Ljudi, ki nikoli ne bi slišali za besedo holokavst, najbrž ni prav veliko. Vprašanje pa je, kako dobro še danes zares razumemo grozote, ki se skrivajo za njo.
Beseda holokavst izvira iz stare grščine, iz besede holókauston, in se je sprva nanašala na žgalno daritev, pri kateri so darovano žival popolnoma sežgali. Kasneje pa je dobila drug pomen in se začela uporabljati kot sinonim za množično uničenje ljudi s sežigom.
Žal je pojavov takšnega uničenja v zgodovini veliko, Evropa pa je holokavst v vsej grozoti doživela v prejšnjem stoletju, v času nacističnega terorja.
Uradno holokavst zajema obdobje od 1941 do 1945, ko se je režim Aldofa Hitlerja lotil načrtnega iztrebljanja "manj vrednih ras in ljudi", kjer so bili na vrhu seznama Judje.
Holokavst naj bi v smrt poslal tretjino takrat živečega judovskega prebivalstva ali okoli šest milijonov Judov. Samo v tovarni smrti v Auschwitzu naj bi umrlo več kot milijon ljudi, med njimi največ Judov. A pri tem gre poudariti – čeprav največja in od režima najbolj osovražena skupina – Judje še zdaleč niso bili edini, ki so se znašli v kolesju morilskega stroja.
Med plinskimi celicami in nečloveško napornim delom
Nacizem je svojo uničevalno pot začel marca leta 1933 z ustanovitvijo taborišča Dachau, torej kmalu po tistem, ko je Hitler januarja istega leta postal nemški kancler.
Sprva namenjeno obračunavanju s političnimi zaporniki, je taborišče Dachau postalo prvo od mnogih, kjer so kasneje, ko je izbruhnila vojna in je Nemčija z zavezniki začela svoj pohod, sistematično uničevali duševno in telesno prizade, homoseksualne osebe, politične zapornike in predvsem pripadnike določenih skupin.
Čeprav se danes holokavst enači predvsem z iztrebljanjem Judov, se je namreč treba zavedati, da so bili v to zajeti tudi drugi narodi, predvsem Romi in Slovani.
Obstaja seveda pomembna razlika – Judje so bili obsojeni na uničenje brez "vmesnih postaj", taborišča, kamor so jih pošiljali, so bila uničevalna, medtem ko so bili pripadniki drugih narodov sicer prav tako obsojeni na smrt, a so si morali to smrt v delovnih taboriščih najprej "prislužiti", "pridelati", saj so bili pomemben element pri vzdrževanju bojne pripravljenosti Nemčije.
Slovenci v primežu okupatorja
Slovenci so se v skrajno neprijetnem položaju znašli še pred grozotami druge svetovne vojne.
Že takoj po koncu prve svetovne vojne, ko je po določilih Rapalske mirovne pogodbe del slovenskega etničnega ozemlja, kot plačilo za dvomljive vojaške zasluge na strani zavezniških sil, dobila Italija, je bilo opaziti tendenco po italijanizaciji tega ozemlja.
Po vzponu fašizma, ko je leta 1922 krmilo Italije prevzel Benito Mussolini, pa se je preganjanje Slovencev na njihovem lastnem ozemlju le še stopnjevalo, zagorele so slovenske šole in kulturne ustanove, prepovedana je bila javna uporaba slovenskega jezika, začelo se je načrtno poseljevanje ozemlja z italijanskim prebivalstvom, vršili so se inscenirani procesi in obsodbe.
Vse skupaj je bil nekakšen uvod v obdobje po aprilu 1941, ko je bila, po kapitulaciji kraljevine Jugoslavije, Slovenija okupirana in razdeljena med nemške, italijanske in madžarske okupatorje.
Še najmanjši del je pripadel Madžarom, na njem sta ob slovenskem prebivalstvu živeli še madžarska manjšina in judovska skupnost.
Južni in jugozahodni del so si prilastili Italijani, ki so ustanovili Ljubljansko pokrajino, ki je bila do kapitulacije Italije leta 1943 operativno območje, ki so ga nato prevzeli Nemci.
