Skozi tunel, s tankom, balonom ... čez Berlinski zid

Skok v svobodo s tragičnim koncem

V noči z 12. na 13. avgust leta 1961 so ob močno oboroženi policiji in vojski začeli postavljati zid – sprva zgolj žičnata ograja, ki jo je sčasoma nadomestil betonski zid. Dva dni kasneje, 15. avgusta, je na vogalu ulic Ruppiner in Bernauer Strasse gradnjo zidu nadzoroval tudi 19-letni Conrad Schumann, vzhodnonemški vojak, ki danes velja za enega prvih, ki so prebegnili čez. 

"Naokrog je stalo veliko ljudi, še dobro, saj so zamotili moje kolege. Takrat skok še ni bil težak. Stekel sem, skočil ... v treh, štirih sekundah je bilo vsega konec." Tako se je Schumann desetletja kasneje spominjal tistega usodnega trenutka. In prav v tistem trenutku je na zahodnonemški strani stal fotograf Peter Leibing, ki je 'Skok v svobodo' ujel v objektiv, fotografija pa je zaokrožila po svetu in 19-letnika na Zahodu spremenila v junaka, na Vzhodu pa v izdajalca. Skozi leta mu je sledilo okoli 2000 vzhodnonemških vojakov in policistov.

Ko so ga spraševali, zakaj je 'skočil v svobodo', je preprosto dejal, da ni "želel živeti zagrajeno". A Schumman nikoli ni zares pobegnil. Še desetletja zatem se je bal zase in za svojo družino, ki je ostala za železno zaveso, edini stik z njo pa so bila pisma – pa še ta je njegovim staršem, kot je Schumman kasneje spoznal, narekoval Stasi. 

V intervjuju sredi 90. let je tako priznal, da se je svobodnega počutil šele, ko je zid padel. Sčasoma se je sicer poročil in zaživel na Bavarskem. Neko soboto leta 1998 pa je po prepiru z ženo odšel iz hiše in storil samomor. Za seboj ni pustil niti poslovilnega pisma. 

'Odhajam na Zahod, kdo želi z menoj?'

Vzhodnonemški vojak Wolfgang Engels je leta 1961 res pomagal graditi Berlinski zid, a že dve leti kasneje je tudi on načrtoval, kako pobegniti čezenj. Njegov načrt ni bil eden najbolje premišljenih – sestavljen je bil iz zgolj iz treh korakov: ukradi tank, pritisni na gas in se zaleti v zid. 

In res je 16. aprila 1963 takrat 19-letnik ukradel sovjetski tank in se z njim zaletel v betonsko pregrado, pri tem pa kričal: "Pobegnil bom od tukaj, na Zahod, kdo želi z menoj?" 

A nato se je zapletlo. Tank namreč ni uspel prebiti zidu. Vojak je nato splezal iz njega in poskusil preplezati zid, a se je pri tem zataknil v bodečo žico. Vzhodnonemški stražarji na zidu so nanj začeli streljati in ga dvakrat celo zadeli, a so mu na pomoč nato priskočili Zahodni Nemci, ki so ravno tedaj popivali v bližnjem baru ter ga uspeli "zvleči" z žice in s tem na Zahod. Za The Christian Science Monitor je kasneje opisal, da je k zavesti znova prišel na šanku: "Ko sem se obrnil in videl na polici zahodne znamke pijač, sem vedel, da mi je uspelo." 

'Zadnji vlak v svobodo' 

Zgolj štiri mesece po postavitvi zidu je mladi železniški delavec Harry Deterling opazil vrzel v pregradi na predelu železniške proge, ki je še vedno vodila iz Vzhodnega Berlina v Zahodnega – in začel načrtovati pobeg. Uspel je prepričati svoje nadrejene, da mu dovolijo voziti dodatni vlak, da bi s tem "izboljšal svoje inženirske sposobnosti". 

Da gre za "zadnji vlak v svobodo", je dejal družini in prijateljem, ko jim je povedal za svoj načrt. 5. decembra 1961, na dan, ko je Deterling praznoval svoj 28. rojstni dan, je tako ob 20.50 je zapeljal mimo Albrechtshofa, zadnje železniške postaje v Vzhodnem Berlinu, in mimo presenečenih stražarjev, ter v Zahodni Berlin. Na drugi strani železne zavese je eden izmed potnikov nato poklical policijo in dejal: "Pravkar smo pobegnili z vlakom." Že naslednji dan so oblasti zaprle predel železniške proge. Znova je bila odprta šele tri leta po padcu Berlinskega zidu. 

