Palestinci so ogorčeni

Varnostni svet Združenih narodov je na nujni seji razpravljal o palestinsko-izraelskem konfliktu. Sejo so sklicali, potem ko je cv izraelskih napadih na palestinsko mesto Bejt Hanun umrlo kar devetnajst ljudi. Po pričakovanjih pa končne resolucije, ki bi obsodila napad in zahtevala takojšnji umik izraelskih sil z območja Gaze, niso sprejeli. Združene države so namreč z vetom to preprečile. 

Sprejetje resolucije, ki naj bi omogočila ustavitev ognja na območju Gaze, kjer je bilo od konca junija ubitih že 450 civilistov, so najglasneje zahtevala arabske države.

‘Veto podpira masaker’

Predsednik palestinskega parlamenta Gazi Hamad, sicer član vladajočega palestinskega gibanja Hamas, se je s temi besedami odzval na ameriški veto. Veto je po njegovem mnenju “znak, da so Združene države dale priznanje masakru in zeleno luč Izraelu, da jih izvede še več”.

Podobno meni predstavnik palestinskega predsednika Mahmuda Abasa. “Ameriški veto spodbuja Izrael, naj nadaljuje z agresijo nad Palestinci,” je prepričan.

Izraelci so ameriško odločitev pozdravili. “Predlagana resolucija je bila enostranska in ne bi pomagala mirovnemu procesu,” je dejal predstavnik zunanjega ministrstva Mark Regev.

Arafata še vedno pogrešajo

V bolnišnici blizu Pariza je 11. novembra 2004 umrl zgodovinski voditelj Palestincev Jaser Arafat. Dve leti po njegovi smrti Palestinci človeka, ki je poosebljal boj za njihovo neodvisnosti, pogrešajo bolj kot kdaj koli poprej, saj se vsakodnevno soočajo s prepiri novih političnih voditeljev in nemočjo spričo izraelske vojaške moči.

Arafatova smrt je pred dvema letoma obudila upe za mir med Palestinci in Izraelci, saj se ZDA in Izrael z bolnim palestinskim voditeljem, sicer tudi Nobelovim nagrajencem za mir, že nekaj časa niso želele pogovarjati, med Palestinci pa so ga zadnja leta vedno bolj kritizirali zaradi avtoritarnega načina vladanja.

A dve leti po njegovi smrti ne kaže na bolje, saj na obzorju še vedno ni palestinske države, ki bi živela v miru ob Izraelu. Območje Gaze in Zahodni breg se utapljata v gospodarski krizi in varnostnem kaosu, samo v minulem tednu dni pa je v operacijah izraelske vojske umrlo okoli 100 Palestincev. Najbolj krvav je bil sredin izraelski topniški napad na Bejt Hanun v Gazi, v katerem je umrlo 18 Palestincev.

Arafata je na položaju nasledil nekarizmatični, a zmerni Mahmud Abas, ki je zmagal na palestinskih predsedniških volitvah januarja 2005. Verjetno zaradi neuspešnih poskusov vrnitve za pogajalsko mizo z Izraelom in neurejenih notranjih razmer je januarja letos Abasovo in Arafatovo gibanje Fatah na parlamentarnih volitvah doživelo poraz, ko je zmagalo gibanje Hamas. To je Palestince pahnilo v doslej najhujšo politično in, zaradi blokade pomoči z Zahoda, finančno krizo.

Ker Fatahu in Hamasu kljub večmesečnim prizadevanjem še vedno ni uspelo doseči dogovora o vladni enotnosti, s katero naj bi k Palestincem zopet pričela pritekati tuja finančna pomoč, od katere so odvisni, danes tudi nekdaj največji Arafatovi kritiki pogrešajo legendarnega voditelja, zvitega taktika, ki se je znal soočiti s krizami in najti rešitve.

Nekdanji palestinski finančni minister Salam Fajed je ob tem še spomnil, da so bili javni uslužbenci, ki zaradi mednarodne blokade že več mesecev niso dobili plače, za časa Arafata vedno plačani, tudi takrat, ko sam zaradi izraelske blokade ni mogel zapustili svojega sedeža v Ramali.

Arafat je umrl 11. novembra v starosti 75 let v vojaški bolnišnici pri Parizu, kamor so ga na zdravljenje pripeljali dva tedna pred tem zaradi nikdar popolnoma razjasnjene bolezni - po navedbah nekaterih zdravnikov naj bi trpel zaradi nenavadne bolezni krvi in težav z jetri, palestinska stran pa je namigovala tudi na zastrupitev. Kmalu po prihodu v Francijo je padel v komo, iz katere se ni nikoli več zbudil.

Arafata so pokopali pred njegovo nekdanjo rezidenco Mukata, sedežem palestinskih oblasti, v Ramali. Sam si je sicer želel biti pokopan v vzhodnem Jeruzalemu, česar pa Izrael ni dovolil. Žalne slovesnosti za palestinski voditeljem se je lani udeležilo več tisoč Palestincev, verjetno pa se jih bo prav toliko njegovemu spominu poklonilo tudi danes.