Je gorski turizem ogrožen, ker ni zanimanja za oskrbnike koč?

Najmanj enkrat na teden se takole proti najvišjemu vrhu Cerkljanskega hribovja vzpenja skupina, ki oskrbuje eno bolj obiskanih koč Slovenske planinske poti – kočo na Poreznu. Četudi se jutro šele komaj preveša v dopoldne, je tu že precej živahno. Za gostinskim pultom že kup naročil. Navsezadnje v hribih ni pravila glede ure za kosilo, jedilni list je običajno hribovski. Jota, mineštra, žganci. Žlikrofi so značilnost te koče, če le ni preveč naročil, odlikuje pa jo tudi vonj sveže pečene ocvirkovce in kruha. 

V kuhinji se vrtita Marija in Slavko Mavri. Marija po poklicu ni kuharica, se pa z možem Slavkom kljub temu vsakih nekaj tednov prelevi vanjo. Pa tudi v čistilko, natakarico, sobarico in še kaj. Mavrijeva sta namreč eden od sedmih oskrbniških parov, članov planinskega društva in upokojencev, ki se trudijo, da bi koča na Poreznu preživela, saj stalnega oskrbnika iščejo že dobrih 10 let. "Srečna tista koča ali pa tisto društvo, ki dobi dobrega oskrbnika. Teh je na žalost vedno manj," pravi Ivan Rupnik, predsednik Planinskega društva Cerkno. Zadnji oskrbniški par, ki je zdržal pol sezone, je bil mlad poljsko-slovenski par, ki je verjetno iskal pustolovščino, pa ugotovil, da te tu ni. Pa tudi, da vegetarijanski jedilnik v visokogorju ne prinese ravno velikih dobičkov."Tudi planinci niso taki, da bi bili zadovoljni z nekimi bučnimi juhicami ali čim podobnim. Rabiš nekaj moči," dodaja Rupnik.

"Moram povedat, da imamo srečo, da ima vseh sedem parov odlične kuharice, ki imajo veliko življenjske prakse za seboj. To so ženske, ki ne popustijo glede kvalitete, čistoče," razlaga Radovan Lapanja, načelnik gospodarskega odseka Planinskega društva Cerkno. Ena takšnih, Anica Tavčar, je na dan našega obiska v knjigo pravkar vpisovala že svoj 29. vzpon. "Če nekaj časa nisem tukaj, mi postane kar dolgčas po Poreznu," pravi Anica.

Nekateri izmed prostovoljcev imajo že čez 70 let, a se spretno kosajo tudi z novotarijami, ki jim jih predstavljajo na primer računalniki in POS-terminali. Druga prepreka je tuj jezik, večina planincev, sploh tistih, ki prespijo, je namreč tujcev. Nekoč so si v tej zgradbi usodo delili italijanski vojaki, danes svoj boj bijejo ljubitelji hribov in slovenske tradicije gostoljubja nad 1000 metrov. Jim bo uspelo? "Funkcioniramo verjetno ravno zato, ker si med sabo pomagamo in zaupamo. Koliko časa bo še tako, žal ne vemo, upam, da čim dlje," še doda Rupnik.

Kako pa je z našo najvišjo in verjetno eno najbolj donosnih planinskih postojank, sem se spraševala, medtem ko sem se uspešno vrinila med natrpan urnik helikopterskih prevozov in za kratek čas skočila na Kredarico. Tam me je pričakal oskrbnik koče, Herman Uranič, ki je v tem poslu že skoraj dve desetletji. "Jaz sem se leta 2005 ločil, in sem rekel, da rabim eno spremembo, da grem eno leto na Triglavska jezera delat. Ko sem poslal prošnjo v matico, so me sprejeli in vmes sem bil že oskrbnik. Pri 35 letih. Zdaj je že 18 let, odkar sem v hribih," pravi Uranič. Z gostinskim kadrom večjih problemov nima, pravi. Poišče jih sam, pa tudi preizkusi. "Pozimi delam na Komni in jih preizkušam dva dni, preizkusijo se za poleti, da vidim, če so v redu. Da vidim, ali so lenuhi ali so navajeni dela. Ker tu ni sprehajanja po hribih, tu je delo od petih do desetih zvečer," dodaja. Na žalost spanec osebju včasih kratijo tudi preveč veseli oziroma nekulturni planinci. Odmorov čez dan je malo. "Tako kot na Kredarici nas je 10, 12. Tako smo lahko nekaj prosti. Tiste manjše koče pa, kjer je eden v strežbi, eden pa v kuhinji, tam praktično še na stranišče ne moreš," razlaga Herman. 

Odpravila sem se v eno takšnih – kočo na Kriški gori, kamor se zgrinja veliko ljudi med vikendi, poleti pa jo obišče tudi precej družin. Klopi, posejane ob poti, so namreč za otroke pravi magnet, prav tako gozdni prebivalci. Koča na Kriški gori od 159 koč spada v tisto dobro polovico koč, ki jo oskrbuje planinsko društvo. Slaba polovica koč ima namreč najemnike. Dve značilnosti Kriške gore sta zelo okusni štruklji in gugalnica. A ker sem zasledila, da tudi na Kriški gori iščejo oskrbnika, proti vrhu pa sem se odpravila čez teden, sem vzela v zakup, da bom morda naletela na zaprta vrata. Bila pa sem prijetno presenečena. Tudi tu, podobno kot na Poreznu, oskrbniški duh žene prostovoljstvo. In to bo prav gotovo še kako prav prišlo to nedeljo, ko koča na Kriški gori praznuje svojo 70-letnico. Vsaka dodatna roka pa je vedno dobrodošla."Problem je v tem, da niti nihče ne pokliče, kakšne pogoje imamo, kakšna je plača. Sploh nihče ne pokliče, ni interesa," razlaga Ivan Likar.

Oskrbniki so običajno plačani približno 20 odstotkov od prometa, ne plačujejo dajatev, imajo zastonj hrano in bivanje, a zanimanja kljub temu ni velikega. Gostinstvo je pač podhranjeno. Zaradi pomanjkanja kadra sta letos že zaprta Dom dr. Klementa Juga v Lepeni in Gomiščkovo zavetišče na Krnu, prihodnja sezona je še pod vprašajem. Na drugi strani pa planinski turizem postaja vse bolj priljubljen. Marsikdo pa ponudbo koč postavlja ob bok gostinskemu luksuzu v dolini, kar ni prav. Navsezadnje bi morala planinska koča biti prostor, kjer lahko vsak najde odprta vrata in zavetje, dobro vzdušje in toplino, pa naj bo ob toplem čaju, prijaznosti osebja ali planinskem duhu, ki veje okoli vogalov vedno odprtih planinskih postojank.