Posledica vojn v Iraku: rojevajo se otroci z organi izven telesa, dvema glavama in enim očesom

Raziskovalni novinar Dahr Jamail, eden redkih, ki so iz Iraka poročali sredi največje vojne vihre ameriškega posredovanja v tej državi leta 2003, je nekaj več kot 10 let kasneje razkril krute posledice vojne.

Ameriška vojska naj bi v Iraku uporabljala tudi osiromašeni uran, posledica tega pa je hitro naraščanje obolelih za rakom in vse večje število otrok, ki se rodijo močno deformirani. Kot pravi Jamail, je posledice pustila že zalivska vojna v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

"Leta 1991 so Iračani v uradnih statistikah beležili okoli 40 primerov raka na 100.000 ljudi. Do leta 1995 se je število po štirih letih vojne povečalo na 800 primerov obolelih na 100.000 Iračanov. Do leta 2005 se je ta številka podvojila," pravi.

Šokiran nad odkritji, je Jamail potoval na Japonsko in primerjal podatke z japonskimi iz obdobja po tem, ko sta bili na Hirošimo in Nagasaki odvrženi atomski bombi. Ugotovil je, da je okvarjenost zarodkov v iraškem mestu Faludža kar 14-krat večja kot je bila na Japonskem po obeh atomskih napadih. Okvare, s katerimi se rojevajo otroci, pa so tako hude, da v dokumentiranih primerih iz preteklosti ni nobene primerjave. Tako so zabeležili otroka, ki se je rodil s polovico notranjih organov izven telesa, otroka z dvema glavama, rojevajo se otroci z deformiranim skeletom, uničenim imunskim sistemom, "kiklopski otroci" z enim samim očesom, otroci s hudo poškodovanim centralnim živčnim sistemom … In težava je, da se rojevajo v velikem številu.
Kako velikem, je težko reči, ker številne Iračanke rojevajo doma. Večina teh otrok se rodi mrtvih, primeri pa oblastem niso nikoli prijavljeni.

Ameriške oblasti so priznale uporabo osiromašenega urana na Iraških tleh, še posebej v času med zalivsko vojno. Skrivajo pa podatek o količini, ki se po Jamailovem mnenju giblje od nekaj deset do več kot 800 ton.

Iračani pa so razočarani tudi nad dejstvom, da jim ameriško posredovanje ni prineslo boljšega življenja. Kot pravijo, je bilo takoj po padcu Sadama Huseina življenje veliko boljše, danes pa je slabše. V tiraniji Huseina so namreč vedeli, kakšna je nevarnost in česa ne smejo početi, če se ji želijo izogniti, danes pa to ni jasno. "Že res, da danes otroke pošiljamo v šolo. A nikoli ne vemo, ali bodo prišli domov," pravijo.