Takoj po slovesnosti na pokopališču Babaosan v Pekingu, zadnjem počivališču kitajskih partijskih veljakov, so njegovo truplo upepelili. Le nekaj ur po pogrebu pa je kitajska vlada na državni televiziji objavila prvo uradno izjavo ob Zhaovi smrti, v kateri mu je očitala, da je med prodemokratičnimi protesti leta 1989 naredil "resne napake".
Pogrebne slovesnosti se je v imenu sedanjega kitajskega vodstva udeležil Jia Qinglin, član devetčlanskega centralnega komiteja Kitajske komunistične stranke (KKP) in četrti v uradni hierarhiji KKP, ki je Zhaovi družini v imenu oblasti v Pekingu tudi izrekel sožalje. Pogreba se je udeležilo več kot 2000 Zhaovih prijateljev in sorodnikov, oblasti pa naj bi prepovedale udeležbo več pomembnim osebnostim, ki so bile blizu pokojniku, kot tudi političnim oporečnikom, novinarjem in tujcem.
Slovesnost so motili protesti
Slovesnost je sicer potekala pod strogimi varnostnimi ukrepi, kljub temu pa se je uspelo skupini kakih desetih protestnikov prebiti v neposredno bližino pokopališča, preden so jih policisti ustavili. Protestniki so bili po navedbah očividcev oblečeni v belo - tradicionalno žalno barvo na Kitajskem, vsaj eden med njimi pa je nosil napis "spomin na Zhaa Ziyanga".
Sicer pa ni jasno, ali je bil na pogrebni slovesnosti prebran tudi kakšen govor, saj naj bi prišlo med Zhaovo družino in vodstvom KKP do spora glede besedila govora oz. nekakšne uradne ocene pokojnikovega življenje, ki jo tradicionalno preberejo na pogrebu. V uradni zgodovini KKP je namreč med drugim zapisano, da je Zhao "storil napako in podprl nemire ter povzročil razkol v stranki", njegova družina pa naj bi ostro nasprotovala omembi "napak".
Zhaa so leta 1989 odstavili zaradi njegovega simpatiziranja s prodemokratičnim gibanjem. Od pokola na Trgu nebeškega miru v Pekingu 4. junija 1989 je živel v hišnem priporu, tako da ga več kot 15 let ni bilo moč videti v javnosti. Pokol v noči s 3. na 4. junij 1989, v katerem je umrlo nekaj sto, po nekaterih podatkih pa celo nekaj tisoč ljudi, oblasti še vedno opravičujejo v imenu "prihodnosti partije in države".
