PREJ IN POTEM: O nekoč cvetočih mestih ni pet let kasneje niti sledi

Na današnji dan leta 2011 je severovzhod Japonske najprej stresel silovit potres z magnitudo 9,0, nato pa so obsežna območja poplavili večmetrski valovi. Cunami, ki je dosegel do 30 metrov višine, je v nekaj sekundah izbrisal cela mesta. Uničil je na tisoče zgradb, številne hiše je odnesel v morje, ladje pa razmetal po kopnem.

Umrlo je 16.000 ljudi, še vedno pogrešajo okoli 2600 ljudi, za katere domnevajo, da so mrtvi. Samo neposredne škode naj bi bilo za 210 milijard evrov.

Še danes so obsežne površine prekrite z debelo plastjo blata. Tudi tam, kjer obnova poteka s polno paro, ni niti sledi o mestnih četrtih, ki so se pred par leti razprostirale na območju. Podrli so vse, tudi tisto, kar je podivjana narava pustila. Celo cest ni več. Najprej bodo namreč utrdili in dvignili tla, šele potem bodo spet začeli graditi. Po drugi strani pa se lahko številna mesta že pohvalijo z novimi, lepo urejenimi soseskami.

Podobe Japonske nekaj dni po katastrofi in danes, pet let kasneje:

Fotografije so bile posnete v Kesenumi na severovzhodu Japonske. Prva, na kateri se ljudje sprehajajo po ulici uničenega kraja, s katere so z buldožerji odstranili ruševine, je bila posneta šest dni po cunamiju. Na drugi, posneti 7. marca letos, pa je videti, da obnova pet let po tragediji še niti približno ni končana. Novo zgrajena cesta se vije po prazni pokrajini, kjer je nekoč stalo mesto. Nekoč ga bodo na novo postavili, a še prej nameravajo dvigniti tla, tako da bo bolj varno pred poplavami.

Kesenuma, takoj po cunamiju in danes. Veliko ladjo z rdečim trupom, ki jo je morje naplavilo na kopno in je za mnoge postala simbol moči cunamija, so odstranili leta 2013. 

Onagava, osem dni in pet let po potresu in cunamiju. Načrt obnove je enak kot v Kesenumi – najprej bodo dvignili tla, šele potem bodo uničeno četrt postavili na novo. Da bi to dosegli, pa so morali najprej porušiti tudi tisto malo, kar je ostalo po besu narave. Tako danes ni več niti ceste, ki se je po potresu še vila skozi ranjeno pokrajino.

Le štiri dni po katastrofi je fotograf v Minamisanrikuju v objektiv ujel moškega, ki se je s kolesom vozil med ruševinami svojega uničenega mesta. Posnetek, ki zgovorno priča o tem, kako majhen je človek proti naravi, je ena najbolj znanih podob japonske nesreče. Danes tam ni praktično ničesar. Obnova poteka, a trajalo bo še nekaj časa, preden bodo na kraju, kjer je nekoč stalo mesto, spet zrasle hiše.

Minamisanriku pred petimi leti in danes.

Najhujša jedrska nesreča po Černobilu

Cunami je udaril tudi v jedrsko elektrarno Fukušima 1, kjer je v najhujši jedrski nesreči po Černobilu prišlo do taljenja reaktorjev in uhajanja radioaktivnih snovi. Prav zato so vidni ostanki divjanja narave le del te tragične zgodbe. V Tomioki, šest kilometrov od razdejane jedrske elektrarne, strašijo nevidne posledice katastrofe – radioaktivno sevanje. V vasici je še vedno polno uničenih hiš in avtomobilskih razbitin, čiščenje poteka počasi zaradi nevarnega sevanja, ki je onesnažilo zemljo.

"Mnogi iz mojega kraja nimajo več upanja, da se bodo vrnili," pripoveduje 72-letni Yuji Takahashi, ki je nekoč živel v kraju, kjer so se domačini spomladi zbirali pod cvetočimi češnjami, poleti pa so prirejali praznik ognja, s katerim so prosili za dobro letino. Ob cesti, po kateri drvijo tovornjaki in delovni stroji, stoji digitalni ekran, ki prikazuje meritve radioaktivnega sevanja. Žerjavi medtem nalagajo velike črne vreče, polne kontaminiranih odpadkov.