Papež, ne pridigaj, ali kako Salvini odpira (ne)osvojljivo fronto

V preteklih mesecih politične delnice Mattea Salvinija, sicer ministra za notranje zadeve in predsednika Severne lige, rastejo v nebo, kar mu je omogočilo, da svojo retoriko predrugači na način, da v svoje govore z vpeljevanjem elementov katoliških verskih simbolov v italijansko družbo penetrira kot kvazi-papeška figura. Ironično je, da je v (izpraznjenem) italijanskem političnem prostoru njegov edini rival resnično zgolj papež. Ne samo, da je papež Frančišek v preteklosti zasedel promigrantska stališča, kar je v nasprotju s stališči Salvinijeve Severne lige, ampak je s svojimi posrednimi sporočili Salviniju sporočil, da ostro nasprotuje njegovim poskusom prilaščanja verskih simbolov. Papež Frančišek in Matteo Salvini nista zgolj popularna voditelja, ki se med seboj ne strinjata, ali pa mogoče celo ne marata, temveč v izjemno polarizirani Italiji upodabljata dva nasprotujoča pogleda na zahodno civilizacijo in temeljne vrednote – upam si trditi, da smo priča dejanskemu boju za "italijansko dušo".

Konflikt med političnim in verskim voditeljem se večino časa odvija na subtilni ravni, včasih pa kdo od njiju enostavno ne more iz svoje kože. Malce vidnejši napad se je zgodil v začetku maja, ko je papež Frančišek prek predstavnikov romske in sintske skupnosti v svojem govoru napadel Salvinijevo protiromsko retoriko. Dejal je, da "obstajajo drugorazredni državljani", ampak da so "drugorazredni državljani tisti, ki sovražijo, namesto da bi sprejemali". Boj med Salvinijem in Papežem se je nadaljeval nekaj dni kasneje, ko je kardinal Konrad Krajewski, sicer tesen zaveznik papeža Frančiška, prekršil italijansko pravo, odprl že policijsko zapečaten števec ter vrnil dostop do elektrike revnim italijanskim družinam, ki živijo v eni izmed stavb v Rimu. Salvini je bil, zaradi svoje funckije, o prekršku Krajewskega nemudoma obveščen, kar je pridoma izkoristil na naslednjem predvolilnem shodu v majhnem mestecu Bra. Dejal je, "da si želi verjeti, da bo (Krajewski) po tem, ko jim je ponovno odprl števec, plačal še 300.000 evrov visok račun". Salvinijeva retorika proti papežu Frančišku se je samo še stopnjevala in sodu izbila dno 18. maja v Milanu, ko je Salvini gostil Marine Le Pen in Geerta Wildersa. Salvini je v uvodnih besedah dejal, "da to govori Papežu Frančišku, ki je dejal, da moramo znižati število žrtev v Sredozemskem morju", in nadaljeval, da "italijanska vlada s ponosom in v duhu krščanstva skrbi za to, da v Sredozemskem morju ne bo žrtev". Velja omeniti, da je množica, ko je Salvini omenil papeža Frančiška, izžvižgala vrhovnega duhovnega vodjo vseh katoliških Cerkva.

Papež Frančišek namreč že dlje časa ostaja največji kritik retorike Severne lige do iskalcev azila, predvsem pa vladne politike do rešilnih ladij, kar je izgnalo večino nevladnih organizacij iz Sredozemlja in povzročilo oster odziv Visokega komisarja Združenih narodov za begunce. Papež Frančišek prav tako ni ostal tiho, ko je Salvini uveljavil politiko preprečevanja vstopa ladij z migranti v italijanska pristanišča, a pri tem svojih govorih ni niti enkrat omenil ne Salvinija ne njegove stranke, kar pa ne moremo reči za italijanskega podpredsednika vlade. Salvini, ki je sicer že večkrat poudaril, da je njegov papež Benedikt XVI., je v intervjuju za osrednjo italijansko televizijo dejal, "da Frančiška skrbi za duše, njega pa za avtohtone Italijane". To pa ne pomeni, da Salvini na svojih intervjujih in shodih ne uporablja lastne različice katoliške pripadnosti in religioznosti. Na enem izmed shodov je denimo poljubil rožni venec in pel gospel. Ko je njegova stranka dosegla rekordnih 34 % na zadnjih evropskih volitvah, je Salvini zmago posvetil devici Mariji, oziroma kar Marijinem brezmadežnem srcu. Na njegovi knjižni polici v pisarni se nahaja vzhodna pravoslavna ikona Jezusa Kristusa in voda iz reke Pad, ki je osrednjega pomena za domnevno neopogansko preteklost njegove stranke. Stranka Severna liga je namreč v svojih začetkih bila izrazito secesionistična stranka severa, ki naj bi predstavljala "keltske korenine" severnjakov v izrazito "latinski Italiji". Severna liga si je namreč prizadevala za nastanek Padanije, kar pa je sčasoma opustila in pričela podpirati idejo davčne avtonomije bogatega severa. Šele Salvini je bil tisti, ki je leta 2013 Severno ligo popeljal na državni politični parket in jo v petih letih pripeljal do najmočnejše stranke v državi.

