Obramba Granićevo pričanje označila za lažno

Z nadaljevanjem pričanja hrvaškega zunanjega ministra v času domovinske vojne Mateja Granića se je v Zagrebu nadaljevalo sojenje nekdanjemu premierju Ivu Sanaderju.

Po odgovoru Granića na vprašanje tožilke Tamare Laptoš sodeč, ni Granić prisostvoval niti na enem sestanku s predstavniki Hypo banke že od oktobra leta 1994. Sanader mu je med enim rednim sestankom "z nasmehom" povedal, da ga je predsednik Tuđman napotil na srečanje z izseljencem iz Južne Amerike, ki je vladni strani pomagal navezati stike s Hypo banko. Granić je med pričanjem poudaril, da se je zunanje ministrstvo nemudoma distanciralo od teh pogovorov, le dva tedna pozneje pa mu je Sanader predstavil prvi predlog dogovora, zatrjuje Granić.

Ob tem naj bi Sanader opozoril tudi na finančne popravke in po Granićevih trditvah napotil zunanje ministrstvo na dodatno usklajevanje s finančnim ministrstvom. V predgovoru pogodbe je bilo po Granićevih besedah zapisano, da bo Hrvaška vnaprej pomagala banki pri uveljavitvi na hrvaškem bančnem trgu. Granić je od Sanaderja zahteval popravek tega dela dogovora, po le desetih dneh pa naj bi bil vladi predstavljen končni osnutek pogodbe, ki ga je vlada v nadaljnji proceduri tudi potrdila.

Granić: Izseljenec je za svoje storitve terjal denar

Sanader je, kot je v pričanju povedal Granić, povedal, da je izseljenec pomagal vladni strani, ko pa je zahteval za svoje delo in pomoč plačilo, sta ga vladna stran, v soglasju z vladnim sklepom, in tudi Sanader, zavrnila. Po Granićevih besedah se je tu zgodba zaključila. Tožilstvo je zanimalo, kdo je imel vladno pooblastilo za spremembo prve različice pogodbe, po Granićevih besedah pa je bil za to pooblaščen Sanader.

Granić je pred sodiščem poudaril, da ni bil seznanjen s plačilom kakršne koli provizije za najem kredita pri Hypo banki, po vladnem mnenju pa je bil kredit za Hrvaško ugoden. Potrdil je tudi, da je lastnoročno, v skladu z ministrskimi dolžnostmi, podpisal kreditno pogodbo.

Granić: 'Dogovore s Hypo banko je začel Škrabalo'

Obrambo je zanimalo, ali je lahko Sanader tedaj odpiral ministrovo pošto, Granić pa je povedal, da je njegovo korespondenco odpiral njegov kabinet in njegov namestnik je imel svoje prostore tudi v njegovem kabinetu. Kdo je bil naslovnik "pisma o nameri“ s Hypo banke, se Granić ni mogel spomniti, obrambo pa je zanimalo, kaj je bilo v pismu zapisano.

Podrobnosti vsebine Granić ni podal, v pismu pa je bila po njegovih besedah opisana banka, ki je poudarila, da je pripravljena odobriti kredit Hrvaški in da je v interesu banke tudi vstop na hrvaški bančni trg.

Ali je bilo Mockovo pismo spisano po iniciativi avstrijskega šefa diplomacije ali pa je bilo pismo le odgovor na iz Hrvaške prej poslano pismo, je Granić poudaril, da je vsa predhodna pogajanja s Hypo banko začel njegov predhodnik Zdenko Škrabalo. Ta pisma ožjemu vladnemu zboru ni predstavil, temveč jih je o tem le obvestil. Vlada je pred končnim dogovorom sprejela dva dodatna popravka pogodbe, prvi popravek pa so prejeli že po 20 dneh po sestanku s predstavniki Hypo banke na hrvaškem zunanjem ministrstvu.

Prodanović: Priča je bistveno spremenila svoje prvotno pričanje

Sanaderjev odvetnik je poudaril, da je Granić med prvim zaslišanjem odgovoril, da je ministrske dolžnosti prejel leta 1993, pismo o nameri pa je sprejel že jeseni, šlo pa naj bi za prvotno iniciativo Zdenka Škrabale. Ker je med pričanjem Granić povedal, da je za Hypo kredit slišal šele leta 1994, je tu po mnenju obrambe nedoslednost, saj je bil kabinet o kreditu obveščen že leta 1993.

Granić se je branil, da so se stvari zgodile pred 17 leti in da se vseh podrobnosti ne spomni, vseeno pa se je trdno postavil v bran trditvam, ki jih je izrekel na tokratnem zaslišanju.

Prodanovića je zanimalo, zakaj bi Mock odgovarjal na Škrabalovo pismo šele po letu dni, na kar je Granić odgovoril, da so bili leto dni poprej kreditni pogoji slabši, tako obstaja verjetnost, da je Hypo banka Hrvaški odgovorila, šele ko so bili na voljo sredstva in pogoji za uspešen zaključek posla.

Obramba je poudarila tudi, da je Granić med pričanjem povedal, da je Sanaderja predstavnikom Hypo banke predstavil med prvim sestankom v Zagrebu, sodišču pa je povedal, da je Sanaderju naložil odgovornost, da sam organizira sestanek.

Granić je zatrdil, da leta 2005 ni stopil v stik s Hypo banko, naknadno pa so ga zadolžili za svetovalne usluge, obramba pa ga je vprašala, ali je lastnik podjetij v Wyomingu in ali je povezan s podjetjem GNK iz Liechtensteina, ki so sodelovala v poslih s Hypo banko, Granić pa je potrdil, da je lastnik le enega podjetja v Makedoniji.

V nadaljevanju je povedal, da je bil leta 1996 z družino na obisku v Avstriji, kjer se je na večerji tedaj sestal s koroškim glavarjem Jörgom Heiderjem, med povabljenimi pa so bili tudi predstavniki Hypo banke in direktor Wolfgang Kulterer. Po navedbah Granića naj tedanji minister ne bi niti vedel, da ga gosti koroški glavar in da je o Heiderjevem vplivu v Hypo banki vedel le po poročanju medijev.

Obramba je poudarila, da je Granić večkrat namerno spreminjal časovnico dogajanj v nameri, da bi inkriminiral obtoženega kot osrednjo osebo, ki je vlekla vse niti v poslu s Hypo banko.
Obramba nekdanjega premierja je poskusila dokazati, da je bil Granić v pogovore o posojilu vpleten že v letu 1993 ter da je minilo približno leto in pol, preden je v pogajanja vključil še Sanaderja. Poleg tega so potrdili, da je Granićevo podjetje med letoma 2007 in 2009 opravljalo svetovalne storitve za Hypo banko ter da je nekdanji minister konec 90. let prejšnjega stoletja dobil posojilo te banke za izgradnjo hiše.

Granić je potrdil tako poslovanje svojega podjetja s Hypo banko pred nekaj leti kot tudi omenjeno posojilo za hišo. A kot je dodal, je njegovo posojilo uredil Sanader in sam v kontaktih z banko v bistvu ni storil ničesar. Povedal je še, da je dobil posojilo v višini 300.000 tedanjih nemških mark za obdobje sedmih let ob devetodstotni obrestni meri.

Sodnik Ivan Turudić je napovedal, da bo naslednji narok 8. decembra, ko bodo zaslišali nekdanjega dolgoletnega direktorja hrvaške podružnice Hypo banke Draga Vidakovića, ki naj bi videl "nekakšno primopredajo" med Sanaderjem in takratnim predsednikom uprave koroške banke Wolfgangom Kultererjem na enem od parkirišč v Celovcu.