Hude travme reševalcev ob tragični nesreči: 'Takšne zgodbe odnesemo domov'

Kot osebo, ki je bil med prvimi na kraju nesreče, me je takoj popadla jeza, pripoveduje prostovoljni gasilec Anže Albreht, ki je tudi pobudnik gibanja Ustvarimo reševalni pas. Sedem let je že minilo od nesreče, ko je tekel od enega do drugega avtomobila in utiral pot gasilskemu vozilu. Del reševalnega pasu je bil v petek sicer vzorno ustvarjen, a žal ne po celotni dolžini. "Vozimo na milimetre, pospravljamo ogledala, da se lahko prebijemo skozi," pravi. Potem naletiš na zastoj, skozi njega pa se ne more prebiti niti policija, kaj šele gasilci, dodaja. 

S pravilno razvrstitvijo lahko namreč povečamo možnost preživetja ponesrečencev tudi do 40 odstotkov. "Kot družba ne smemo sprejeti, da se dogajajo takšne stvari. Z miselnostjo, da "tako pač je", ubijamo otroke na naših cestah. Vsak voznik pri sebi tvori varen promet," pravi Albreht. 

Da je za nesrečo največkrat kriv prav voznik sam, meni tudi poveljnik PGD Doljni Logatec Tomaž Šen. "Danes, ko je slabo vreme, mislite, da kaj počasneje vozijo? Vsi 130, 140, pa vemo, da je cesta spolzka in da ni zadostne varnostne razdalje. Vidljivost ni enaka. Potem so jasno vsi drugi krivi, cesta je preozka in podobno. Vedno iščemo nek razlog, v resnici pa smo večinoma krivi sami," opozarja Šen. 

Takšne nesreče se te zelo dotaknejo, pove Albreht, ki je skupaj s sodelavcem v solzah poškodovanega dekličinega bratca prepeljal v bolnišnico. Te zgodbe gasilci 'odnesejo' domov. "Ostane jim kakšna določena slika v spominu, določeni občutki, ko razmišljajo, ali so naredili dovolj. Teh stvari se ne da izbrisati, da se jih pa omiliti. Eden od gasilcev mi je rekel, da je šel po intervenciji najprej domov do svojih otrok in jim rekel: Samo stisnil bi vaju, potem pa grem nazaj," pove Gorazd Bošnjak, gasilec in gasilski zaupnik. 

Zato še enkrat: vedno ustvarite reševalni pas, tudi če gre zgolj za popoldanski zastoj. Nikoli namreč ne veste, kdaj bodo po cesti morale hiteti modre luči.