Razstava Indijanci amazonskega deževnega gozda pripoveduje o sonaravnem življenju dvanajstih etničnih skupin, ki že stoletja živijo ob reki Orinoko v južni Venezueli. Skupine De’áruwa (Piaroa), Ye’kuana, Yanomami, Híwi (Guahibo), E’ñepa (Panare) in Hodi živijo v porečju reke Orinoko v Amazoniji. Wakuenai (Curripaco), Baniwa (Baniva), Baré, Puinave, Warekena in Tsase (Piapoco) so z območij Gvajane in Rio Negra amazonskega porečja v Braziliji in Kolumbiji.
Postavljena v slikovni in zvočni ambient deževnega gozda, razdeljena v tri glavne sklope – narava, vsakdanje življenje, sistemi verovanj in obredov – jih predstavlja v gozdu, na rekah in njihovih skupnih bivališčih.
Razstava zajema zelo širok razpon predmetov (okrog 700) od obrednih – maske, okraski iz perja, šamanski pripomočki, posvečene palice in orožje – do pestrega izbora nakita: zapestnice, ogrlice in uhani. Prav tako predstavlja bogat izbor pip, piščali, ropotulj in drugih glasbil, predmetov iz vsakdanjega življenja – čolni, vesla, lonci in tkanine – in bogato paleto edinstvenih in umetelno pletenih košar. Vsi ti predmeti jasno izražajo nezapleten odnos med njihovimi uporabniki in naravo: vse, kar izvira iz deževnega gozda, se mora tja tudi vrniti. Razstava prvič prinaša v tem obsegu slovenskemu občinstvu zgodbo o teh malo poznanih kulturah.
Postavljena v slikovni in zvočni ambient deževnega gozda, razdeljena v tri glavne sklope – narava, vsakdanje življenje, sistemi verovanj in obredov – jih predstavlja v gozdu, na rekah in njihovih skupnih bivališčih.
Razstava zajema zelo širok razpon predmetov (okrog 700) od obrednih – maske, okraski iz perja, šamanski pripomočki, posvečene palice in orožje – do pestrega izbora nakita: zapestnice, ogrlice in uhani. Prav tako predstavlja bogat izbor pip, piščali, ropotulj in drugih glasbil, predmetov iz vsakdanjega življenja – čolni, vesla, lonci in tkanine – in bogato paleto edinstvenih in umetelno pletenih košar. Vsi ti predmeti jasno izražajo nezapleten odnos med njihovimi uporabniki in naravo: vse, kar izvira iz deževnega gozda, se mora tja tudi vrniti. Razstava prvič prinaša v tem obsegu slovenskemu občinstvu zgodbo o teh malo poznanih kulturah.
Zbirka ORINOCO je največja in najlepša zbirka etnografskih predmetov iz Venezuele in je v lasti Fundacije Cisneros. Nastajati je začela od 50. let 20. stoletja naprej. Celotna zbirka šteje okrog 2.000 predmetov – na razstavi v SEMu jih je na ogled okrog 700. Zbirka je novembra leta 2000 prejela nagrado zlati lev svetega Marka, eno najbolj prestižnih nagrad na področju kulture v Evropi, kot priznanje za izjemno umetnostno kakovost, zgodovinski pomen in njeno izobraževalno vrednost.
Preučevanje in ohranjanje zbirke Orinoco sta posledica strastne vizije staroselskega sveta njenih zbiralcev. Je plod skoraj petdesetletnega načrtnega zbiranja raziskovalca Edgarda Gonzáleza Niña, dopolnjujeta jo del zbirke, ki je bila v lasti raziskovalca dr. Walterja Coppensa, in izjemna fotografska dokumentacija z območja, ki jo je ustvaril Charles Brewer Carías. Za zbirko sta najpomembnejši potrpežljivost in vztrajnost Patricie in Gustava Cisnerosa, ki sta z globokim spoštovanjem do teh ljudstev in njihovega načina življenja zbrala številne predmete, omogočila njihovo preučevanje, ohranjanje in hkrati tudi širjenje znanja o njih na različnih koncih sveta.
