Papež Frančišek zavezniškim velesilam: Imeli so fotografije poti do taborišč. Zakaj jih niso razstrelili?

Intervju papeža Frančiška z novinarjem Henryqom Cymermanom odmeva po vsem svetu. Papež je namreč znova dokazal, da je zanimiv in iskren sogovornik, ki se ni zatekel k taktikam katerega od predhodnikov in govoril le o temah, ki bi se zdele njemu primerne, ampak na postavljena vprašanja odgovarjal brez zadržkov. Da bi lahko z odgovori koga vznemiril, ga namreč ne skrbi.

Z novinarjem sta se v pogovoru dotaknila preganjanja kristjanov. Papež je dejal, da je tega preganjanja danes najbrž več kot v prvih stoletjih Cerkve. "Veliko je krajev, kjer je prepovedano imeti Sveto pismo ali križ. Krščanskih mučenikov je danes še več kot nekoč. Pa tega ne pravim zaradi bujne domišljije, ampak na podlagi dejstev," je dejal.

Opozarja pa, da versko nasilje v današnji čas ne sodi. "Ko pomislim na tridesetletno vojno, na nasilje v božjem imenu … Kaj takšnega je danes nepredstavljivo. Vere imajo tudi svoje fundamentalistične skupine, ki pa predstavljajo le majhen delež," meni. Sicer pa so fundamentalisti po njegovem škodljivi tudi, ko ne pobijajo ljudi: "Fundamestalistična miselnost je nasilje v imenu Boga."

Ponovno se je tudi obregnil ob bogastvo Cerkve: "Revščina in ponižnost sta v samem bistvu evangelija. Mislim, da Jezus od škofov zahteva, da smo služabniki, ne knezi."

Na svetovnem političnem parketu pa ga skrbijo delitve. "Vsaka delitev me skrbi. Obstaja neodvisnost z emancipacijo in neodvisnost z odcepitvijo. ZDA so se na primer emancipirale od evropskih. Neodvisnost z odcepitvijo je pogosto povsem očiten razpad. Kar poglejte nekdanjo Jugoslavijo. Tam je očitno toliko narodov s tako različnimi kulturami, da jih skupaj ne bi obdržalo niti lepilo. V vsakem primeru pa bi morali težnje po samostojnosti, če prej ni bilo nasilnega združevanja, zelo skrbno analizirati od primera do primera."

Spregovoril pa je tudi o mračnem obdobju druge svetovne vojne, krivdi in odpiranju vatikanskih arhivov o holokavstu. "Skrbi me za lik Pija XII., ki je v tem času vodil Cerkev. Nanj valijo krivdo za vse mogoče. Veliko Judov je skril po rimskih samostanih, v papeške rezidence, v svojem stanovanju je skrival 42 judovskih otrok. Nočem reči, da ni delal napak, a njegovo delovanje je treba gledati v takratnem zgodovinskem kontekstu. Je bilo bolje molčati, da niso pobili še več Judov, kot govoriti? Pogosto sem slabe volje, ko vidim, kako se vali krivdo nanj in na Cerkev, pozablja pa se na odgovornost velesil. Ali veste, da so zavezniške sile do potankosti poznale železniške proge, po katerih so Jude vozili v koncentracijska taborišča? Imeli so fotografije. Pa vendar teh železnic niso bombardirali. Zakaj ne?!"

Za svojega predhodnika meni, da je z odstopom storil veliko delo, ki bi mu lahko v prihodnosti sledil tudi sam. O zapuščini, ki bi jo rad pustil za seboj, še ne razmišlja, bi si pa želel, da se ga svet spomni kot človeka, ki je storil, kar je lahko in »niti ni bil slab«.