Ljuba Vujović, državljan Srbije, je bil z ženo na križarjenju na ladji Costa Concordia. V času, ko je ladja nasedla, sta bila v gledališki dvorani. Tako kot vsak večer je bila tudi takrat predstava. Deset ali petnajst minut po začetku predstave pa so gledalci čutili, kot da bi nekaj udarilo v ladjo, je za 24ur.com povedal Vujović. Kot pravi, ni bilo tako glasno, a čutili so, da se je ladja nagnila. Nekatere stvari so popadale po tleh. "To je trajalo le malo časa, a umetnik je takoj odšel in tudi gledalci so začeli zapuščati prostor. Z ženo nisva takoj razumela, da je stanje res tako nevarno. Še nekaj časa sva ostala v gledališču, da bi videla, če je morda to del kakšne predstave. Po izrazu na obrazih zaposlenih, smo razumeli, da se predstava ne bo nadaljevala. Do takrat se je ladja malo, malo nagnila," je Vujović delil svojo izkušnjo.

Ko sta z ženo stopila iz gledališča, sta videla, da si ljudje že oblačijo reševalne jopiče. Medtem pa so po zvočniku dvakrat ali trikrat povedali, da so težave zaradi elektrike in naj potniki ne delajo panike, saj bo kmalu vse v redu, je razložil Vujović. Ljudje so se v reševalnih jopičih že spuščali na nižje palube, Vujović in njegova žena pa nista hotela takoj panično reagirati, na zadevo sta najprej gledala optimistično. Nista hitela, čudno pa se jima je zdelo, da so ljudje brez kakršnega koli poziva s strani posadke hiteli proti reševalnim čolnom, ki so bili na četrti palubi. "Najina kabina je bila na deseti palubi, zato sva se povzpela gor, medtem pa so ljudje bežali dol. Ladja se je počasi vse bolj nagibala. Uspela sva priti do sobe in vzela sva dokumente ter dragocenosti, ki sva jih lahko nosila s sabo. Ko sva izstopila iz sobe, sva videla, da se ladja še kar nagiba," je dejal.
Nikogar ni bilo, ki bi pomagal ljudem
Minila je že slaba ura in začel se je kaos. Sirena za evakuacijo se je oglasila, ko so ljudje že sedeli v reševalnih čolnih, je bil Vujović kritičen do ravnanja posadke in nadaljeval, da nikjer ni bilo nobenega člana posadke, ki bi ljudem povedal, kaj naj storijo, kam naj sedejo; nič ni bilo organizirano, nobenega oficirja ni bilo na palubi, ki bi nadzoroval vkrcavanje v reševalne čolne, ki bi rekel: najprej otroci, ženske, starejši. "Nikogar ni bilo, a nekateri ljudje so bili čisto panični, nekateri so se prerivali, starši z otroki so bili histerični. Seveda so nekateri ljudje tudi poskušali pomagati in spuščali pred sabo ženske, otroke, nekateri ljudje pa so gledali samo na to, da sami pridejo v čoln," je pojasnil.

Ves ta čas se je ladja počasi nagibala. "Z ženo sva bila na tisti strani ladje, ki se je dvigovala v zrak. Na tej strani so čolni, ki niso bili pravočasno spuščeni v morje, obviseli ob trupu ladje. Nekaterih sploh niso spustili. V četrtem ali petem čolnu sem končno našel prostor za ženo in ta čoln je bil uspešno spuščen v morje," je nadaljeval. Nekoliko pozneje je tudi sam našel prostor v enem od čolnov, vendar tega niso mogli spustiti. V tem času se je ladja tako nagnila, da je bila paluba štiri v višini palube šest. Ljudje so morali iz čolna, spustiti so se morali na palubo tri – razdalja je bila približno tri metre. "To so bili starejši ljudje in za njih ni bilo preprosto, ko so morali iz čolna. Tako da je bilo res mučno, ker ni bilo nobene avtoritete, nikogar, ki bi odločal," je bil nad organizacijo evakuacije razočaran Vujović.
Takrat so na kraj prišli tudi policijski čolni, a tudi oni niso dajali nobenih navodil, samo krožili so okoli ladje, je povedal Vujović in dodal, da mu je nekdo rekel, naj poskuša še na drugi strani ladje. Ta je bila že zelo nagnjena in "jaz sem kot na nagnjenem Titaniku šel skozi glavno dvorano na drugo stran. Še vedno sem bil na palubi tri, ki pa je bila zdaj že v višini vodne gladine. Tukaj sem našel mesto v čolnu, ki se je vračal, opravil je dve ali tri poti od ladje do obale. Otok je bil namreč zelo blizu, nekaj sto metrov, to je bila sreča. Ko sem bil že v čolnu, se je ladja spet malo nagnila nad nami. Nič kaj lepa izkušnja."

"Občutek v taki situaciji je zelo težak, najprej človek ne verjame, da se mu to res dogaja. Ladja je namreč tako velika, da se ti zdi, da se nikoli ne more nič zgoditi. Drugo, sama organizacija, ki je bila sicer v redu, nato pa nobene organizacije več. Organizacija evakuacije je bila zelo slaba, a človek to doživlja kot nekaj nerealnega, doživlja nekaj neresničnega, saj ugotovi, da je v nevarnosti in da mu nihče ne pomaga. Na srečo ni bilo toliko žrtev kot na Titaniku, nismo hodili med trupli, a vse ostalo je zelo spominjalo na Titanik. Zamislite si ladjo, široko 50 metrov, nagnjeno tako, da skozi glavno dvorano ne moreš hoditi, ampak zdrsiš skozi kot po toboganu. Sicer situacija ni bila videti tako tragična, nismo videli mrtvih in težko ranjenih. Občutek zapuščenosti in neorganiziranosti pa je bil zelo velik," je občutke opisal Vujović.
To, da je kapitan zapustil ladjo več kot uro pred njim, je Vujović izvedel iz medijev. Ladjo je namreč zapustil med zadnjimi, v čolnu je bil z nekaj pogumnimi ljudmi, ki niso hoteli proti obali, dokler niso pomagali vsem, ki so jih videli. Govorice, da naj bi kapitan zapustil ladjo, je slišal med paničnimi ljudmi že na dan nesreče. Vendar takrat ni vedel, ali je res, saj, kot pravi, ljudje v takih situacijah pokažejo svoj pravi značaj, nekateri so pogumni, nekateri hladni, nekateri gentlemani, nekateri panični in bi naredili vse, da se rešijo. "Zdaj ko vem, da je kapitan res zapustil ladjo, se počutim slabo, najbolj pa mu zamerim, da je postavil v nevarnost ljudi in ladjo zaradi nekih razlogov, ki so res bizarni. Kapitan je ladjo vodil zunaj predpisane poti in to je zelo neodgovorno. Ne čudi me, da človek, ki to stori, med prvimi zapusti ladjo," je sklenil.
KOMENTARJI (45)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.