Orinoko
Potoček, ki izvira 70 metrov pod vrhom 1047 metrov visoke gore Delgado Chalbaud ob južni meji Venezuele z Brazilijo, je začetek reke Orinoko, tretje največje reke na svetu. Venezuelo deli na dva dela: naseljeni sever in nenaseljeni jug, kjer živijo Indijanci amazonskega deževnega gozda. Od izvira do izliva v Atlantski ocean meri 2140 kilometrov, svoje vode izliva v 30.000 km2 veliki delti z okrog 300 rokavi. Porečje obsega večji del Venezuele in presega milijon km2.
Ime Orinoko v jeziku Indijancev Warao izvira iz besed wiri ("kjer veslamo") in noko ("kraj"), torej označuje plovno reko.
V deževnem obdobju reka prestopa bregove in poplavlja ravnine in džunglo. Njena običajna največja širina, 22 km v San Rafaelu de Barrancas, se razširi na 30 km in globina doseže 100 metrov. V njenem toku je okrog 170 otokov in številne brzice, kakršni sta Atures in Maipures, ki onemogočata plovbo v dolžini 80 km, hkrati pa soustvarjajo tudi eno veličastnejših pokrajin. Orinoko je ploven v dolžini 1670 kilometrov.
Bogato živalstvo in rastlinstvo obdajata reko, ki je neizčrpen vir lesa in pridelkov, sadja in zelenjave, npr. kasave, osnovne hrane staroselcev, ki živijo na rečnih brežinah. Ob reki nastajajo tudi hitro razvijajoča mesta, povezana s pridobivanjem železa, boksita, zlata, diamantov in v zadnjih desetletjih tudi nafte.
Preučevanje in ohranjanje zbirke Orinoco sta posledica strastne vizije staroselskega sveta njenih zbiralcev. Je plod skoraj petdesetletnega načrtnega zbiranja raziskovalca Edgarda Gonzáleza Niña, dopolnjujeta jo del zbirke, ki je bila v lasti raziskovalca dr. Walterja Coppensa, in izjemna fotografska dokumentacija z območja, ki jo je ustvaril Charles Brewer Carías. Za zbirko sta najpomembnejši potrpežljivost in vztrajnost Patricie in Gustava Cisnerosa, ki sta z globokim spoštovanjem do teh ljudstev in njihovega načina življenja zbrala številne predmete, omogočila njihovo preučevanje, ohranjanje in hkrati tudi širjenje znanja o njih na različnih koncih sveta.
Orinoko
Potoček, ki izvira 70 metrov pod vrhom 1047 metrov visoke gore Delgado Chalbaud ob južni meji Venezuele z Brazilijo, je začetek reke Orinoko, tretje največje reke na svetu. Venezuelo deli na dva dela: naseljeni sever in nenaseljeni jug, kjer živijo Indijanci amazonskega deževnega gozda. Od izvira do izliva v Atlantski ocean meri 2140 kilometrov, svoje vode izliva v 30.000 km2 veliki delti z okrog 300 rokavi. Porečje obsega večji del Venezuele in presega milijon km2.
Ime Orinoko v jeziku Indijancev Warao izvira iz besed wiri ("kjer veslamo") in noko ("kraj"), torej označuje plovno reko.
V deževnem obdobju reka prestopa bregove in poplavlja ravnine in džunglo. Njena običajna največja širina, 22 km v San Rafaelu de Barrancas, se razširi na 30 km in globina doseže 100 metrov. V njenem toku je okrog 170 otokov in številne brzice, kakršni sta Atures in Maipures, ki onemogočata plovbo v dolžini 80 km, hkrati pa soustvarjajo tudi eno veličastnejših pokrajin. Orinoko je ploven v dolžini 1670 kilometrov.
Bogato živalstvo in rastlinstvo obdajata reko, ki je neizčrpen vir lesa in pridelkov, sadja in zelenjave, npr. kasave, osnovne hrane staroselcev, ki živijo na rečnih brežinah. Ob reki nastajajo tudi hitro razvijajoča mesta, povezana s pridobivanjem železa, boksita, zlata, diamantov in v zadnjih desetletjih tudi nafte.
Amazonsko naravno okolje
Naravno okolje amazonskega območja že stoletja navdušuje evropske raziskovalce. Njegova geološka osnova je prastara Gvajanska ravnina. Med čudovitimi pogledi so tudi mizaste gore s prepadnimi stenami, ki jim pravijo tepuis.
