Odhaja veliki diktator

Fidel Castro je oblast na Kubi prevzel 1. januarja 1959, ko je s pomočjo revolucionarnih soborcev strmoglavil režim vojaškega diktatorja Fulgencia Batiste. Med njegovimi zvestimi pomočniki je bil tedaj tudi njegov brat Raul, ki ga je začasno nasledil na čelu države.

Oblast je Castro prevzel pri 32 letih, tedaj sicer še ne pod praporom socializma, ki pa ga je kasneje sprejel z odprtimi rokami in ga nato vneto skušal širiti tudi sam. Med tovrstne ambiciozne podvige sodi tudi "afriška avantura" v spopadih v Angoli leta 1975 in v Etiopiji leta 1977.

Castrov glavni cilj širjenja socializma je bila sicer Latinska Amerika, predvsem v luči "izganjanja imperializma" ZDA. Zaradi tovrstne politike in ker je pripeljal komunizem na prag ZDA, se je uradni Washington že vse od Castrovega prihoda na oblast trudil za njegovo strmoglavljenje. Med najbolj znanimi poskusi je spodletela invazija v Prašičjem zalivu leta 1961, še posebej pa je v spominu t.i. kubanska raketna kriza, ko je bil svet na robu jedrskega spopada med ZDA in Sovjetsko zvezo.

Spor ZDA – Kuba

Spor z ZDA je imel za Kubo daljnosežne posledice. Čeprav je treba vzroke za sedanjo gospodarsko zaostalost države iskati tudi v slabih ekonomskih politikah in v razpadu Sovjetske zveze, ki je bila ena glavnih podpornic Castrovega režima, pa je svoje dodala tudi gospodarska blokada Kube, ki so jo ZDA uvedle leta 1961.

Po drugi strani pa je ameriška blokada paradoksalno pomagala tudi utrjevati Castrov režim, saj mu je ameriška sovražnost vedno znova pomagala, da je lahko s prstom pokazal na krivca za nastale razmere in na prežečo nevarnost. ZDA so že poskusile z invazijo in lahko poskusijo znova, je Castro opozarjal Kubance v skoraj vsakem od svojih znanih ognjevitih nagovorov.

Castro sicer ni bil vedno tako sovražen do ZDA, ki so dejansko vladale nad tem suverenim otokom vse od ameriško-španske vojne leta 1898, torej tudi v času Castrovega rojstva 13. avgusta 1926. Kot sin Kubanke in bogatega španskega priseljenca, lastnika plantaže sladkornega trsa, se je v mladih letih celo navduševal nad ZDA, zlasti nad baseballom, in sanjal je, da bi igral v kaki veliki ameriški ligi.

Obetaven pravnik

A v študijskih letih - bil je zelo obetaven pravnik - se je začel navduševati nad prevratniškimi idejami. Skušal se je izkazati že s 26 leti julija 1953, ko je v Santiagu sodeloval v napadu na drugo največjo vojašnico v državi, a se je poskus končal s pokolom skoraj vseh od okoli 160 njegovih tovarišev. Castra so prijeli, a mu je kasneje uspelo pobegniti v Mehiko, kjer je načrtoval novo revolucijo. Na Kubo se je vrnil decembra 1956, v Havano pa je vkorakal čez dobri dve leti, 1. januarja 1959, ko je Batista pobegnil z otoka.

Zatem se je začela velika doba Fidela Castra in komunistične Kube. Po eni strani se je začel razvoj neodvisne Kube in enakopravnosti prebivalstva, ki danes šteje okoli 11,5 milijona, po drugi strani pa se je začelo tudi gospodarsko zaostajanje tega karibskega otoka, ki je bil znan predvsem po znamenitih cigarah, v resnici pa je bil pred revolucijo v veliki meri odvisen od ameriških dolarjev in izvoza sladkornega trsa.

Kubo vodil skoraj pol stoletja

Danes se zdi, kot da se je čas na Kubi ustavil v 50. oz. 60. letih prejšnjega stoletja, prebivalci pa so še vedno v veliki meri odvisni od denarja turistov, ki se jih na otok letno zgrne prek milijon in pol. Razen v turistični industriji naj bi bile plače dobesedno mizerne. Povprečna mesečna plača je konec leta 2004 znašala vsega 14 dolarjev.

Castrove velike ideje v času "zlate dobe" njegove oblasti pravzaprav niso žele velikih uspehov. Na domači fronti se je Kuba začela vse bolj ukvarjati z administrativnimi namesto realnimi problemi, brez vidnejših rezultatov pa so bili tudi Castrovi poskusi izvoza revolucije. Verjetno največji udarec je doživel ob smrti tovariša Ernesta Che Guevare v Boliviji leta 1967, vendar se je politiki izvoza revolucije v Latinsko Ameriko po pritisku SZ odrekel šele konec 80. let.

Čeprav Castru ni šlo vedno vse po načrtih, pa se je vendarle izkazal kot mojster preživetja. Konec so mu napovedovali že ob prihodu na oblast, a je na koncu Kubo vodil skoraj pol stoletja; preživel je vse poskuse nasilne odstranitve, dočakal deset ameriških predsednikov in razpad komunističnega sistema. Kuba kljub političnemu slovesu Fidela ostaja ena od petih držav, ki so še obdržale komunistični sistem (poleg Kube še Laos, Kitajska, Severna Koreja in Vietnam.