On sanja o mami, pa četudi je imela rajši droge kot njega ...

Izjemno težka naloga pomislim, medtem ko me vodja oddelka za vzgojo spremlja v enega od oddelkov, kjer ti mladi, izgubljeni v prostoru in času, iščejo tisto, česar nikoli niso imeli ali niso imeli v pravem razmerju – ljubezni, skrbi, meja, pravic, a tudi obveznosti in dolžnosti. Ko mi vodja oddelka za vzgojo Vanja Počivalšek razkazuje izjemno lepo popravljeno sobo in kako morajo za red skrbeti mladostniki sami, razmišljam, kako se mora počutiti mladostnik, daleč od svojcev, daleč od doma. S tako malo stvarmi, brez telefona, brez video igric, brez vsega luksuza in zabave, ki jo imajo ostali. A kmalu po tem, ko pred kamero stopi prvi mladostnik, ki ima 21 let, ugotovim, da je takšen način prevzgoje še edina možnost. Postaviti vse od začetka, kot da bi te mlade duše znova vrnili v vrtec. Tam smo se učili vseh teh pravil, ki jih marsikateri tu nameščen mladostnik ali mladostnica ne pozna ali ne želi spoštovati. No, tu ni nobene druge možnosti. "Struktura je zanje bistvenega pomena, a je niso vajeni. Tako imamo včasih na začetku bivanja tukaj nekaj težav, potem pa, v bistvu s pogovorom, z delom, s spremljanjem, vodenjem, nagrajevanjem in omejevanjem poskušamo doseči neke spremembe v razmišljanju, vedenju in pa seveda tudi nenazadnje v najširšem, najvišjem cilju, socialnem vključevanjem nazaj v okolje," poudari Počivalškova.

Pred kamero nato stopi postaven modrooki 21-letnik, ki pa deluje nekoliko odsotno, kot da mu je malce odveč govoriti z mano. Seveda, kateri 21-letnik si pa želi kaj dosti razpravljati z žensko, ki je že srečala abrahama in se ji že na daleč vidi, da bo z vprašanji zahtevna, nadležna, da ne bo hitro odnehala ... A iz minute v minuto, ko pogovor teče, se ta odsoten mladostnik spreminja v čuteče ranljivo bitje, meni pa srce čedalje močneje utripa, celo bolečino občutim. In kot mama dvema približno enako starima hčerkama ne morem razumeti, kako je lahko na tem planetu kakšna mama, ki je ravnala s svojim lastnim otrokom tako, kot je njegova ravnala z njim. Tesnoba je še večja, ker se zavedam, da njegova mama še zdaleč ni edina mama, ki je tako živela, in da so takšne mame tudi v Sloveniji, ki ravno ta hip svojim otrokom povzročajo rane, ki jih ne bodo nikoli uspeli pozdraviti, povzročajo jim duševne motnje, zaradi katerih bodo v odraslosti trpeli tudi sami ali pa trpljenje povzročali drugim, včasih ravno svojim najbližjim. In kljub temu si je ta fant, ki je za oddajo Svet na Kanalu A povedal, kako je bilo živeti z mamo narkomanko, na svojo levico dal izdelati tetovažo, sporočilo katere me preseneti, po daljšem premisleku pa ne več. Na roki je vrtnica, poleg nje pa angleški napis – sanjam o tebi.

"Pač mama je edina mama, ne glede na to, kakšna je bila. Pač, še vedno jo imam rad, čeprav je ni. Imel sem jo tudi rad. Včasih sem bil jezen na njo, ko denimo, kot se spomnim je enkrat zaspala, vzela veliko dozo (mamila, op. a.), je zaspala v postelji, pa je začela hiša goretI. Zažgale so se nam zavese in sem moral jaz reševatI ... Takrat sem bil ful jezen nanjo," pove mladenič. Takrat je imel šest ali sedem let. In namesto da bi brezskrbno plezal po drevesih in se mami, ki bi ga z ljubeznijo gledala, pohvalil, kaj vse že zna, je ta fantek skrbel za svojo mamo, celo pral narkomanske žlice, v katerih je ona pogosto skupaj s prijatelji segrela heroin, da ga je potem lahko intravenozno uživala. In medtem ko so ti "odrasli" ležali zadeti v hiši in bili večino časa neodzivni, je ta šestletni fantek skrbel, da mlajši sestrici (ena je štiri leta mlajša, druga pa tri) nista bili lačni, pospravljal je za njima, skrbel, da sta sploh preživeli. Za nagrado ga je očim večkrat pretepel, ker sta se sestrici denimo preveč umazali ali pa je bilo kaj drugega narobe, samo da je stresel svojo agresijo na nemočnega otroka. 

Tri otroke je rešila slovenska družina, saj so te grozote doživljali po ruskih mestih, nazadnje so živeli v ukrajinskem Donecku. Ko je imel 12 let, torej devet let nazaj, sta jih starša pripeljala v Slovenijo in jim ponudila varen in topel dom. A niso živeli dolgo mirno. Mladenič je pri 13. padel v slabo družbo, začel piti, kasneje zlorabljati tudi mamila, tablete. V otroštvu nakopičena jeza, nemoč in vsi udarci, ki jih je občutilo njegovo telo, so se kot bumerang vrnili, v njem prišli na plano v obliki njegove lastne agresije. Več o tem, kako živi in razmišlja danes, pa v oddaji Svet na Kanalu A.