Od Turkov do neodvisnosti

Kosovski Albanci so se desetletja borili za neodvisnost Kosova. Odločili so se za odcepitev od Srbije in za samostojno pot.

Kratka zgodovina Kosova

Na Vidovdan leta 1389 Turki premagajo srbsko vojsko v znameniti kosovski bitki pri Gazimestanu v bližini Prištine. Po besedah nekaterih zgodovinarjev, naj bi Srbi preživeli 500 let turške prevlade prav s pomočjo ustvarjanja srbske nacionalne fantazme – kosovskega mita. Z njegovo pomočjo naj bi se formirala srbska nacionalna bit, ki pa jim v modernejših časih očitno bolj škoduje kot pa pripomore. Moč kosovskega mita je izbruhnila v srbskih vstajah na začetku 19. stoletja in končno leta 1912, ko so Turki pregnani z Balkana.

Med 1. svetovno vojno sta Kosovo okupirali avstro-ogrska in bolgarska vojska, po koncu vojne pa postane del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Kraljevina SHS se leta 1929 preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo. Kosovo razdelijo med tri banovine (Zeto, Moravsko in Vardarsko). Takrat se pojavijo poročila o pokolih med albanskim prebivalstvom. Nekateri podatki govorijo, da naj bi bilo od leta 1918 ubitih več kot 12.000, številni so bili zaprti in mučeni. Začne se oborožen upor in rodi se želja za priključitev albanskega prebivalstva k Albaniji.

Med 2. svetovno vojno Kosovo postane del fašistične Albanije pod protektoriatom Italije. Manjša dela si prilastita Nemčija in Bolgarija. Albanci preženejo približno 80.000 Srbov, približno 10.000 naj bi bilo ubitih. 1943 Italija kapitulira, tako da nadzor nad pokrajino prevzamejo Nemci. Leta 1944 partizani osvobodijo Kosovo, ki se priključi k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji v okviru republike Srbije.

Leta 1974 se je pripravljala nova jugoslovanska ustava. Kosovski Albanci so si prizadevali, da bi Kosovo postalo republika. Čeprav jim je snovalec ustave Edvard Kardelj prisluhnil, pa se je moral ukloniti pritiskom uradnega Beograda. Kljub temu je pokrajina dobila mnoge pristojnosti, ki so do tedaj bile pretežno v domeni republik. Kosovo postane avtonomna pokrajina v okviru Srbije z obsežno avtonomijo in samoupravo, lastnim predsednikom in premierjem ter sedežem v predsedstvu federacije. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se delež albanskega prebivalstva drastično povečuje.

Leta 1981 se vrstijo protesti albanskih študentov, ki se sprevržejo v nasilne spopade. Pojavljajo se etnične napetosti, solzivec in policijske ure postanejo kosovski vsakdan. Oblasti pošiljajo na Kosovo policijske enote iz celotne SFRJ, tudi iz Slovenije. Vse glasnejše so bile parole Kosovo – republika! Srbi se množično selijo v centralno Srbijo.

Sprememba 47. člena srbske ustave, ki odpravi avtonomijo pokrajin Kosova in Vojvodine pripelje do novih in močnejših konfliktov. 20. februarja 1989 Jugoslavijo pretrese vest o stavki več kot 1000 rudarjev. Najbolj odmevna je bila gladovna stavka rudarjev v Starem trgu. Odbor za varstvo človekovih pravic na Kosovu, ustanovljen v Ljubljani na pobudo Jaše L. Zlobca, organizira množično zborovanje 27. februarja v Cankarjevem domu, s katerim izkažejo podporo stavkajočim kosovskim rudarjem. Kosovski Albanci s civilno nepokorščino bojkotirajo jugoslovanske državne institucije. V ilegali ustanavljajo šole, univerzo in druge politične ustanove.

600 let po srbskem porazu na Gazimestanu, Slobodan Milošević skliče zborovanje na Kosovem polju. Njegove besede popeljejo množico v evforijo: "Niko ne sme da vas bije!" (Nihče vas ne sme tepsti!)

