Francoski levičarski Liberation tako razočarano ugotavlja, da so volitve levico potisnile v brezno poraza, četudi Chiracov tabor v tem boju ni bil favorit. Vse se je zarotilo proti desnici, vendar pa nečesa niso pričakovali: jasne zavrnitve levice. Ta zavrnitev je ovrgla vsa predvidevanja o volilnih izkupičkih in "rezervnemu moštvu" meščanskega tabora odprla vrata k zmagi. Zavrnitev leve zveze je tudi zato tako neverjetna, ker je Jospinova levica imela jasno strategijo, metode in proračun. Vendar pa je levica postala v samo dveh mesecih obglavljena in zavržena v brezno poraza, zapuščenosti in nerazumevanja.
Konservativni Le Figaro pa meni, da bo moral francoski premier Jean-Pierre Raffarin odločnost povezati z dialogom. V samo nekaj tednih je mož vseh možnih presenečenj, Jean-Pierre Raffarin, vpeljal poseben slog. Da bi sedaj lahko začel s krepostnimi reformami, bo moral najprej odločnost uskladiti z dialogom. Mož "Francije od spodaj" ima še druge naloge pred seboj, predvsem evropski vozni red. Kratkoročne populistične in visokoleteče besede so tudi rezultat pomanjkanja politik Evropske unije. Pri priseljevalni, varnostni in gospodarski politiki Evropa danes preprosto ni dovolj močna. Evropa je nekaterim državam dopustila nekatere njihove privilegije, ne da bi uskladila notranje politike, ki bi jih lahko izvajali na nadnacionalni ravni.
Italijanski Corriere della Sera meni, da je francoska duša začutila potrebo po stabilnosti in varnosti. V središču svoje duše so Francozi čutili potrebo po stabilnosti in varnosti, ravno to pa so tokrat pokazali na volitvah. Bolje trdna večina v parlamentu, kot pa dolgo in zmedeno obdobje institucionalne kohabitacije. Bolje večni in ostareli Chirac (ki se že 35 let giblje po različnih položajih moči), kot pa obskurni spodrsljaji Le Penovega tabora. Bolje "provincialni" Raffarin, novi francoski premier, kot pa razsvetljenska lekcija profesorja Jospina.
Nizozemski de Volkskrant Francijo označuje kot republikansko monarhijo. Pred sedmimi tedni je bil Chirac še najšibkejši predsednik pete francoske republike. Po petih letih vsiljene kohabitacije se je moral v prvem krogu predsedniških volitev zadovoljiti z doslej najnižjo prednostjo (19 odstotkov). Po ponovni izvolitvi in po izidih parlamentarnih volitev pa je Chirac sedaj predsednik, ki je najtrdneje zasidran na svojem stolčku od vseh predsednikov v polstoletni zgodovini. V prihodnjih petih letih lahko o Franciji z vso pravico govorimo kot o republikanski monarhiji. Francozi so se odločili, da bodo ponovno izvoljenega predsednika opogumili z ogromno večino njegovega tabora. Stran z levo-desno kohabitacijo. Peta republika je tako bolj zakoreninjena kot kdajkoli.
Ruski Kommersant meni, da so francoske volitve v primerjavi s češkimi pokazale neenotnost Evrope. Parlamentarne volitve v Franciji so pokazale, da navdušenje za socialdemokrate v Zahodni Evropi pojenjuje in da sedaj na vrsto prihajajo desni. Volitve na Češkem so pokazale ravno nasprotno: v Vzhodni Evropi na prizorišče prihajajo socialisti. Vendarle pa so oboje volitve zapustile pomemben sklep: Evropa je daleč od tega, da bi bila enotna, saj je vzhodni del za Zahodom kar za cel ciklus.
Švicarski Tages Anzeiger analizira slabosti francoskega predsednika Jacquesa Chiraca. V rokah ima vso moč, odprto pa je vprašanje, kaj bo počel z njo. Bati se je, da ne veliko. Dvom pojasnjuje tudi zgodovina. Chirac že skoraj 40 let igra na francoskih političnih odrih. Dovolj dolgo, da od njega ni več moč pričakovati nobenih novih pobud za družbeno prenovo in politično oživitev francoske države. Chirac ne le da ni novinec, pač pa je del stare Francije, ki je v krizi. Francija si ne more več privoščiti stoječega mirovanja. Država nujno potrebuje politično kulturo, ki bo naravnana k iskanju rešitev. Chirac bo k temu prispeval komaj kaj. Zlovoljnost v državi pa medtem raste dalje.
Britanski The Independent pa piše, da imajo francoski volilni rezultati dve strani. Zadnjo rundo v francoskem volilnem sistemu je desnica predstavljala kot zgodovinsko priložnost za nujno potrebne reforme, ki bi sprožile dinamiko francoskega naroda in osvobodile Evropo sedanje stagnacije. Levica je boj predstavljala kot podpihovanje nestrpnosti do tujcev in kot vabilo k neizogibni korupciji. Morda imata obe strani prav.