'Ničesar se ne bojim, tudi smrti ne, le za sina me je bilo strah'

Rešila se je odvisnosti od kriminala, močnih verig, ki so jo vedno globlje vlekle v kriminalno globel, zaradi česar je osem let preživela v grških zaporih. A na tej težki poti, bila je vendarle vodja skupine Pink panter, ki je plenila milijone na tem delu sveta, je vseeno potrebovala še nekaj več od lastne vztrajnosti, borbenosti in poguma, ki ga je s sto tisočerimi udarci žoge ob parket vsrkala v sleherno celico svojega telesa. Potrebovala je nekaj še močnejšega, to je bila ljubezen do njenega edinca Nikolasa. Ta ji je dala moč, da je preživela neskončne dneve v zaporu, v katerih se je gnetla s stotinami žensk. Zaradi njega je v njenem srcu ostalo toliko človečnosti, da kljub temu, da je bila tudi v kriminalnih poslih izjemno uspešna in učinkovita, ni pozabila na to, kaj je v življenju zares pomembno – ljubezen.

Ko človek začne prebirati njene iskreno surove in slikovite stavke, v katere je strnila svojo preteklost, spozna, da tudi življenje kriminalca ni črno-belo. Spozna pa tudi, da ves kriminal, vsa slaba dejanja, vsa korupcija ni popravljena za zapahi, temveč da veliko ljudi greši, krade, goljufa, pa nikoli za to ne bo odgovarjalo. Ćikovićeva v knjigi lepo opisuje tudi politično korupcijo, ki se je po razpadu bivše skupne države razrasla kot plevel v novonastali Srbiji. In to je bil tudi povod za njeno kriminalno življenje.

A njen jezik, njeni stavki, govorica in čustveni naboj postanejo v knjigi povsem drugačni, ko opisuje svoje srečno otroštvo, ljubeče starše, zatem pa njeno najlepšo vlogo v življenju – njeno materinstvo. "Jaz sem zelo bojevita in pogumna oseba. Nikoli se ničesar nisem bala, niti smrti ne. Ko so me zaprli, pa me je postalo pošteno strah – bala sem se le za svojega sina, ki je ostal pri 10 letih brez mame," je opisala. Meter in 92 centimetrov visoki ženski, ki je že na parketu dokazala, da je nič ne ustavi in prestraši, so med pogovorom vsakič, ko je spregovorila o svojem sinu Nikolasu, oči orosile solze.

Na snemanje jo je danes 27-letni postavni mladenič tudi pospremil. Pravzaprav z mamo zdaj delata skupaj pri promociji njene knjige, ki je prodana že v sto tisočih izvodih, prvi del je ravnokar preveden v slovenščino. Promocija knjige je Olivero tudi pripeljala nazaj v Slovenijo, ki jo ima v zelo lepem spominu. Igrala je namreč tudi za celjski košarkarski klub, a se je med vojno vrnila v Beograd. Nikolas, povsem umirjen fant, zdi se, da zelo preudaren in opazno zelo skrben do mame, preseneti s svojo zrelostjo, ki jo je pokazal že pri 10 letih. "Ko so mojo mamo zaprli, ji nisem hotel povzročati dodatne stiske. Želel sem, da bi čim lažje prestajala zaporno kazen, zato sem bil priden, se učil in dobival petke v šoli ter se maksimalno trudil tudi pri športu, košarki," je povedal za oddajo Svet na Kanalu A.