Podnebje je vse leto toplo, leto je razdeljeno na sušno in deževno obdobje, ko reke prestopajo bregove. Gozdovi spadajo med vrsto tropskih deževnih gozdov in neokrnjenih gorskih gozdov, kjer je izjemno malo obdelanih površin, ki so jih Indijanci pridobili s požigalništvom.
V deževnih gozdovih raste na stotine različnih vrst dreves, palm in bogastvo začimb. Amazonski Indijanci uporabljajo več kot 400 vrst divjih rastlin, palmovih vlaken in sadežev. Prodajno najzanimivejše surovine so surovi kavčuk, aromatično drevo sarrapia in drevo pendare.
Živalstvo amazonskega deževnega gozda je izjemno bogato, med drugim vključuje osupljivo število plazilcev in žab. Sesalci, npr. netopirji in raznovrstne opice, papige več vrst, kolibriji, štorklje in curassowi dajejo tropski pokrajini čudovit sijaj. Vsako leto odkrijejo nove živalske vrste, predvsem žabe in ribe. Izvoz rib za akvarije se razvija v donosen vir dohodka.
Amazonija (Estado Amazonas), ena od dvajsetih zveznih držav v Venezueli, je devetkrat večja (180.145 km2) od Slovenije, redko naseljena z okoli 142.000 prebivalci. Puerto Ayacucho na severnem robu dežele je glavno mesto s 75 % prebivalstva. Indijanska ljudstva živijo pretežno na podeželju, kjer je gostota zelo nizka (0,17 na km2), in tvorijo le 50 % prebivalstva dežele.
Venezuelsko amazonsko območje je eno najbolje ohranjenih naravnih okolij na svetu. Varujejo ga zakoni, ki prepovedujejo sečnjo dreves, širjenje žagarske industrije in rudarjenja ter urejajo turistično dejavnost. Ceste so le na severu dežele in prav to je najboljša zaščita za ohranjanje amazonskih kultur pred nasilnim izkoriščanjem naravnih virov v njihovem življenjskem okolju. Amazonsko območje najbolj ogrožajo nezakonito priseljevanje rudarjev iz severne Brazilije in revnejših področij Venezuele in gverilske tolpe iz vzhodne Kolumbije.
Naravno okolje amazonskega območja že stoletja navdušuje evropske raziskovalce. Njegova geološka osnova je prastara Gvajanska ravnina. Med čudovitimi pogledi so tudi mizaste gore s prepadnimi stenami, ki jim pravijo tepuis.
Podnebje je vse leto toplo, leto je razdeljeno na sušno in deževno obdobje, ko reke prestopajo bregove. Gozdovi spadajo med vrsto tropskih deževnih gozdov in neokrnjenih gorskih gozdov, kjer je izjemno malo obdelanih površin, ki so jih Indijanci pridobili s požigalništvom.
V deževnih gozdovih raste na stotine različnih vrst dreves, palm in bogastvo začimb. Amazonski Indijanci uporabljajo več kot 400 vrst divjih rastlin, palmovih vlaken in sadežev. Prodajno najzanimivejše surovine so surovi kavčuk, aromatično drevo sarrapia in drevo pendare.
Živalstvo amazonskega deževnega gozda je izjemno bogato, med drugim vključuje osupljivo število plazilcev in žab. Sesalci, npr. netopirji in raznovrstne opice, papige več vrst, kolibriji, štorklje in curassowi dajejo tropski pokrajini čudovit sijaj. Vsako leto odkrijejo nove živalske vrste, predvsem žabe in ribe. Izvoz rib za akvarije se razvija v donosen vir dohodka.
Amazonija (Estado Amazonas), ena od dvajsetih zveznih držav v Venezueli, je devetkrat večja (180.145 km2) od Slovenije, redko naseljena z okoli 142.000 prebivalci. Puerto Ayacucho na severnem robu dežele je glavno mesto s 75 % prebivalstva. Indijanska ljudstva živijo pretežno na podeželju, kjer je gostota zelo nizka (0,17 na km2), in tvorijo le 50 % prebivalstva dežele.
