od Ukipa ne podpira ideje o odhodu Finske iz EU. Želijo pa si, da bi Finska prispevala manj v bruseljsko blagajno in omejila priseljevanje. Nov test priljubljenosti njihovega programa bodo že aprilske volitve. Zibelka upora proti institucijam EU je Grčija. Zadnji dokaz je volilna zmaga Sirize. Grki so prepričani, da ukrepi trojke situacijo v državi slabšajo, ne pa rešujejo. Kljub varčevanju in drugim ukrepom so tuje investicije padle za več kot 60 odstotkov, javni dolg se je dvignil na 177-odstotkov BDP, brezposelnost je skoraj 26-odstotna, med mladimi skoraj 50-odstotna. Tarča sovraštva Grkov so ob EU še dolga leta vladajoče domače politične elite. Med očitki povezavi so, da je evropska birokracija predaleč od ljudi, da se na njene odločitve ne da vplivati, da služi političnim elitam, vplivu Nemčije, ljudi pa stiska z nepriljubljenimi ukrepi kot je varčevanje. Vse višjo podporo pri nas beleži Združena levica, ki med drugim EU ocenjuje takole: "Evropsko povezovanje, ki ga je spremljala navdušena pripoved o Evropi, združeni pod praporom miru, sodelovanja in družbenega napredka, je danes le še prisilni jopič za delovne ljudi v državah članicah Evropske unije." Kljub temu se v stranki otepajo oznake evroskeptiki. VELIKA BRITANIJA Britanci razmišljajo, da bi sklicali referendum o izstopu iz povezave. Evroskeptična stranka UKIP Nigela Farageja je v porastu že vse od leta 2010, takrat so na volitvah zbrali 3 odstotke glasov. Na majskih volitvah ji javnomnenjske ankete napovedujejo 15 odstotkov glasov, kar bi stranko postavilo kot tretjo najmočnejšo politično opcijo v državi - takoj za konservativci in laburisti. Britance je razjezila tudi jesenska novica, da morajo v bruseljsko blagajno doplačati dodatnih 2,1 milijarde evrov, sicer jim grozijo kazni. |
KOMENTARJI (512)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.