Upokojeni general Wesley Clark je na sojenju proti nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću pričal v začetku tedna. Pričanje je bilo za javnost zaprto. Clark, ki je kot vrhovni poveljnik Nato sil leta 1999 vodil 79-dnevno vojaško operacijo v Jugoslaviji, je na pričanju dejal, da je Slobodan Milošević vnaprej vedel za namero nekdanjega poveljnika Republike srbske, generala Ratka Maldića, da bo zagrešil pokol v Srebrenici.
Vsebino pričanja, ki se nanaša predvsem na zračne napade na Jugoslavijo, je sodišče objavilo šele po tem, ko so ga pregledali predstavniki ameriške vlade in iz vsebine izločili dele, ki zadevajo nacionalno varnost in interese.
Tiskovna predstavnica haaškega tožilstva Florence Hartmann je povedala, da je bilo Clarkovo pričanje zelo pomembno za tožilstvo. Po njenih besedah je bilo pričanje najbolj neposredni dokaz v dosedanjem delu sojenja, da je Milošević vnaprej vedel za pokol več kot 7000 Muslimanov v Srebrenici.
Nekaj najzanimivejših odlomkov iz zapisa zaslišanja:
Milošević je že takoj na začetku prvega dneva Clarkovega pričanja zahteval obrazložitev zahteve sodišča, ki je Miloševiću prepovedalo kakršnokoli komuniciranje po telefonu in obiske. "Ne vem, čemu to služi, menim pa, da gre za grobo kršenje človekovih pravic," je izjavil Milošević, sodnik May pa ga je opomnil, da jih čakajo pomembnejše stvari in se bodo na to zadevo vrnili kasneje, če bo treba.
Miloševića je zanimalo tudi, kako je možno, da bo objavljen le cenzurirani prepis zaslišanja. >"Nisem še slišal za nobeno legalno sodišče na svetu, ki bi kakšni vladi dovolilo kaj takšnega, kot je cenzura zapisa. Seveda, če ste sploh legalno sodišče…" Sodnik May se ni dal: "O tem se ne bomo prepirali, tako smo se pač odločili."
Iz zapisa zaslišanja Wesleya Clarka so ZDA cenzurirale že sam začetek, konkretno pa tam, ko je začel govoriti, s kom je delal v času, ko je bil vrhovni poveljnik zveze Nato. Najzanimivejši del zaslišanja se je potem nadaljeval takole:
Clark: Ameriške enote so bile pač del Natove misije in takrat sem se prvič srečal z Miloševićem. Šla sva v njegov urad v Beogradu…
Sodišče: Je bila ena izmed tem pogovora tudi pogajanje z bosanskimi Srbi glede mirovnega načrta? Če da, kakšna je bila Miloševićeva reakcija?
Clark: Drži. To je bilo glavno vprašanje, saj se je govorilo, da so se neki ljudje že pogovarjali s Karađićem, zato sem o tem povprašal tudi Miloševića. 'Bi se morali ukvarjati z vami ali z bosanskimi Srbi,' sem ga vprašal, on pa je odgovoril, da seveda z njim osebno. Ko sem ga vprašal, zakaj, je odgovoril, da je temeljni razlog v tem, da edino on sam odloča o mirovnem sporazumu. To se mi je zdelo čudno, saj je bil konec koncev predsednik druge države, vendar me je takoj zaustavil: 'Ne. Navedite mi pogoje sporazuma, o katerih se bomo odločali na volitvah ali referendumu,". Nato smo ga vprašali, kako naj bi bil referendum v sosednji državi lahko zavezujoč za bosanske Srbe. "Zagotavljam vam, da ne bodo naredili nič v nasprotju z voljo Srbov,"
Sodišče: Kaj se je zgodilo potem?
Clark: Potem smo si privoščili kratek predah, general Holbrooke je šel na ogled okolice, Milošević pa je ostal v uradu. Sam sem še vedno premleval, kako naj bi imel lahko Milošević takšno avtoriteto, da bi lahko Srbe nagovoril k sprejemu sporazuma, zato sem ga kar povprašal o tem: 'Gospod predsednik, trdite, da imate velikanski vpliv na bosanske Srbe. Če to drži, kako je potem možno, da ste dovolili generalu Mladiću, da pobije vse tiste ljudi v Srebrenici?' Milošević me je pogledal, počakal trenutek, nato pa rekel: "No, gospod Clark, glede te zadeve sem Mladića opozoril, vendar me ni poslušal.'
Sodišče: Ali lahko sodišču pojasnite, kako ste si razložili njegovo izjavo?
Clark: No, jasno je, da sva oba vedela, da se pogovarjava o poboju v Srebrenici. Ko sem rekel, da je Mladić pobil ljudi, nisem imel v mislih vojaške operacije, ampak masaker… Jasno je zato tudi, o čem je odgovarjal Milošević. Jasno je, da je za to vedel že prej, vendar se je pred mano skušal izključiti iz odgovornosti za ta dogodek.
