Gantar, 23.12.2005»Če nam Evropa ne bi pomagala, bi umrlo še več ljudi,« mi je rekel Gulam Kajum. Gulam živi v vasi Gantar, ki leži v nadmorski višini nad dva tisoč metrov. Nekaj let je delal v Dubaju, zato se lahko vsaj malo sporazumeva v angleščini. »Sedemletni sin mi je umrl. Hiša se je sesula nanj.« Razočaran je nad svojo državo. »Šola se je porušila, zdravnik nikoli ne pride v našo vas. Pakistan je pozabil na nas.«
Življenje v teh visokogorskih vaseh že pred potresom ni bilo prav lahko. Ko smo se peljali s helikopterjem nad visokimi gorami, posejanimi z osamljenimi hišami, zdaj v glavnem podrtimi, mi sploh ni bilo jasno, kako lahko ljudje tu preživijo. Obdelovalnih površin ni, živali se nimajo kje pasti. Potem so mi razložili, da pri vsaki družini kakšen od sinov dela v dolini mestu in pošilja denar domov.
Kakršno koli pomoč lahko pripeljejo le s helikopterjem. Rdeč križ zadnje dni pospešeno vozi vse od gradbenega materiala, kuhalnikov do čistil in poskuša prehiteti visoki sneg. Težka bo. Sneg že pogosto naletava. Podnevi ga sicer večino pobere nizko sonce, ampak kmalu bo vse prekril sneg. Do dveh metrov ga ponavadi zapade in takrat se ljudje iz bližnjih in daljnih zaselkov ne bodo več uspeli prebiti do zasilnega pristajališča za helikopter. Že zdaj je hud mraz, čim se skrije sonce, ponoči pa je sploh precej, precej pod ničlo.
V vasi ta hip živijo tudi trije prostovoljci Rdečega križa in Rdečega polmeseca: Dilawar Shah, pakistanski študent ekonomije, ki je prekinil študij zaradi potresa in ga bo nadaljeval šele, ko se mu bo zdelo, da njegova pomoč ni več potrebna, ter mlada Nepalca Kedar Mahat in Uttam Josh. Ko smo za hip mislili, da se helikopter ne bo več vrnil v Gantar, kar bi pomenilo, da bi morala z Arnetom prebiti noč v njihovem šotoru, so se zelo zabavali. Precej bolj kot midva, ki sva pustila vso svojo opremo v baznem kampu.
Popoldan je Arne ponovno šel v Balakot, mesto, ki je imelo pred potresom približno 200.000 prebivalcev, zdaj pa ne stoji niti ena hiša več. Nisem zbrala dovolj moči, da bi se še enkrat vrnila v ta nesrečni kraj. Zaprla sem se v šotor v baznem kampu Rdečega križa in spala, spala …
V kampu se sicer na veliko pripravljajo na jutrišnjo božično večerjo. Sto ljudi pričakujejo. Danski kuhar, Adam, zatrjuje, da je to mala malica za njega. Verjamem, saj res fantastično kuha, ampak midva sva jutri že nazaj v Islamabadu ...
S Petrom, oskrbnikom kampa, naredimo še grob plan za najin jutrišnji 'izlet', če lahko temu tako rečem. Trinajst let že dela za Rdeči križ, v Pakistanu je prišel takoj po potresu. Zato pozna dobre in slabe strani humanitarnih organizacij, ne le Rdečega križa. Popolnoma se je razburil, ko je razlagal, kakšne neumnosti naredijo nevešči humanitarci pri pošiljanju oblek, recimo. Tako so v Balakot poslali na tone oblek, popolnoma neprimernih za ljudi na tem koncu sveta (v nekem konvoju so bile celo tangice), tako da so imeli potem še velike težave s sežiganjem teh oblek. »Naj se sliši še tako čudno, ampak najboljše je, da ljudje darujejo denar. Tega ni nikoli preveč.« Najbrž res ne. Samo današnji štirje helikopterski prevozi v Gantar so Rdeči križ stali 4000 dolarjev. Precej več kot pa je bila vrednost vseh tovorov skupaj.
