Na dan, ko Grki odločajo o svoji prihodnosti, je na mestu vprašanje, kaj se je tej državi zgodilo, da se je pravzaprav znašla v aktualnem položaju.
Razlogov je seveda več, so pa starejši od leta 2010, ko je država prvič potrebovala pomoč mednarodnih ustanov, čeprav je zaenkrat še vedno največ govora o protikriznih ukrepih, vprašljivem delu mednarodnih finančnih ustanov in politiki Sirize.
Politolog Takis S. Pappas, tudi avtor dela Populism and Crisis Politics in Greece, za situacijo krivi politični populizem. In čeprav se takšni pridevniki pogosto dotikajo tudi aktualne vlade Aleksisa Ciprasa, opozarja, da ima populizem v Grčiji dolgo zgodovino.
"Kulturne teorije, ki uspeh držav povezujejo s kulturo oziroma z njihovimi geografskimi in zgodovinskimi determinantami, pravijo, da so države z vročim podnebjem, ki so locirane na zgodovinsko gledano nevarnem območju (na primer Bližnji vzhod, Balkan) in imajo razgibano zgodovino (so bile na primer podvržene kolonizaciji, okupaciji, državljanski vojni), običajno revnejše in imajo več političnih težav kot države v bolj zmernih klimatskih območjih, v mirnejših soseščinah in z bolj veselo preteklostjo," razlaga Pappas.
Tako ena kot druga teorija za Grčijo vsaj delno veljata, čeprav obstajajo deli grške zgodovine, ko so stvari potekale ravno nasprotno kot predlagata, grške institucije pa so se na koncu izkazale še za preveč vključevalne.
Populizem kot norma
Grčija sicer ni edina evropska država, ki je po krizi leta 2008 zašla v velike težave. Je pa po mnenju analitikov edinstvena v upiranju reformam, ki bi izboljšale njen položaj. A to ne le po letu 2008, ampak že mnogo prej. Pappas kot prelomnico postavlja leto 1981, ko se po njegovem z vzponom populizma začne v Grčiji populistična demokracija, za katero je značilno, da je v njej "za vsakega nekaj" - predvsem v smislu porabe javnega denarja. Takšno početje je v Grčiji razvilo sistem, ki je vodil v prefinjeno koordinacijo med politično elito in Grki, ki imajo zato danes težave razumeti, kaj se jim je pravzaprav zgodilo. Služil je temu, da je elita ostajala na oblasti, ker je bilo za ljudstvo dovolj bonbonov, oboji pa so postali specialisti v izkoriščanju države. Pri čemer so bila vir denarja ob odsotnosti resnega gospodarstva pač bančna posojila.
| 4 glavne grške težave Grčija je največji vir grških dohodkov 40-odstotkov grškega BDP prihaja iz javnega sektorja. Pa naj gre za javne službe ali pogodbe z državo za izvajanje investicij ali storitev. Ko je prišlo obdobje varčevanja je to za marsikoga pomenilo, da je usahnil vir prihodkov. Korupcija Grške politične elite so ustvarile sistem, v katerem korupcija pravzaprav ne velja za korupcijo, ker se je tako udomačila, da je del sistema. Korupcija zločin ali ne – posledice so enake: neučinkovita politika, pretirano zapravljanje javnega denarja, odvisnost od državnih jasli in razbohotenje državnih služb. Odsotnost gospodarske raznolikosti Glavne grške gospodarske panoge so država, turizem in ladjarstvo. Tako majhna razdrobljenost pomembnih sektorjev je še toliko težje prenesla šoke krize. Neučinkovita proračunska in davčna politika Finančna kriza je razkrila, da si je država leta izposojala več kot so razkrivali javni dokumenti in kopičila večji proračunski primanjkljaj kot bi sploh bilo dovoljeno. Kot članica EU, bi morala primanjkljaj omejiti na 3 odstotke BDP, dolg pa na 60 odstotkov BDP. Namesto tega je z bankama Goldman Sachs in JPMorgan Chase sklenila dogovor o posojilih, ki niso bila zabeležena. Realno neskladje je bilo ogromno. Leta 2009 je premier George Papandreou priznal, da bo primanjkljaj 12,7-odstoten ali skoraj štirikrat večji kot ga je uradno napovedovala predhodna vlada. Na dan je torej prišlo, da je bila država v veliko slabšem stanju kot je to priznavala svojim posojilodajalcem in jih torej pri najemanju posojil zavajala. Na drugi strani pa je študija, ki je leta 2012 primerjala podatke grških bank s podatki grške davčne uprave ugotovila, da so prihodki povprečnega Grka tudi do 92 odstotkov višji kot to prizna davčni upravi. Utaja davkov je leta 2008 predstavljala polovico proračunskega primanjkljaja, leta 2009 tretjino. Države se je v takšnem stanju zato težje spopadla s krizo kot bi se, če bi imeli za "sušna leta" še kaj rezerve. |
Volitve leta 1981 so na oblast prinesle Pasok, stranko, ki jo je Andreas Papandreou ustanovil le sedem let prej. Na volitvah so bili tako uspešni, da so lahko vlado sestavili sami. Nova vlada je zavrnila način vodenja predhodnika Karamanlisa, ki je podpiral zmernost in samostojno rast. Nova vlada je od Evropske unije prejela velikodušno pomoč in se odločila, da bo država tista, ki bo delila ljudstvu in v rokah imela vse niti.
