Voditelji držav in vlad članic EU, med njimi premier Borut Pahor, so danes v Bruslju po enournih dvostranskih pogovorih švedskega predsedstva EU s posameznimi članicami dosegli delni dogovor o podnebnem financiranju. Med drugim so se dogovorili, da bodo pri notranji delitvi bremen za pomoč državam v razvoju upoštevali sposobnost plačevanja članic. Po navedbah virov v Bruslju je dogovor o vseh notranjih vidikih te pomoči le načelni dogovor med članicami, zato ga v javno objavljenih sklepih vrha EU izrecno ni. Sklepi vrha so tako le sporočilo Unije njenim globalnim partnericam.
Kot je na novinarski konferenci po zaključku dejal predsedujoči EU, švedski premier Fredrik Reinfeldt, so se voditelji dogovorili, da se bodo o notranji delitvi bremen dogovorili po decembrski globalni podnebni konferenci v Koebenhavnu, kjer naj bi svetovne države oblikovale nov globalni režim za boj proti podnebnim spremembam.
Obenem so se odločili za imenovanje posebne delovne skupine, ki bo oblikovala mehanizem za notranjo razdelitev bremen, pri tem pa bo upoštevala sposobnost plačevanja manj razvitih članic Unije. S tem so, kot kaže, pomirili deveterico držav članic iz Srednje in Vzhodne Evrope, med njimi Slovenijo, ki se je zavzemala za notranjo solidarnost na tem področju in upoštevanje kriterija sposobnosti plačevanja. Najbolj glasna je bila največja med njimi Poljska.
Vrh EU je potrdil tudi ocene Evropske komisije, da bi države v razvoju za boj proti podnebnim spremembam in blaženje njihovih posledic do leta 2020 potrebovale okoli 100 milijard evrov letno. Večino bi morale prispevati same oziroma iz razširjenega globalnega trga ogljika. Del pa bi odpadel na mednarodno finančno pomoč. Finančna pomoč, ki bi jo prispevale vse države z izjemo najmanj razvitih, naj bi po izračunih Evropske komisije znašala od 22 do 50 milijard evrov letno do leta 2020, EU pa je pripravljena v tem primeru nase prevzeti pravičen delež znotraj skupine razvitih držav in v kontekstu zavez njenih industrializiranih partneric. Voditelji EU so sicer prepričani, da bi morale k tej pomoči prispevati vse svetovne države, z izjemo najrevnejših, in sicer v skladu celovitim delitvenim ključem, ki bi temeljil na izpustih in bruto domačem proizvodu ter izražal tako zgodovinsko odgovornost za izpuste kot sposobnost plačevanja. Precejšnja teža bi morala biti na izpustih, pomen emisij pa bi se povečeval postopno.
Komisija je poleg tega predlagala, da bi bilo treba v primeru dogovora v Koebenhavnu pomoč državam v razvoju v obliki neke vrste are nameniti že v letih 2010–2012 in ne šele v obdobju 2013–2020, ki ga bo pokrival dogovor. Komisija ocenjuje, da bi obseg mednarodne pomoči v tem obdobju moral znašati med pet in sedem milijard evrov.
Vrh EU je danes po navedbah Reinfeldta to potrdil, a obenem sklenil, da bo sodelovanje pri tej hitri pomoči prostovoljno, s čimer je pomiril manj razvite članice EU, ki niso želele, da bi bilo sodelovanje pri tej pomoči obvezno. Obseg te pomoči bo sicer odvisen od tega, koliko bodo pripravljene prispevati drugi ključni globalni igralci. Reinfeldt je sicer pojasnil, da so si to lahko privoščili, ker že obstaja jasno izražen interes med nekaterimi članicami po prispevanju, zaradi česar bo pomoči po njegovem dovolj. Je pa zatrdil, da je prav ta hitra pomoč zelo pomemben signal solidarnosti državam v razvoju.
Vrh EU je ugotovil, da bo dogovor o finančni pomoči bistven element dogovora v Koebenhavnu, dotaknil pa se je tudi nekaterih drugih vidikov mednarodnih prizadevanj v boju proti podnebnim spremembam, ki pa imajo tudi finančne posledice.
Kam s presežki emisij?
Kamen spotike tako znotraj EU kot globalno med pogodbenicami Kjotskega protokola je, kaj storiti s presežki dodeljenih enot emisijskih izpustov, ki so jih pogodbenice prejele glede na cilje zmanjšanja izpustov za obdobje 2008–2012 in jih pogodbenice niso uspele prodati državam, ki so svoje dodeljene enote presegle. Vprašanje je, ali jih upoštevati v obdobju 2013–2020 in tako državam omogočiti manj ambiciozne nove cilje zmanjšanja izpustov ali jih ne upoštevati.
V okviru evropske sheme za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov omenjene dodeljene enote izpustov ne veljajo, zato se Evropska komisija in članice, ki presežkov nimajo, zavzemajo za to, da se medsebojno povezane sheme za trgovanje z emisijami, ki naj bi bile steber globalnega trga ogljika po Koebenhavnu, ločijo od presežnih enot dodeljenih izpustov.
Razdor v EU je med nekaterimi novimi državami članicami s presežki, Slovenije ni med njimi, in nekaterimi starimi razvitimi članicami, ki niso presegle svojih ciljev zmanjšanja izpustov in nimajo presežkov. Predvsem Poljska pa tudi Madžarska sta vztrajali, da neupoštevanje teh presežkov ni pošteno.
Tako Reinfeldt kot predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso sta prepričana, da ima EU sedaj skupaj z ostalimi sklepi vrha na temo podnebnih sprememb močan pogajalski položaj za Koebenhavn, ki ostale države spodbuja k ukrepanju. Barroso je zatrdil, da je Unija naredila svoje in da je bilo to nujno za verodostojnost in vodstveno vlogo EU. Pri tem je Barroso zatrdil, da ponudbe Unije niso bianco ček, ampak EU potrebuje tudi ukrepanje drugih partneric. Prepričan je, da smo v ključnem trenutku za uspeh koebenhavnske konference in da je lahko ta ob prizadevanjih Unije uspeh.
KOMENTARJI (11)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.