Razumevanje vere in samega koncepta religioznosti v Italiji je precej neobičajno, kar je v svoji najnovejši knjigi o "Fenomenu Salviniju" dokazoval tudi Lorenzo Pregliasco. V knjigi je poudaril, da je religija v Italiji bolj institucija kot vrednostni sistem, saj se Italijani, ki se večinoma izrekajo za sekularnost, identificirajo kot katoliki. Cerkev je v Italiji močno prisotna, a je razumljena bolj kot vir stabilnosti in ne simbol vernosti, kar dokazujejo predvsem osrednji italijanski časopisi, ki se velikokrat razpišejo o okrnjeni moči Vatikana, nikoli pa o sami verski doktrini. 

Italijanska politika je izjemno zanimiva, ko pride do vprašanja religije, saj na eni strani ne obstaja jasna ločnica med cerkvijo in državo, po drugi strani pa sama vera ni dominantna v javnem diskurzu, sploh če italijanski javni prostor primerjamo z ameriškim. Salvini je dober primer italijanske anksioznosti, ko je govora o veri in Vatikanu, saj človek včasih dobi občutek, da si želi prepričati Italijane v to, da je večji katolik od Papeža. Podobno opažanje je ponudil tudi Dario Tuorto, sociolog na Univerzi v Bologni, ki je poudaril, da Salvini ne more neposredno napasti papeža, ko govori o katolicizmu, zato je v zadnjem obdobju raje ubral taktiko, ki temelji na poudarjanju tradicionalnosti. Slednje je pri relativno mladem Salviniju koristno tudi zato, ker postaja vse bolj privlačen za starejše konservativce, ki so prej volili predvsem Silvia Berlusconija. Za starejše volivce Salvini postaja povprečni Italijan s sliko očeta Pija iz Pietrelcine, za mlajše reakcioniste in identitarce pa branitelj italijanske katoliške identitete. Takšen pogled utrjuje tudi italijanska agencija za merjenje javnega mnenja Quorum, ki je jasno pokazala, da Severna liga ni zgolj izjemno popularna med najbolj vernimi Italijani (34 %), temveč tudi med tistimi, ki cerkev obiskujejo občasno (38,5 %). Popularnost Salvinija pri slednjih je potrebno razumeti na način, da je nacionalna identiteta Italije, ki je močno vezana na religijo, ogrožena zaradi naraščajočega števila migrantov. Salvini ni popularen samo pri izjemno sekularnih volivcih in pri tistih, ki močno spoštujejo papeža, a nič zato, saj je raziskava leta 2016 pokazala, da se 71 % Italijanov identificira kot katolike, ki ne prakticirajo cerkvene religioznosti.

V zadnjem obdobju med raziskovalci in analitiki obstajata predvsem dva pogleda pri razumevanju vzpona skrajno desnih strank v Evropi. Če jih en tabor razume kot spopad med prorazstveljenskimi in protirazsvetljenskimi silami, pa jih drugi tabor razume kot spopad med krščanstvom in islamom. Na eni strani imamo cerkev, ki poudarja načelo spoštovanja drugačnosti, na drugi strani pa tiste, ki zavračajo tujce in temeljne človekove pravice. V Italiji v tem trenutku zmaguje predvsem druga različica razumevanja sveta, Vatikan pa po tej poti ostaja edina resna sila, ki se je zmožna spopasti s Salvinijem. 

*Faris Kočan je mladi raziskovalec na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani