Pri 93 letih se je vrnil na kraj, kamor ni zmogel stopiti 75 let: Moram se soočiti z demoni

Ob obletnici vsako leto ne manjka političnih govorov, niti sporočil, ki trdijo, da je treba zgodovino nekoliko "popraviti". Letos so se na primer oglasili v Rusiji, kjer pravijo, da "izkrcanje ni bilo ključno za nadaljnji potek vojne in z njegovim pomenom ne bi smeli pretiravati".

A najbolj presunljiv je vsako leto znova prizor, ko se na prizorišče vrnejo veterani, ki so pred 75 leti stali na istem kraju, v nekih drugih okoliščinah.

Vsako leto jih je manj. Skupaj z njimi umira spomin na obdobje, ki ga človeštvo ne bi smelo ponoviti, a se nevarnost prav tega veča z vsakim letom, ko spomin na tragedijo druge svetovne vojne še nekoliko bolj zbledi.

Čeprav so zakorakali globoko v devetdeseta leta, se vračajo. Mnogi, ker so tako obljubili svojim v vojni padlim tovarišem, spet drugi na ta način vsako leto znova opravijo z demoni grozot vojne, ki jim 75 let kasneje še vedno ne pustijo spati, tretji prihajajo v opomin.

Strah jih je, da bo nauk druge svetovne vojne umrl skupaj z njimi, "samo še enkrat, četudi zadnjič" bi radi svojo zgodbo povedali mladim. V upanju, da bodo ti slišali ljudi, ki so videli, kako pred njihovimi očmi umirajo prijatelji, družinski člani, ljudi, ki so morali tudi sami vzeti življenja, ljudi, ki so za vedno ostali telesno in duševno zaznamovani, ljudi, ki so spremenili potek zgodovine.

Pri 93 letih se je vrnil na kraj, kamor ni zmogel stopiti 75 let

Nekateri so letos prišli prvič. Eden takšnih je Jerry Deitch. Še preden je prišel na kraj, ki zanj hrani toliko spominov, je novinarju AP povedal, da misli, da bo lahko nadzoroval svoja čustva, ni pa prepričan.

93-letni Deitch si je nekoč prisegel, da se sem ne bo vrnil. "Rekel sem si: ne, tega ne bom zmogel, preveč čustveno bo."

A zdaj, ko čuti, da se njegovo življenje izteka, si je premislil. Želel je nazaj na kraj, kjer je videl umreti dobre prijatelje, kjer je bil tudi sam ranjen. Na dan D je bil 18-letnik iz ameriške Nevade. "Prišel sem kot fant, odšel kot moški, v enem dnevu sem se z 18 postaral na 30 let. V vojni hitro odrasteš."

Grozote, ki jih je videl, je zakopal globoko vase. A ne želijo izginiti. Zato je šele pred kratkim začel pisati spomine. "Vse to me je spremenilo. Postal sem veliko bolj toleranten. Pa še v nekaj verjamem: Bog nam je dal svobodno voljo. Treba jo je uporabljati!"

Po toliko letih molka čuti, da ga govorjenje o tistem času osvobaja. "Spoznavam, da se je treba soočiti z demoni."

Vrnitve na kraj, ki je spremenil njegovo življenje, tako ne obžaluje. Vseeno pa čaka, da se vrne k soprogi, s katero sta poročena 71 let.

"Vsako noč sem nazaj sredi vojne"

Še leto starejši Russell Pickett se je vrni že večkrat. A priznava, da to njegovih demonov ni pomirilo. Šele po dolgih letih je ugotovil, da se bo s posttravmatskim stresom lahko spopadel le, če poišče strokovno pomoč.

"Zdaj sem na točki, ko sem vse skupaj sprejel. Ker veste, tega se ne znebite. Še posebej, če ste bili v takšni bitki. Ne glede na to, kaj počnete. Seveda bi rad pozabil. Ampak to ni mogoče. Jaz se vsako noč vrnem v vojno," je dejal za AP.

"Kot bi stala na sveti zemlji"

Občutek, ko se človek vrne na kraj, kjer so se zgodile nepopisne grozote, je nenavaden, pa pravi Leila Morrison, ki se je tukaj znašla, ker je med vojno negovala ranjene vojake. "Zdi se mi, kot da sem na sveti zemlji, ker so ljudje tukaj toliko izgubili."

Ko se je vojna končala, ji dela ni zmanjkalo. Še dolgo zatem je skrbela za preživele v koncentracijskem taborišču Buchenwald. "Vsemu svetu bi rada povedala, kako srečni smo, da smo svobodni in koliko privilegijev imamo, pa se jih sploh ne zavedamo."

