Posilstvo kot vojna taktika v DR Kongo. Zakaj smo odgovorni tudi mi?

Iz Demokratične republike Kongo poročajo o novem primeru množičnih posilstev. Organizacija Zdravniki brez meja poroča, da je 1. maja skupina okoli 60 oboroženih pripadnikov milice v zgodnjih jutranjih urah vdrla v vas, ki leži na vzhodu države v provinci Južni Kivu. Vdirali so v domove in kradli, napadali in pretepali moške, večino žensk pa so posilili in pretepli.

Prebivalci so po napadu zbežali in se skrili v tamkajšnji gozd, nekaj žensk pa se je opogumilo in le poiskale zdravniško pomoč, saj so izvedele, da so v mestu Zdravniki brez meja. Odšle so k njim in jih prosile za oskrbo. Iz omenjene organizacije so sporočili, da so najprej pregledali in zdravili le nekaj žensk, v naslednjih dneh pa so se opogumile tudi preostale žrtve.

Žrtve posilstva so stare od 14 do 70 let, so še sporočili zdravniki, ki so v mestu Kikamba zdravili 127 žensk, ki so utrpele brutalne fizične in psihične travme.

Na območje so se napotili tudi preiskovalci organizacije Human Rights Watch, ki bodo sestavili poročilo o napadu.

Posilstvo kot orožje

Irska režiserka Dearbhla Glynn je posnela dokumentarni film o množičnih posilstvih v DR Kongo. Pridobila je tudi izjave vojakov, ki so pred kamero priznali, da so posiljevali, in sicer tudi po naročilu svojih nadrejenih. "Od posilstev smo postali odvisni. Nismo mogli prenehati," je dejal eden izmed njih.

V DR Kongo posiljujejo obe strani – tako vladni vojaki kot uporniki. Posilstva so izvedena načrtno, množično in ciljno. Poročilo organizacije Human Rights Watch, ki je bilo objavljeno letos, navaja, da so vladni vojaki sistematično posiljevali ženske, dekleta in deklice na območjih, ki so pod nadzorom upornikov, in obratno. Omenjeni vzorec delovanja moških se pojavlja že dolga leta.

Tako so v eni izmed študij, objavljeni leta 2011, zapisali, da je v DR Kongo 12 odstotkov ženske populacije v življenju posiljeno najmanj enkrat (všteta so tudi posilstva, ki se zgodijo v sklopu družinskega nasilja).

Leta 2006, ko je konflikt v državi doživel svoj vrhunec, je bilo vsako uro posiljenih 48 žensk.

Kultura nekaznovanja

Tako že več kot 15 let posilstva ostajajo večinoma nekaznovana, pa še takrat, ko so, so izrečene kazni izredno mile. Tako očitno tudi sam državni aparat daje tiho privoljenje svojim vojakom, da delajo, kar se jim zljubi, ob tem pa je tudi zadovoljen s posledicami množičnih napadov na ženske, saj tako ponižujejo nasprotnika, žrtev razčlovečiš, ubiješ njenega duha, morda celo poskrbiš, da jo zaradi predsodkov izločijo iz njene družbe.

Leta 2014 je pred sodnika stopilo 39 vojakov in njihovih nadrejenih, ki so bili obtoženi množičnih in sistematičnih posilstev. Sodišče je obsodilo le dva moška.

Od leta 2011 do 2013 je bilo obsojenih le 187 moških. Med njimi sta le dva poveljujoča v vladni vojski in štirje uporniki. Slednji se sicer zelo učinkovito izogibajo roki pravice.

Zakaj smo za nastale razmere krivi tudi mi?

S tem, ko država dopušča, da ostanejo posiljevalci nekaznovani, podpira institualizacijo posilstva, poudarja zdravnik Denis Mukwege, ki obravnava žrtve posilstev. Ob tem je opozoril, da imajo napadi na ženske mednarodne dimenzije. Zakaj? Zaradi krvavih mineralov.

Za kaj sploh gre? Gre za dragocene rudnine s konfliktnih območij. Te kupujejo evropska podjetja, denar pa večinoma gre v roke oboroženih milic in tako podžiga nasilje. Te dni so evropski poslanci glasovali za sprejetje obvezujočih pravil, ki bi evropskim podjetjem preprečila kupovanje teh dragocenih rudnin, če bi šel denar v roke oboroženih milic.

Predvsem v informacijski tehnologiji je velika potreba za surovinami, kot so kositer, volfram, tantal in zlato, ki jih izkopavajo v nekaterih najbolj konfliktnih območjih sveta. Še posebej je s temi minerali bogata DR Kongo. EU je eden največjih svetovnih uvoznikov tovrstnih mineralov, saj jih uvozi dobro tretjino.

Ob tem se zastavlja vprašanje, kako preprečiti, da bi se s prodajo teh surovin financirale oborožene skupine, ki sejejo smrt in razdejanje. Potrjeni predlog nove zakonodaje je že romal v roke Evropske komisije in držav članic. Komisija se je že izrekla proti obvezujočemu sistemu nadzora, češ da bi ta škodoval trgovini.

Temo je komentiral tudi evropski poslanec Franc Bogovič (EPP/SLS), ki je dejal, da minerali predstavljajo največje naravno bogastvo revnih afriških držav, na žalost pa imajo prebivalci od tega "zelo malo, kvečjemu še večje trpljenje zaradi posledic nepoštenega izkoriščanja teh dobrin". Milijonski dobički se medtem stekajo "v roke skorumpiranih združb, paravojaških milic in tihotapcev".