Venezuelsko amazonsko območje je eno najbolje ohranjenih naravnih okolij na svetu. Varujejo ga zakoni, ki prepovedujejo sečnjo dreves, širjenje žagarske industrije in rudarjenja ter urejajo turistično dejavnost. Ceste so le na severu dežele in prav to je najboljša zaščita za ohranjanje amazonskih kultur pred nasilnim izkoriščanjem naravnih virov v njihovem življenjskem okolju. Amazonsko območje najbolj ogrožajo nezakonito priseljevanje rudarjev iz severne Brazilije in revnejših področij Venezuele in gverilske tolpe iz vzhodne Kolumbije.
Staroselska kultura in okolje – nekoč in danes
Indijanci gledajo na okolje precej drugače od sodobnih ekologov. Z vso občutljivostjo upoštevajo vonj zemlje in lesa, osupljive barve ptic, modra krila ogromnih metuljev, urin, s katerim mačje vrste označujejo svoje območje, stezo, polno mravelj, in razlike v toploti in prozornosti vode. Opazovanja so povezana s tradicionalnim zdravilstvom, z biološkim zatiranjem škodljivcev in z mnogimi drugimi vidiki življenja, ki jim omogočajo preživetje v tako divjem okolju.
Njihov pogled na svet vidi sveto v manifestacijah naravnega reda, ki iz pragozda naredi sveti kraj, naseljen z bitji, ki poživljajo vsako živo stvar. Tu so domovanja starodavnih duhov in tu je mogoče vstopiti v "drugo razsežnost". Čas in prostor izgubita svoj pomen, ker so ta bitja dojeta kot duhovi varuhi.
Pragozd je sveti kraj prebivanja duhov življenja. Koristne rastline in ustvarjalno moč so ljudem podarili mitološki junaki. Ljudje, živali in rastline so celovita naravna enota, v kateri ima vse svoje mesto. To se izraža v ekološko ozaveščenem načinu življenja, ki preprečuje roparsko, neodgovorno uporabo rastlin in živali. Nekatere rastline so svete in njihovo zbiranje in predelava urejajo stroga pravila. Celo z odpadki ne ravnajo tako, kakor z njimi ravna tipični zahodnjak.
Če pomislimo na uničevanje krhkega ekosistema tropskega gozda, ki ogroža globalno ekološko ravnovesje, lahko spoznamo, da prebivalci pragozda sodobni svet lahko naučijo marsikaj o primernem ravnanju z okoljem.
Uravnoteženo sobivanje Indijancev z okoljem je pritegnilo pozornost mednarodne znanstvene skupnosti. Ob koncu 20. stoletja se je pojavilo posebno zanimanje za spoznavanje in spoštovanje staroselskih družb, pri čemer je bilo osrednjega pomena odkritje novih in neverjetnih razsežnosti znanja Indijancev.
Čeprav so se danes mnoga staroselska ljudstva že prilagodila novi družbi in opustila številne sestavine svoje kulture, so druga ohranila svojo identiteto in razvila nove oblike.
Danes mnogi Indijanci živijo v navadnih kreolskih hišah. Skupne hiše uporabljajo le še v zelo odročnih krajih. Zdaj mnogi živijo v večjih vaseh kakor kdaj koli prej. Opuščanje bolj nomadskega načina življenja in stalno naseljevanje je prineslo vrsto gospodarskih in ekoloških problemov.
Navzočnost špansko govorečega prebivalstva je spodkopala tradicionalno ekonomijo amazonskih Indijancev, npr. menjalno trgovino, s katero so prišli do stvari, ki jih sami niso mogli izdelati. Indijanci zdaj kupujejo stvari na kredit in zanje plačujejo z dobrinami, ki jih zbirajo v pragozdu. V praksi to pomeni, da so pogosto zadolženi do smrti, in tako so kreolcem poceni vir delovne sile. Zbrati morajo vedno več surovin, kar pomeni vse večjo izrabo rastlin in živali in rušenje naravnega ravnovesja. Intenzivno pridobivanje surovega kavčuka je številnim skupnostim povzročilo veliko škode: šamani ljudstva Warekena so npr. umrli v suženjstvu industrije kavčuka. Z njimi je odšlo v grob veliko znanja in mnoge skrivne prakse.
