Potnik ladje groze: Oče, mama! Pihalo je, bili so visoki valovi, padel sem z ladje. A ne skrbita zame

Pekel na zemlji

Večina migrantov na ladji, ki je izplula iz pristanišča v Libiji in potonila blizu "vstopne točke" za nezakonite priseljence, italijanskega otoka Lampedusa, je bilo Eritrejcev.

Britanski Guardian je državo nekoč poimenoval "največja ječa sveta". Ta majhna afriška država je stalnica na seznamih največjih kršiteljic človekovih pravic. V poročilu Human Rights Watch piše, da tam vlada nad svojim ljudstvom izvaja nepojmljiv teror.

Svobode gibanja, govora ali verovanja ne poznajo. Prisilno delo ali prisilen vpoklic v vojsko sta stalnica, kdor bi si čemu od naštetega drznil ugovarjati, pa je neusmiljeno kaznovan - s telesnim in psihičnim mučenjem ter zaporom.

Mlajši od 50 let skoraj nimajo upanja, da bi jim dovolili odhod iz države. Če pa odidejo in jih v tujini ujamejo in vrnejo domov, jih čakata mučenje in pogosto tudi smrt.

In vse to potem, ko so državljani upali, da jim bosta demokratična ustava in izvolitev karizmatičnega Issayasa Afewerkija leta 1993 na mesto predsednika, prinesli blaginjo. Namesto tega Afewerki grožnjo vojne z Etiopijo izkorišča za ustrahovanje ljudstva in vzdrževanje napol bojne klime v državi.

Konec ali nov začetek na libijski obali

Številni obupani Eritrejci imajo zato v življenju en sam cilj: pobegniti, doseči Lampeduso in od tam iti po Evropi.

Pot Eritrejskih migrantov se za mnoge začne in konča v Libiji. Prav tako kot za številne migrante iz Senegala in Somalije.

"Moj cilj je Italija. Moji otroci so že tam. A ne morem dobiti ladje," pravi ženska, ki v libijskem pristanišču čaka na tihotapce. Libija je po strmoglavljenju Moamerja Gadafija postala raj za malopridneže, ob pomanjkljivem nadzoru pa tudi raj za tihotapce ljudi, ki migrante v zameno za prevoz oberejo do kosti.

A želja od svobode je večja od strahu. Tudi, ko se je treba prebiti do libijskega pristanišča - skozi Niger, Čad in Sudan, nato pa še čez kos Libije, kjer se ponavadi zadržujejo skupine skrajnežev. Te poti so zdaj postale bojno polje tihotapskih tolp, do zob oboroženih z orožjem iz Gadafijevih skladišč.

Nekateri pridejo le do Libije. Tukaj jim tihotapci poberejo denar, prevoza pa ni. Ali ta odpade zaradi nemirov v Libiji ali poostrenih kontrol evropskih držav. Spet drugim se uspe vkrcati na ladje in odpraviti na pot ...

Eden takšnih je 18-letni "David Villa". A se njegova pot ni končala na italijanski obali, ampak na ladji, ki se je potapljala sredi morja. Je eden od 155 potnikov, ki so brodolom ob Lampedusi preživeli. "Živ sem, ker znam plavati. Žal pa nekateri moji prijatelji še nikoli niso bili na morju," pravi.

Umrli so v eni najhujših tragedij na poti migrantov, ki je v zadnjih 20 letih vzela okoli 6.000 življenj.

Skupaj z drugimi preživelimi je italijanskim medijem povedal, da je bila peklenska že pot do Libije. Villa, ki najbrž uporablja priimek španskega nogometaša, da bi skril svojo pravo identiteto, pravi, da se je zanj pot v Italijo začela že lani spomladi v vasi blizu eritrejske puščave, kjer je živel kot najstarejši od osmih otrok. Takrat se je z okoli 2.500 evri težko prigaranih prihrankov svojih staršev, skril v tovornjak, ki je bil čez Saharo namenjen v Libijo.

"Nismo mogli dihati, ker je bila gneča, ljudje so kašljali in jokali. Ko smo se podnevi ustavili, so nas zvezali in prepričan sem bil, da bom umrl," nadaljuje.

V Libiji sta s prijateljem Kijwo, ki mu je prav tako uspelo preživeti nesrečo, delala kot slikopleskarja. Spala sta pri delodajalcu v skladišču za barvo. "Veliko so naju pretepali. Libijci so mafijci. Imeli so naju za sužnja," je David dejal za italijansko La Stampo.

Po drugi strani pa sta imela srečo, da nista končala v kakšnem od libijskih domov za tujce, ki jih vodijo skorumpirani pazniki, ki se izživljajo nad stanovalci, za izpustitev pa je treba plačati 1000 dolarjev, za tamkajšnje razmere nepredstavljivo vsoto. Težava je znana, a nerešljiva. "Tam imamo pisarno, a nobenega vpliva. Ignorirajo nas," priznavajo pri Združenih narodih.

Tihotapci s polno ladjo ljudi zaslužili pol milijona

Nato pa je prišel dan, ko sta le zbrala dovolj sredstev in se vkrcala na ladjo za Lampeduso. "Dali so nam pet litrov vode za tri ljudi. Valovi so bili katastrofalni, zaradi gneče pa se na ladji ni bilo mogoče premikati," pravi.

A ko so dva dni kasneje v daljavi zagledali obrise Lampeduse, je bilo veselje nepopisno. Takrat pa so se tudi začele težave. "Po zraku smo mahali z gorečimi majicami, potem pa se je vnela še ladja in slišali smo eksplozijo. Blizu bi morala biti ladja, ki je skupaj z nami zapustila Misurato, zato so številni skočili v morje in jo šli iskat, a niso bili uspešni," se dogajanja spominja David.

Podobno kot David je brodolom preživel tudi Tunizijec, ki so ga oblasti aretirale potem, ko so ga preživeli migranti prepoznali kot kapitana ladje. Izkazalo se je, da je del tihotapske združbe, ki je s tihotapljenjem skupine, v kateri je bil tudi David, zaslužila 500.000 evrov!

Na šolanje v Švico

Medtem ko so David in drugi preživeli v centru za begunce, reševalci na morju iščejo trupla tistih, za katere je sanj o lepši prihodnosti nepreklicno konec. Na obalo pa je naplavilo njihove osebne predmete. Fotografije njihovih družin pa tudi podobe zahodnega sveta, ki so ga tako želeli spoznati od blizu.

V centru bodo skušali preživele identificirati, čeprav sami tega, zaradi strahu, da jih bodo poslali nazaj v Eritrejo, ne želijo. Cecile Kyenge, prva italijanska temnopolta ministrica si prizadeva, da bi kazni za migrante omilili. "Zakonodajalci bi morali pomisliti, kako bi bilo, če bi bili oni na drugi strani," je dejala za Observer.

David pa se sanjam še ni odpovedal. Njegov cilj je Švica. "Želim se šolati in postati zdravstveni tehnik," je razkril. Preko medijev, pa čeprav ga v od Boga pozabljeni državi najbrž ne bosta nikoli prebrala, pa je posebno sporočilo poslal tudi staršema. "Oče, mama, povem vama, da je pihalo, da so bili visoki valovi in da sem padel v vodo. A ne skrbita zame. Sem dobro!"