Kaj se bo zgodilo na nemškem delu, pa je bilo seveda jasno. "Naredite mi do deželo spet nemško," si je zaželel Hitler, ki je med vojno tudi obiskal Maribor.
Takoj ko so Nemci zasedli Štajersko in Gorenjsko, so začeli z načrtnim izseljevanjem slovenskega prebivalstva v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, izpraznjeno ozemlje pa naj bi postopoma zapolnilo nemško prebivalstvo.
V okviru tega izseljevanja naj bi izselili okoli 63.000 oseb, proces pa je treba razumeti tudi v luči dejstva, da je nacistična ideologija torej tudi Slovane, prav tako kot Rome in Žide, obravnavala kot manjvredno raso.
Ob načrtnem preseljevanju so Nemci začeli odstranjevati tudi vse osebe, ki so jim kakor koli stale na poti. Začelo se je pošiljanje več kot 20.000 ljudi v nemška koncentracijska taborišča. Moške so večinoma pošiljali v Dachau in Mauthausen, ženske pa v Ravensbrück in Auschwitz. Za številne je bil to le začetek trnove poti po različnih taboriščih, od koder se jih okoli tretjina ni vrnila nikoli več. Seveda pa to ni bilo edino nasilje, saj se je okupator, tudi ob naraščajočem partizanskem uporu, nad ljudmi znašal tudi s poboji civilnega prebivalstva.
Nič lažje ni bilo na območju pod italijansko okupacijo, kjer je Mussolini ukazal etnično čiščenje in naselitev italijanskega prebivalstva, številne domačine pa so nato poslali v kaznilnice in koncentracijska taborišča (Gonars, Padova, Renicci, Treviso, Visco, Rab), kjer so bile za številne usodne slabe razmere in lakota. Iz Ljubljanske pokrajine so v ta taborišča odpeljali okoli 26.000 Slovencev, številni so tam tudi umrli. Toda Italija je kasneje neslavno kapitulirala in zamenjala stran v vojni, kar je pomenilo, da za svoje zločine pravzaprav ni nikoli zares odgovarjala.
Da ne bi zaostajali za vzorom zaveznikov, so si tudi Madžari omislili svoje taborišče – Šarvar, kamor so poslali okoli 700 Slovencev in nekaj prekmurskih Judov, še več pa jih je kasneje končalo v Auschwitzu.
O usodi slovenske judovske skupnosti med drugo svetovno vojno je relativno malo govora, čeprav njihova usoda ni bila tako zelo drugačna kot drugod po Evropi. Časopis Slovensko domobranstvo je med drugim objavil: "Židovstvo hoče zasužnjiti ves svet." in pa "Tudi slovenski narod hoče židovstvo z moralnim razkrojem in obubožanjem spraviti na kolena".
Že tako majhno skupnost, ki je večinoma živela v Prekmurju in je leta 1939 štela okoli 1.500 pripadnikov, je vojna na koncu zmanjšala na le okoli 200 ljudi.
Prekmurske Jude je v veliki meri aretirala madžarska policija in jih izročila Nemcem, ki so jih odpeljali v smrt v Auschwitz. Redki Judje, ki so živeli v Ljubljanski pokrajini, so se do prihoda Nemcev na srečo že večinoma umaknili na varno.
Nekaj Judov pa se je odločilo za odhod v partizane in vojno tudi preživelo, so pa kasneje – zaradi komunističnega režima – odšli v ZDA ali Izrael. Znana je enota Judov iz taborišča na Rabu, ki so se pridružili partizanskim enotam, ženske pa sanitetnim enotam partizanske vojske.
Dan, ko je bilo konec. Pa je (bilo) res?
Leta vojne so razdejala Evropo in svet, ljudi pa uničila tako telesno kot duševno. Bil je 27. januar, ko je sovjetska armada zasedla taborišče Auschwitz, ki je bilo brez dvoma največja tovarna smrti tistega obdobja.
