Teoretično lahko vsak veren katolik postane papež, v praksi pa vrhovnega poglavarja rimskokatoliške cerkve že stoletja izbirajo med kardinali. Bodoči papež mora izpolnjevati vrsto nepisanih pogojev. Obvladati mora čim več jezikov. Angleščina, italijanščina in latinščina so nujni pogoj, španščina je zaželena. Z Janezom Pavlom II. je ena najpomembnejših lastnosti postala tudi medijska privlačnost.
Dejstvo, da kar dve tretjini katolikov živita v Latinski Ameriki, bi lahko pomagalo kardinalom iz teh delov sveta. Kot morebitnega bodočega papeža najpogosteje omenjajo Nigerijca Francisa Arinzeja, veliko možnosti pripisujejo kardinalom iz Brazilije (Claudio Hummes), Mehike in Hondurasa (Oscar Andres Rodriguez Maradiaga). Med morebitnimi kandidati naj bi bili tudi naslednji kardinali: Jorge Mario Bergoglio (Argentina), Dario Castrillon Hoyos (Kolumbija), Nicolas de Jesus Lopez Rodriguez (Dominikanska republika).
Morda pa bo novi papež postal tudi eden od naslednjih treh kardinalov: Belgijec Godfried Danneels, Indijec Ivan Dias ter še dva italijanska kardinala, Giovanni Battista Re in Angelo Scola.
Vedno glasnejši postajajo tudi tisti, ki trdijo, da bo novi sveti oče Evropejec. Razlog: iskali naj bi nekoga, ki bi dvomljivim množicam znova približal katoliško vero. Možni kandidati so Italijan Dionigi Tettamanzi, Avstrijec Christoph Schönborn in Nemec Joseph Ratzinger. Slednji si je zaradi skrajne konservativnosti pridobil vrsto nasprotnikov in zato že izpadel z liste morebitnih naslednikov Janeza Pavla drugega, a ga v zadnjem času spet pogosteje omenjajo med kandidati. Razlog je njegova starost. 77-letni kardinal zagotovo ne bo papeževal tako dolgo kot Karol Wojtyla, ki je zabeležil enega najdaljših pontifikatov v zgodovini.
Prav temu naj bi se želeli v prihodnje izogniti. Sicer velja, da kardinali, ki jih omenjajo kot bodoče papeže, konklave zapustijo kot kardinali. Beli dim, ki množicam na Trgu svetega Petra sporoča, da je nov papež izbran, pa je še vedno doslej naznanil presenečenje.