Sedem potnikov, ki o načrtu za pobeg niso vedeli ničesar, se je ob prihodu v Zahodni Berlin zgolj obrnilo in odšlo nazaj na Vzhod, z izjemo 17-letnice, ki je ostala.

Največji pobeg v zgodovini Berlinskega zidu 

Eden najbolj 'priljubljenih pobegov' na Zahod je bil skozi skrivne tunele. Tako si je na primer 12 starejših Vzhodnih Nemcev v 16 dneh skopalo 32 metrov dolgo pot na svobodo, skozi tunel, ki je kasneje dobil ime "tunel za starejše občane". 

A za največji pobeg v zgodovini Berlinskega zidu velja prebeg skozi tunel 57. Njegova zgodba se je začela zgolj nekaj mesecev po postavitvi zidu in s študentom Joachimom Neumannom, ki je s sposojenim potnim listom uspel zbežati v Zahodni Berlin, a za seboj pustil starše in dekle. Zato je skupaj s skupino zahodnonemških študentov, ki so imeli podobni namen – pomagati bližnjim, ki jih je ločeval 155 kilometrov dolg zid, začel kopati tunel – prvega je sicer poplavilo, drugega je kmalu odkrila tajna policija Stasi, a niso obupali. 

Našli so zapuščeno pekarno v bližini zidu in znova začeli kopati. V pol leta so skopali 145 metrov dolg tunel, ki je potekal 12 metrov pod tlemi, pod zidom, ograjo in poljem smrti, bil pa je tako ozek, da prebežniki s seboj niso smeli vzeti nobene prtljage, zgolj dokumente. 

3. oktobra 1964 je bil tunel pripravljen in študenti so sporočili vsem, za katere so kopali, bratom, sestram, staršem ... naj pridejo na ulico Strelitzer Strasse ter sporočijo skrivno kodo 'Tokio'. "Povedali so nam zgolj naslov ter dejali, naj se pretvarjamo, da je običajna nedelja ter da gremo zgolj na obisk k znancem. Hodili smo po ulici in šteli hišne številke: 53, 54, 55 ... Bili smo zelo blizu vojakom, zato je bilo še toliko bolj vznemirjujoče," je za Smithsonian dejal Hans-Joachim Tilleman, ki je pobegnil skozi tunel. Spominja se še, da je v bližini stal Fluchthelfer, ki je opazoval ulico, posvetil naj bi z lučjo, če bi bilo karkoli narobe. "Nismo videli luči, zato smo šli v stavbo. Tam je stalo nekaj ljudi, rekli smo jim 'Tokio', nato pa so nas spustili v hodnik, kjer smo si sezuli čevlje in šli po prstih čez notranje dvorišče. V stranski stavbi zadaj so nas spustili v jarek in splazili smo se skozi." 

A tunel je deloval zgolj dva dni, v tem času je skozi pobegnilo 57 ljudi, kar danes velja za največji prebeg skozi Berlinski zid. A drugi dan so stražarji opazili, da se nekaj dogaja in odšli na Strelitzer Strasse 55. Prišlo je do streljanja, v katerem je bil ubit eden izmed stražarjev Egon Schultz – sprva ga je v ramo zadel zahodnonemški študent, a zanj naj bi bil usoden strel vzhodnoneškega stražarja, ki ga je ustrelil po nesreči. 

Na zahod z doma narejenim balonom 

V mestu Pössneck v Turingiji sta z doma izdelanim balonom pobegnili dve družini – kar danes velja za enega najdrznejših prebegov. Peter Strelzyk in Günter Wetzel sta naredila prvi balon, ki pa naj ne bi letel dovolj visoko, pri drugem poskusu 4. julija pa sta obe družini poleteli zgolj dva kilometra. A v tretje jim je uspelo. 16. septembra 1979 okoli druge ure zjutraj je skupno osem članov obeh družin, med njimi otroci, stari od 2 do 15 let, poletelo čez mejo s 25 metrom visokim balonom, ki je delila Vzhodno in Zahodno Nemčijo.

Že prve poskuse je sicer opazil tudi Stasi oziroma predvsem nakupe materiala, kar je razvidno iz poročila Stasija. Strelzyk je namreč material za izdelavo balonov nakupoval na številnih koncih, balon pa so izdelovali ponoči v garaži.  

Marca 1989 je z doma narejenim balonom poskušal na zahod prebegniti tudi Winfried Freudenberg, žal neuspešno. Padel je iz balona in postal zadnja smrtna žrtev prebegov čez Berlinski zid.