Balakot, sreda, 21.12.2005
Uf, kako težko mi je pisati. Za to, kar sva videla danes, bi potrebovala tedne, mesece, ne vem, najbrž leta, da bi lahko premislila in mogoče razumela, kaj se je sploh zgodilo. Prav gotovo pa si ne delam nobenih utvar, da bi lahko dovolj živo opisala, kaj pomeni do tal zrušeno mesto. Seveda so tu še Arnetove fotke, ampak zdi se mi, da je katastrofa tako popolna, prizori tako neresnični, da bo težko verjeti, da so zgolj naključno ujeti trenutki.
Iz Islamabada do Balakota, mesta, ki ga je potres popolnoma uničil, smo se peljali približno 3 ure. Čeprav sem bila pripravljena na grozote, vsaj tako sem mislila, nisem mogla verjeti, ko smo se pripeljali v dolino reke Kunhar, kjer je nekoč stal Balakot, vrata v južni konec doline Kaghan, priljubljene izletniške točke tudi za marsikaterega zahodnega popotnika. Šotori so ob reki v geometričnem redu razprostri km naokoli. Štirideset do sto tisoč ljudi živi v njih. Nihče nima točnih podatkov, koliko jih je. Veliko šotorov stoji na ruševinah, marsikje je zaznati še vonj po truplih. V teh kraje niso uspeli pripeljati težke mehanizacije in zato sto tisoče ton ruševin odkopavajo na roko.
Deroča reka Kunhar je videti kristalno čista. V njej se umivajo in perejo. A daleč od tega, da bi bila tudi pitna. Le, kako naj bi bila! Stranišč ni, zato se vse zbira v njej. Švedski rdeči križ je takoj postavil začasno čistilno napravo za vodo, s katero lahko poskrbijo, da 40.000 ljudi dobi minimalno količino – to je 50 l – vode na dan. Juakim Eriksson, inženir, ki dela v teamu, sestavljenemu iz 6 ljudi, je povedal, da bodo do konca januarja izurili lokalne strokovnjake, ki bodo sami vzdrževali napravo. Ali, eden izmed tehnikov iz Balakota, je prepričan, da ne bodo imeli večjih težav tudi brez švedskih kolegov.
Švedski, avstrijski in nemški Rdeči križ imajo v svojih skladiščih vedno pripravljene EUR (Emergency Response Unit – enote za hitro udejstvovanje pri naravnih nesrečah), tako da lahko v resnično kratkem času pomagajo ljudem s pitno vodo na področjih, ki jih prizadenejo katastrofe.
Sicer pa je Jan Maarten Kist, koordinator pomoči pri danskem rdečem križu, razložil, da so vsi teami sestavljeni iz tujcev in lokalnih uslužbencev: »Kaj hočemo, danes je toliko katastrof na tem svetu, da nas uslužbencev enostavno primanjkuje. Poleg tega delo poteka najbolj učinkovito, če so vključeni tudi ljudje, ki dobro poznajo krajevne razmere. In to so lahko le domačini.« In teh, ki si želijo službe pri tujih humanitarnih organizacijah, je veliko, saj to pomeni vsaj za nekaj časa reden dohodek. Zato imajo na vratih celo napisano 'no cv, please'. Asif Aman Kah, ki je že od prvega dne po potresu na tem področju, in Jan Maarten Kist odločata o razporeditvi vseh prostovoljcev Rdečega križa. Sto petdeset jih je.
V teh dveh mesecih je Rdeči križ pomagal 40.000 družinam vendar ne s hrano, zato so poskrbele druge humanitarne organizacije. »V začetku smo dajali stvari vsem po vrsti, za katere smo imeli občutek, da jih nujno potrebujejo. Zdaj je razdeljevanje organizirano, vsak, ki ga imamo na seznamu, ima svojo karto, v katero vpisujemo, kaj je dobil.« Seznam so sestavili, in ga še vedno dopolnjujejo, skupaj z vojsko in lokalnimi organizacijami. »Ta hip se trudimo, kolikor le moremo, da bi poskrbeli za zavetje pred zimo. Zime so tu strašne in nimamo več veliko časa.«
Ko sva z Arnetom fotografirala družine ubitih otrok v Gazi, me je najbolj prizadela njihova prijaznost. Namesto, da bi naju vrgli čez prag, so bili neskončno gostoljubni. Ponujali so nama kavo, ki je dišala po cimetu in sladke dateljne, pa čeprav so sina, brata, nečaka izgubili isti dan (ali pa le dan pred tem), ko sva jih obiskala. Podobno je bilo v Srebrenici ob deset letnici pokola, ko so si matere, ki so izgubile po več sinov, moža in očeta, vzele čas in mirno, ne vem kolikokrat že, povedale svojo zgodbo. Nič drugače ni bilo danes v Balakotu. Ljudje, ki so čez noč izgubili vse (Mimogrede: pred potresom je tretjina prebivalcev živela pod pragom revščine, zdaj pa jih več kot tri četrtine.), so naju mirno prenašali. Nobenega zlega pogleda nisva doživela, čeprav sem jih vsaj po moje čisto upravičeno pričakovala. Prav nasprotno. Gledali so v naju in moram reči, da njihovi pogledi še vedno bolijo.