Kljub temu da so se nekatere skupine z močno etnično identiteto prilagodile multikulturnemu svetu, so ohranile svoje tradicije, kozmologijo, mitologijo, ekološko znanje, okrasje in predmete s posebno močjo in tako našle ravnovesje med asimilacijo in svojo enkratno etnično identiteto. To velja za ljudstva Ye’kuana, E’ñepa (Panare), Wakuenai (Curripaco) in Hiwi (Guahibo), ki so poleg izdelovanja tradicionalnih predmetov za lastno rabo razvili visokokakovostne obrtniške izdelke za trgovino, ustvarjajo višje dohodke in so gospodarsko razmeroma neodvisni.
Indijanci gledajo na okolje precej drugače od sodobnih ekologov. Z vso občutljivostjo upoštevajo vonj zemlje in lesa, osupljive barve ptic, modra krila ogromnih metuljev, urin, s katerim mačje vrste označujejo svoje območje, stezo, polno mravelj, in razlike v toploti in prozornosti vode. Opazovanja so povezana s tradicionalnim zdravilstvom, z biološkim zatiranjem škodljivcev in z mnogimi drugimi vidiki življenja, ki jim omogočajo preživetje v tako divjem okolju.
Njihov pogled na svet vidi sveto v manifestacijah naravnega reda, ki iz pragozda naredi sveti kraj, naseljen z bitji, ki poživljajo vsako živo stvar. Tu so domovanja starodavnih duhov in tu je mogoče vstopiti v "drugo razsežnost". Čas in prostor izgubita svoj pomen, ker so ta bitja dojeta kot duhovi varuhi.
Pragozd je sveti kraj prebivanja duhov življenja. Koristne rastline in ustvarjalno moč so ljudem podarili mitološki junaki. Ljudje, živali in rastline so celovita naravna enota, v kateri ima vse svoje mesto. To se izraža v ekološko ozaveščenem načinu življenja, ki preprečuje roparsko, neodgovorno uporabo rastlin in živali. Nekatere rastline so svete in njihovo zbiranje in predelava urejajo stroga pravila. Celo z odpadki ne ravnajo tako, kakor z njimi ravna tipični zahodnjak.
Če pomislimo na uničevanje krhkega ekosistema tropskega gozda, ki ogroža globalno ekološko ravnovesje, lahko spoznamo, da prebivalci pragozda sodobni svet lahko naučijo marsikaj o primernem ravnanju z okoljem.
Uravnoteženo sobivanje Indijancev z okoljem je pritegnilo pozornost mednarodne znanstvene skupnosti. Ob koncu 20. stoletja se je pojavilo posebno zanimanje za spoznavanje in spoštovanje staroselskih družb, pri čemer je bilo osrednjega pomena odkritje novih in neverjetnih razsežnosti znanja Indijancev.
Čeprav so se danes mnoga staroselska ljudstva že prilagodila novi družbi in opustila številne sestavine svoje kulture, so druga ohranila svojo identiteto in razvila nove oblike.
Danes mnogi Indijanci živijo v navadnih kreolskih hišah. Skupne hiše uporabljajo le še v zelo odročnih krajih. Zdaj mnogi živijo v večjih vaseh kakor kdaj koli prej. Opuščanje bolj nomadskega načina življenja in stalno naseljevanje je prineslo vrsto gospodarskih in ekoloških problemov.
Navzočnost špansko govorečega prebivalstva je spodkopala tradicionalno ekonomijo amazonskih Indijancev, npr. menjalno trgovino, s katero so prišli do stvari, ki jih sami niso mogli izdelati. Indijanci zdaj kupujejo stvari na kredit in zanje plačujejo z dobrinami, ki jih zbirajo v pragozdu. V praksi to pomeni, da so pogosto zadolženi do smrti, in tako so kreolcem poceni vir delovne sile. Zbrati morajo vedno več surovin, kar pomeni vse večjo izrabo rastlin in živali in rušenje naravnega ravnovesja. Intenzivno pridobivanje surovega kavčuka je številnim skupnostim povzročilo veliko škode: šamani ljudstva Warekena so npr. umrli v suženjstvu industrije kavčuka. Z njimi je odšlo v grob veliko znanja in mnoge skrivne prakse.