Leta 1990 kosovski Albanci glasujejo za republiko. Samooklicani kosovski parlament razglasi neodvisnost, ki jo prizna le Albanija. Ker mednarodna skupnost ne prizna dejanja samoodločbe, morajo ostati v okviru Srbije. Kljub temu kosovski parlament tajno sprejme ustavo republike Kosovo. 1992 organizira neuradni referendum o neodvisnosti, ki ga nadzirajo mednarodni opazovalci. 80 odstotkov volilnih upravičencev odda svoj glas, od tega jih 98 odstotkov podpre neodvisnost Kosova. Toda mednarodna skupnost znova molči.

1995. se formira Osvobodilna vojska Kosova (OVK), ki začne gverilski boj proti srbskim policistom in civilistom na Kosovu. Njihov vodja je bil zdajšnji kosovski premier Hashim Thaqi. Pritisk srbskih oblasti se stopnjuje. Leta 1998 se v spor vplete tudi Zahod in srbske oblasti obljubijo prekinitev ognja in delen umik vojske, kar nadzirajo tudi mednarodni opazovalci. Toda tako srbska kot albanska stran kršita premirje. 16. januarja 1999 v vasi Račak odkrijejo trupla 45 albanskih civilistov, za katere naj bi obstajali dokazi, da so jih likvidirali Srbi. Ta dogodek je povod za sklic mirovne konference v Rambouilletu med Beogradom in Prištino. Pogajanja v roku enega meseca propadejo in Beograd zavrne podpis sporazuma. Kasneje se izkaže, da je bil pokol v Račku insceniran. 24. marca 1999 NATO začne z letalskimi napadi na Zvezno republiko Srbijo. Tarča napadov so vojaški objekti, mostovi, vladne institucije, tovarne in stavba RTV Srbije. Umirajo tudi civilisti. Najhujši pokoli albanskih civilistov se zgodijo prav med bombardiranjem. Pregnanih je več kot milijonov albanskih družin. Ubitih naj bi bilo približno 12.000 Albancev in 3.000 Srbov. Srbski ekstremisti uničujejo albanske domove in kulturno dediščino, na drugi strani pa albanski ekstremisti uničujejo srbske domove ter pravoslavne cerkve in samostane.

10. junija VS ZN sprejme resolucijo 1244, ki okonča letalske napade, uvede civilno misijo ZN (Unmik) in mirovne sile Kfor. Srbija umakne svojo vojsko in policiste s Kosova. Takrat pričnejo Albanci napadati srbske prebivalce, zaradi česar jih večina (med 65.000 in 250.000) pobegne v Srbijo. Srbi se naseljujejo večinoma na severu Kosova ali pa živijo v enklavah, kjer jih varujejo pripadniki Kfor. Leta 2001 Unmik uvede prehodne oblasti in prve svobodne volitve kosovskega parlamenta. Začne se vzpostavljati multietnična kosovska policija in videti je, kot da se razmere umirjajo. V incidentu umreta dva albanska otroka in marca 2004 izbruhnejo hudi nemiri. Besne množice Albancev začnejo uničujoč pohod proti Srbom. Požigajo hiše in pravoslavne samostane. Kfor umiri razmere, toda srbsko prebivalstvo zdaj živi v stalnem strahu in pod budnim očesom pripadnikov Kfor. Leta 2006 se začnejo pogajanja med Beogradom in Prištino o prihodnjem statusu Kosova. Beograd želi ohraniti Kosovo v sklopu Srbije, kosovski Albanci si želijo le neodvisnost. Posebni pogajalec ZN za Kosovo Martti Ahtisaari predstavi predlog rešitve vprašanja statusa Kosova - nadzorovana neodvisnost. Poročilo naj bi bila podlaga za resolucijo VS ZN, vendar se Rusija ne strinja s predlogom. Poleti 2007 sledijo nova pogajanja. Decembra se zaključijo z ugotovitvijo, da so pogajanja neuspešna.

17. februar 2008 - Kosovski parlament sprejme deklaracijo o neodvisnosti. Srbi označijo razglasitev za protipravno dejanje. Rusija skliče izredno sejo Varnostnega sveta Združenih narodov in zahteva razveljavitev neodvisnosti Kosova.