Berlinski zid: prav toliko let, kot je stal, ga več ni

10316 dni je stal berlinski zid, ki je delil eno mesto, en narod. Zgradili so ga leta 1961, da bi ustavili množični beg Nemcev iz vzhodnega, ruskega, dela mesta na Zahod. Do takrat je na zahodni del Berlina prebegnil že poltretji milijon Nemcev. Kar je pomenilo gospodarsko slabitev in bi lahko pripeljalo do propada države.

Gradnja se je začela v strogi tajnosti, kot datum postavitve pa velja noč iz 12. na 13. avgust, ko so bile prekinjene vse povezave proti Zahodu, mejne prehode pa so zavzele sovjetske enote, ki so bile ves čas v bojni pripravljenosti. Začasne prepreke je z leti nadomestil zid z bodečo žico, jarki, opazovalnimi stolpi in stalno vojaško prisotnostjo. Pretrgal je družinske vezi, Nemcem na sovjetski strani mesta pa vzel priložnost za boljše življenje. Postal je simbol hladne vojne.

Veliki pobegi: z vlakom, tankom, balonom in po vodi v boljše življenje

A ljudi ni ustavil. Niti ukaz vojakom na meji, naj preprečijo vsak poskus prebega, tudi s streljanjem. V 28 letih je pobegnilo več kot 5000 ljudi, najmanj 171 pa jih je beg plačalo z življenjem. Pokazala pa se je velika solidarnost in iznajdljivost Nemcev z obeh strani. Pod zidom naj bi izkopali okoli 75 podzemnih rovov, prav po njih naj bi večina pobegnila na svobodo.

So pa pričevanja o bolj nenavadnih (in uspešnih!) pobegih v zahodni del mesta. Tako je železniški projektant z vzhodnega dela mesta nekaj mesecev po postavitvi zidu opazil, da na delu železniške proge ni preprek. Zbral je družino in prijatelje in z "zadnjim vlakom v svobodo" zapeljal mimo presenečenih paznikov v zahodni del Berlina. Verjetno je odveč dodati, da je bila proga že naslednji dan neprevozna.

Dve leti pozneje se je vzhodnonemški vojak domislil še boljšega načina. Ukradel je tank in se zaletel v zid. Njegov pobeg sicer ni bil najbolj domišljen, saj ovire ni prebil. Tako je splezal iz tanka, v upanju, da bo preplezal zid, a se zataknil na bodeči žici. Nanj so streljali vojaki, a na koncu so ga na varno potegnili prebivalci zahodnega Berlina. Kot se je dogodkov spominjal za časnik The Christian Science Monitor, se je onesvetil, ko se je zbudil, pa je vedel, da je na varnem, ko je sredi bara zagledal napise zahodnih alkoholnih pijač.

Med bolj znanimi pobegi je bil še pobeg letalskega mehanika, njegovega prijatelja in njunih družin. Potem ko so gledali oddajo o zračnih balonih, sta moška izdelala motor, žene pa sešile platno za balon in tako pobegnili. Prvi poskus jim je spodletel, v drugo pa so (dokaj varno) pristali na robidnici v zahodnem Berlinu.

(Pre)hiter padec zidu

A številnim ni uspelo. Prva žrtev zidu je bil Gunter Litfin, ki je skušal prebežati konec avgusta 1961. Krojaški vajenec je delal v zahodnem Berlinu in imel tam tudi najeto stanovanje. Zaradi smrti očeta se je tistega leta odločil ostati ob družini na vzhodu še nekoliko dlje, a čakal je predolgo. Ko se je le odločil prebežati, je pričakoval, da bo z dobro taktiko prelisičil vojake na straži, a so ga opazili. Po izstreljenih nekaj opozorilnih strelih se ni ustavil in pokosila ga je krogla v glavo. Bil je prvi od skoraj 200, ki so umrli, za visokimi zidovi pa je ostalo še okoli 10.000 ljudi, ki so poskušali, a niso uspeli zbežati.

Zid je padel 9. novembra 1989, ko je vzhodnonemški politik Günter Schabowski na novinarski konferenci (prehitro) dejal, da je meja odprta in da jo ljudje lahko takoj prečkajo. Ob zidu se je zbrala nepregledna množica. Po urah napetosti so vojaki le odprli prehode, zavladalo pa je veliko veselje. Zahodni prebivalci so vzhodnjake lepo sprejeli. Večina gostiln v bližini je delila brezplačno pivo in na ulicah se je zbirala množica trobečih vozil.

Padec berlinskega zidu je postal viden in pomemben dogodek v svetovni zgodovini. Po odprtju meja so bili ljudje evforični, zid pa je hitro izginjal, kakor da bi ga Berlinčani hoteli izbrisati iz svojega spomina. Že leto dni po odprtju meje je večina Berlinskega zidu izginila. Beton so zdrobili in ga uporabili pri gradnji novih cest, ki so povezovale vzhodni in zahodni del države. Danes je od njega ostalo le malo. Najbolj znan ostanek stoji v galeriji na prostem East Side Gallery v četrti Friedrichshain in velja za državni spomenik.