Kljub temu da so se nekatere skupine z močno etnično identiteto prilagodile multikulturnemu svetu, so ohranile svoje tradicije, kozmologijo, mitologijo, ekološko znanje, okrasje in predmete s posebno močjo in tako našle ravnovesje med asimilacijo in svojo enkratno etnično identiteto. To velja za ljudstva Ye’kuana, E’ñepa (Panare), Wakuenai (Curripaco) in Hiwi (Guahibo), ki so poleg izdelovanja tradicionalnih predmetov za lastno rabo razvili visokokakovostne obrtniške izdelke za trgovino, ustvarjajo višje dohodke in so gospodarsko razmeroma neodvisni.
Odraščanje
Vsa amazonska ljudstva slavijo prehod mladih v odraslost. Nekatera praznujejo izključno zrelost fantov, druga samo deklet. Na praznovanjih mlade sprejmejo v svet odraslih. Vpeljevalni obredi so pomembni tako za posameznika kakor za celotno skupnost: potrjujejo povezanost skupine in njen nadaljnji obstoj.
V številnih skupinah pred obredom vpeljave mlade osamijo, da se lahko naučijo spolno specifičnih spretnosti, npr. izdelave puščic (za pihalnike) ali predenja. Ponekod morajo prestati hude vpeljevalne preskušnje. Namen mučenja, npr. bičanja ali "preskušnja z mravljami", je utrjevanje osebnosti in volje mladih.
Udeleženci se pripravljajo na vpeljevalni obred tako, da si telo poslikajo s simboli. Pri Indijancih E´ñepa fantom v znak odraslosti predrejo nos. Prav tako vsak fant od svojega botra prejme prvi sramni predpasnik in pridobi pravico, da nosi pernato pokrivalo. Ko dekleta iz skupine Ye´kuana postanejo ženske, začnejo nositi sramni predpasnik, okrašen s steklenimi biseri.
Vsa amazonska ljudstva slavijo prehod mladih v odraslost. Nekatera praznujejo izključno zrelost fantov, druga samo deklet. Na praznovanjih mlade sprejmejo v svet odraslih. Vpeljevalni obredi so pomembni tako za posameznika kakor za celotno skupnost: potrjujejo povezanost skupine in njen nadaljnji obstoj.
V številnih skupinah pred obredom vpeljave mlade osamijo, da se lahko naučijo spolno specifičnih spretnosti, npr. izdelave puščic (za pihalnike) ali predenja. Ponekod morajo prestati hude vpeljevalne preskušnje. Namen mučenja, npr. bičanja ali "preskušnja z mravljami", je utrjevanje osebnosti in volje mladih.
Udeleženci se pripravljajo na vpeljevalni obred tako, da si telo poslikajo s simboli. Pri Indijancih E´ñepa fantom v znak odraslosti predrejo nos. Prav tako vsak fant od svojega botra prejme prvi sramni predpasnik in pridobi pravico, da nosi pernato pokrivalo. Ko dekleta iz skupine Ye´kuana postanejo ženske, začnejo nositi sramni predpasnik, okrašen s steklenimi biseri.
Praznovanja in obredi
V letnem krogu je veliko priložnosti za praznovanje. Praznujejo vedno tudi za duhove. Praznični obredi različnih skupin poustvarjajo prastanje, kakor je opisano v mitih. Mitologija mnogih plemen ne razločuje med ljudmi in živalmi iz pradavnine. Obredi povežejo in ločijo mitološko in navadno območje stvarnosti; zaradi tega v njih tudi ni običajne ločitve med načinom življenja moških in žensk.
Mnoga praznovanja vključujejo obredne plese, med katerimi ukrotijo plesalce; ljudje pridobijo moč in spretnosti duhov za uporabo v vsakdanjem življenju.
Za praznovanje je treba izbrati pravi čas, ko je na voljo dovolj hrane za goste. Tako npr. praznik trgovanja, pudali, aravaška plemena praznujejo na začetku deževnega obdobja, ko pridejo ribe drstit na poplavljena gozdna območja.
Zdravilstvo
Tropski deževni pragozd je neizčrpna lekarna, v kateri je izbor izdelkov tako širok kakor v lekarnah na Zahodu. Indijanske skupine ne poznajo samo neštetih zdravilnih rastlin, obvladajo tudi duhovno znanje, vključno z zagovori in obredi, s katerimi zdravijo bolezni.
Šaman je prvi zdravilec v skupini. Vzrokov, zakaj je nekdo zbolel, je lahko veliko: morda je prekršil tabuje ali moralne norme skupnosti ali je postal žrtev napada hudobnih duhov. Ko gre za otroka, bolezen pogosto razlagajo kot izgubo duše.