Državljane so prepričali, da gre za vprašanje "luči na koncu tunela" ali "silami teme" - opozicijo, ki je bila manj naklonjena takšni ekonomski politiki. Nova oblast je prinašala lagodnejše življenje in se ohranjala na račun razdeljevanja denarja, ki ga pravzaprav ni imela ona, ampak je rasel račun celotnega ljudstva.
Leta 1990 je po desetletju populizma oblast zasedel liberalec Constantine Mitsotakis iz vrst Nove demokracije. Med svojimi cilji je navedel reforme, ki bi državo pripravile na enotni evropski trg, omejitev državnega zapravljanja, reformo javne uprave in privatizacijo. Vlada se je tri leta kasneje zrušila, ob ostrem nasprotovanju opozicije kakršnim koli spremembam v državi, pa v obračanju krmila tudi ni bila prav uspešna. Na oblast sta se vrnila Pasok in Papandreu.
Tudi Nova demokracija se je iz izgube oblasti marsikaj naučila. Predvsem tega, da populizem prinaša oblast. Tako so Grki pravzaprav dobili še eno precej populistično stranko, kar je bilo še posebej očitno med leti 1997 in 2009, ko je stranko vodil Costas Karamanlis, nečak Papandreuvovega predhodnika, ki pa je bolj kot strica, v retoriki posnemal Papandreuva.
V tem obdobju se je populizem nadaljeval, odsotnost reform pa tudi. Vsak takšen poskus je za politika pomenil hiter odhod s prizorišča. Reformist je bil drugi izraz za propadlega politika, obe veliki stranki pa sta tri desetletja vladali dokaj podobno populistično. Pasok dinastije Papandreu je bil na oblasti od leta 1981 do 1989, od 1993 do 2004 in od 2009 do 2001, Nova demokracija pa od 1990 do 1993 ter od 2004 do 2009.
Odgovor na vprašanje, zakaj so Grki takšen sistem tako dolgo dopuščali, je v odnosu med državljani in politiko, ki ga je vzpostavila populistična vlada. Ta je izbrala dovolj veliko število "ciljnih skupin" in si kupila njihov glas. Pa to ne le z državnimi pokojninami, ki jih na leto ni bilo le 12, ali dodatki za javne uslužbence. Šli so tako daleč, da je za nekatere veljalo, da so nedotakljivi za roko pravice ali zaščiteni pred tržnimi tveganji.
"Leta in leta je praktično vsak Grk – pa naj je šlo za državne uslužbence, velike podjetnike ali gospodinje, iz nekega državnega mehanizma dobival prihodke, ki niso bili povezani ne z delom, ne z njegovim lastnim tveganjem," situacijo opisuje Pappas. Edina naloga politike je bila, da denar deli vzdržno, torej tako, da kakšna skupina ne bi postala preveč nezadovoljna.
Da je to delovalo, pa je bil potreben še primeren strankarski sistem. Za največji grški stranki – za razliko od drugih uspešnih in razvitih demokracij – ni držalo, da se delita glede na politične in ekonomske poglede, da zagovarjata vsaka svoj družbeni sloj … Strankarska delitev v Grčiji je bila namesto ideološka strateška. Volilni boj se je odločal na čim manj ideoloških vprašanjih ambivalentnih volivcev, kar je slabilo jasne pozicije in usmeritve strank ter večalo nevzdržno skupinsko "solidarnost", obe stranki pa sta tekmovali v eni dimenziji – kako ljudstvu ponuditi več kot nasprotnik. Na koncu se je zgodilo to, na kar takšne sisteme opozarja John Rawls. Vladavina dveh strank je razpadla in prišlo je do ekstremne razpršitve in porasta ideološko bolj skrajnih strank, v tem primeru Sirize in Zlate Zore.
Razlika med Grčijo in marsikatero drugo propadlo državo je, da je za početje, ki ni bilo najbolj gospodarno, skrbel kar sistem sam, ne zgolj peščica posameznikov, med politiko in ljudstvom pa je obstajala družbena pogodba po kateri je bilo za vse dovolj.
Odkar posojilodajalci v Atene ne pošiljajo več kovčkov z denarjem, država pa jih tudi nima, bo potrebna sprememba te pogodbe. Bolj zanimivo vprašanje pri tem pa je, kako hitro je mogoče spremeniti miselnost in sistem, ki se je sesul v dveh svojih pomembnih točkah – igre ne vodita več le dve stranki in v blagajni ni več denarja. Kako delovati v tej realnosti pa je pomembno vprašanje tudi za volivce, ki so doslej praviloma nagrajevali politike, ki so obljubljali še več iz državne blagajne.
KOMENTARJI (1121)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.