"Ko smo prišli do barake, je bil tam starešina barake, ki je takoj rekel: vi, Židi, mislite, da ste tukaj na počitnicah? Pomislite še enkrat! Vidite tisti pepel, ki pada na tla? To so vaše mame, očetje, bratje in sestre. In če se ne boste obnašali, kot je treba, če ne boste upoštevali vsake besede, boste končali natančno v takšni obliki – v pepelu," nam je lani ob obisku Auschwitza povedal Benjamin Lesser, ki je grozljivo srečanje z Auschwitzem preživel. Številni ga niso.
Izraz, da je sovjetska armada taborišče zasedla in ne osvobodila, je uporabljen namerno. Namreč, do takrat so v taborišču ostali le še maloštevilni ujetniki. Da bi skrile svoje zločinsko početje, so namreč enote SS skušale uničiti dokaze, potem pa so se lotile še evakuacije Auschwitza. Okoli 60.000 taboriščnikov so prisilili na "marš smrti", da bi jih premestili v taborišča na zahodu, a številni izmučeni in izstradani ujetniki te poti niso zmogli in so umrli.
Agonija ujetnikov po Evropi se je nadaljevala. 5. maja je bilo nato osvobojeno še eno zadnjih nacističnih taborišč, Mauthausen, nekaj dni kasneje pa tudi taborišče na Ljubelju.
"Peti maj je bil sončen pomladni dan. In tistega dne se je okoli poldneva zaslišal trušč z bližnje ceste. Med drugim sta se pripeljala dva ameriška oklepnika … K vozilom so stekli ljudje, mnogi le za silo oblečeni, številni goli, njihova telesa pa so bila sestradana, tako da so bili živi okostnjaki. Bilo je, kot bi se odprl množični grob. Nekaterim so manjkali udi, drugi so se vlekli po vseh štirih. Ljudje so jokali, plesali ali vpili v navalu histeričnega veselja ob osvoboditvi. Nekateri so ravno v trenutkih tako zelo pričakovane osvoboditve – umrli," je te trenutke v svojih spominih opisal pisar in ujetnik koncentracijskega taborišča Mauthausen Hans Maršalek.
Ogromen kontrast torej v primerjavi z Auschwitzem, kjer je "osvoboditev" dočakalo le malo ljudi, med njimi Primo Levi. "Bili smo v svetu mrtvih in črvov. Okoli nas in v nas je izginil še zadnji občutek civilizacije," je zapisal o izkušnji.
S tem je odlično povzel dva zločina nacizma. Ne le, da so sistematično uničili več milijonov ljudi. Nezaželene skupine so razčlovečili do točke, kjer je bila odvzeta že zadnja komponenta tistega, kar definira človeško bitje.
Prav tako je iz njegovih zapisov tudi jasno, da se osvoboditev ne zgodi v enem dnevu, kaj šele, da bi se zacelile rane: "Človek je tisti, ki ubija, človek je tisti, ki stori krivico ali žalost. Toda nekdo, ki je izgubil vse zavore, ki si lahko posteljo deli z mrličem, ki je čakal, da bo bližnji umrl, da mu bo lahko vzel kruh, je od stopnje mislečega človeka oddaljen še bolj kot kruti sadist, pa čeprav brez svoje krivde."
In to je pravi obraz razčlovečenja. To nam pove, kaj je bil holokavst v resnici. Ne le vojaška taktika, preračunljiva, brez čustev, zgolj masaker domnevnih nasprotnikov. Ne. Holokavst je bil nekaj drugega. "Zlom civilizacije. Zločin proti človečnosti par excellence," ugotavlja avstrijski strokovnjak, univerzitetni profesor, dejaven na področju spominjanja nacističnega nasilja, Peter Gstettner.
Spominjanje osvoboditve je zato prav tako pomembno kot spominjanje žrtev, ki je niso nikoli doživele. Oboje je opomin, da svoboda ni podarjena, ampak se je treba zanjo boriti vsaj dan in jo dnevno tudi prakticirati. V tem smislu tako dnevi spomina še zdaleč niso pogrevanje stare zgodbe, ampak aktualno opozorilo, kam pripelje kakršno koli sovraštvo.
Prispevek je nastal v sodelovanju z Dušanom Stefančičem, Slovencem, ki je preživel šest koncentracijskih taborišč.
Pred letom dni smo obiskali Auschwitz in se srečali s preživelimi. To so njihove zgodbe.