Šaman zdravi s pomočjo duhov, ki jih prikliče v obredih s petjem in plesom. Pri obredu uporablja tudi čarno ropotuljo (maraca), njuhati mora prašek yopo, halucinogeno drogo, ki ga spravi v trans in mu omogoči, da zdravilni duhovi postanejo del njega. Zdravilni duhovi Yanomamijev, hekura, bivajo v prsih bolnika. Za zdravljenje bolezni ji mora šaman najti pravo nasprotno moč. Šamanova ropotulja se uporablja tudi za zdravljenje bolezni. Veter, ki ga ustvarja njeno perje, odpihne bolezni. Šaman sme zdraviti samo člane svoje skupnosti.
V letnem krogu je veliko priložnosti za praznovanje. Praznujejo vedno tudi za duhove. Praznični obredi različnih skupin poustvarjajo prastanje, kakor je opisano v mitih. Mitologija mnogih plemen ne razločuje med ljudmi in živalmi iz pradavnine. Obredi povežejo in ločijo mitološko in navadno območje stvarnosti; zaradi tega v njih tudi ni običajne ločitve med načinom življenja moških in žensk.
Mnoga praznovanja vključujejo obredne plese, med katerimi ukrotijo plesalce; ljudje pridobijo moč in spretnosti duhov za uporabo v vsakdanjem življenju.
Za praznovanje je treba izbrati pravi čas, ko je na voljo dovolj hrane za goste. Tako npr. praznik trgovanja, pudali, aravaška plemena praznujejo na začetku deževnega obdobja, ko pridejo ribe drstit na poplavljena gozdna območja.
Zdravilstvo
Tropski deževni pragozd je neizčrpna lekarna, v kateri je izbor izdelkov tako širok kakor v lekarnah na Zahodu. Indijanske skupine ne poznajo samo neštetih zdravilnih rastlin, obvladajo tudi duhovno znanje, vključno z zagovori in obredi, s katerimi zdravijo bolezni.
Šaman je prvi zdravilec v skupini. Vzrokov, zakaj je nekdo zbolel, je lahko veliko: morda je prekršil tabuje ali moralne norme skupnosti ali je postal žrtev napada hudobnih duhov. Ko gre za otroka, bolezen pogosto razlagajo kot izgubo duše.
Šaman zdravi s pomočjo duhov, ki jih prikliče v obredih s petjem in plesom. Pri obredu uporablja tudi čarno ropotuljo (maraca), njuhati mora prašek yopo, halucinogeno drogo, ki ga spravi v trans in mu omogoči, da zdravilni duhovi postanejo del njega. Zdravilni duhovi Yanomamijev, hekura, bivajo v prsih bolnika. Za zdravljenje bolezni ji mora šaman najti pravo nasprotno moč. Šamanova ropotulja se uporablja tudi za zdravljenje bolezni. Veter, ki ga ustvarja njeno perje, odpihne bolezni. Šaman sme zdraviti samo člane svoje skupnosti.
Družina in poroka
Staroselska ljudstva so vedno verjela v tesno povezanost med plodnostjo divjadi, rastlin in ljudi. Zaradi tega lovski zagovori, setveni obredi in ljubezensko čaranje temeljijo na zelo podobnih načelih. Za privabljanje plena pri lovu uporabljajo iste rastline in lijane kakor pri poskusih,da si pridobijo naklonjenost izbranke.
Indijanske kulture so večinoma monogamne, le Tsase dovolijo tudi poligamijo. Vse družine živijo v skupni hiši, ki ima lahko do sto stanovalcev.
Razstava Orinoco, Indijanci amazonskega deževnega gozda v Slovenskem etnografskem muzeju bo na ogled dobro leto dni, do aprila 2012. V tem času so načrtovane številne zanimive prireditve in dogodki – od rednih vodstev po razstavi, ustvarjalnih delavnic za otroke, predavanj, filmskih projekcij do okrogle mize oz. strokovnega srečanja na temo uničevanja ekosistema tropskega gozda, ki ogroža globalno ekološko ravnovesje in posledično vpliva na izginotje indijanskih ljudstev amazonskega področja; in mednarodnega srečanja o Slovencih v Venezueli.