"Svojo mladost sem dal za to, da lahko tisti, ki so danes mladi, uživajo svojo"

Z mešanimi občutki se je vrnil tudi danes 95-letni Richard Thomas Petzer. Bil je član britanske ekipe, ki je z obale odstranjevala eksplozivne naprave. Še danes se spomni, da jih je bilo več kot 12.000.

"Izgubil sem veliko prijateljev. Ampak po svoje sem ponosen na to, kar smo dosegli. Svojo mladost sem namreč žrtvoval za to, da lahko tisti, ki so danes mladi, svobodno uživajo svojo," pravi v upanju, da generacije, ki danes ne vedo, kaj je vojna, njegovo žrtev cenijo.

Leslie Robinson še danes težko govori o prizoru, ki ga je na dan izkrcanja videl pred seboj. Star je bil 19 let. Pred njim je bilo polje trupel. "Po načrtu bi se morali izkrcati okoli enajstih, pol dvanajstih. A se nismo mogli, ker ni bilo prostora. Toliko je bilo mrtvih in ranjenih vojakov."

Veteran Ray Lambert je vrnitev izkoristil tudi zato, da o mračni zgodovini spregovori na eni od francoskih osnovnih šol. "Adolf Hitler je bil zelo zloben," je povedal mladim poslušalcem. In jih opozoril: "Zgodovina nas uči, da bi, če bi nam tistega dne spodletelo, Hitler najbrž zavladal svetu."

Čeprav se zaveda dosežka, pa to ne more izbrisati groze, ki jo je doživel. "Ko zdaj vidim obalo, se spomnim vseh prijateljev, ki so bili tam ubiti. Ko pogledam čez kanal in vidim razburkano vodo, se mi zdi, da lahko spet slišim njihove glasove. Ampak seveda je vse to le v moji glavi," je povedal za AP.

Najpomembnejša zavezniška vojaška operacija v Evropi

V noči na 6. junij 1944 je več kot 160.000 zavezniških sil začelo eno najpomembnejših operacij druge svetovne vojne. Izkrcanje na obalah Normandije pod vodstvom ameriškega generala Eisenhowerja je pomenilo ključni preobrat, s tem se je odprla druga fronta v Evropi, katere glavni namen je bil razbremeniti vzhodno fronto, kjer je glavno breme boja proti Tretjemu rajhu nosila tedanja Sovjetska zveza. 

Dan D danes velja za najpomembnejšo zavezniško vojaško operacijo v drugi svetovni vojni v Evropi in hkrati predstavlja največje vojaško izkrcanje v zgodovini človeštva. 

Že spomladi leta 1944 se je na britanskem otočju v okviru operacije Overlord začela zbirati velika vojaška sila. V kopenskih, pomorskih in letalskih enotah so, poleg Američanov in Britancev, sodelovali tudi pripadniki številnih drugih narodov iz okupiranih evropskih držav. 

Za dan napada, ki je bil v pripravi že vse od leta 1943, je bil določen 6. junij. Prvi sunek v bližino normandijskega mesta Caen v Franciji je izvedlo približno 180.000 vojakov na 2300 ladjah in ob podpori 8000 letal. Kljub dolgotrajnim pripravam je bilo izkrcanje v Normandiji za nemško vojsko presenečenje, pričakovali so ga namreč bolj severno. 

Prvi val je na obali vzpostavil mostišča, ki so jih obdržali kljub hudim napadom in poskusom Nemcev, da bi jih vrgli nazaj v morje. Do teme prvega dne je bila nemška obramba prebita, izkrcalo se je okoli 120.000 zavezniških mož, v celotni operaciji pa se je na obalah Normandije izkrcalo približno tri milijone zavezniških vojakov. 

Območje okrog mostišča so na zahodu prebili najprej Američani. Po preboju se je večina enot usmerila proti Parizu. Nemški poskusi, da bi jih zaustavili, se niso posrečili. Tudi uporaba nemškega skrivnega orožja, raket V-1 (Vergeltungswaffe oziroma maščevalno orožje) in V-2, s katerimi je Hitler začel napadati Veliko Britanijo, ni mogla preobrniti poteka vojne. To je povzročilo le veliko gmotno škodo in ubilo okrog 6000 ljudi. Skorajda istočasno je v Parizu francosko odporniško gibanje zanetilo vstajo in 25. avgusta je bil osvobojen Pariz, do jeseni pa skorajda celotna Francija.  

Začel se je konec tisočletnega nemškega rajha. Nemčija je kapitulirala 11 mesecev kasneje. Berlin je padel 2. maja 1945, 8. maja je bila podpisana kapitulacija.