Slovenska strokovnjakinja o odmevni raziskavi

Neža Štiglic Hribernik, magistrica psihologije, ki kot raziskovalka na University College London sodeluje na projektih, vezanih na javno zdravje otrok in mladostnikov, sicer zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Vojnik in ena izmed avtoric raziskave, na podlagi katere so nastale nove smernice britanskih pediatrov glede uporabe zaslonov otrok in mladostnikov, pojasnjuje, da sporočilo vodilnih britanskih pediatrov nikakor ni, da staršem sploh ni treba skrbeti glede časa, ki ga otroci preživijo pred zasloni.

Ugotovili so, da je čas, ki ga otroci in mladostniki preživijo pred zasloni, povezan z nezdravo dieto, povišano telesno težo, depresivno simptomatiko in splošnim občutkov zadovoljstva, vendar pri tem ne gre za vzročno posledično povezavo: "V današnjem času otroci in mladostniki, pravzaprav vsi, preživimo veliko časa pred različnimi elektronskimi mediji z zasloni. V javnosti se tako pojavljajo različne ideje o škodljivih učinkih rabe zaslonov. Zato smo v raziskovalni skupini na University College London (UCL), pod mentorstvom pediatra prof. Vinerja, ki je tudi predsednik Royal College of Pediatrics and Child Health (RCPCH), zasnovali pregledno raziskavo. Gre za raziskavo, v kateri smo združili ugotovitve prehodni študij, in sicer nas je zanimalo, kakšni dokazi obstajajo o povezanosti med časom, ki ga otroci in mladostniki preživijo pred zasloni in težavami na področju zdravja in splošnega zadovoljstva. Na podlagi naši ugotovitev pa so nato na RCPCH izdali smernice za starše in strokovnjake glede primerne rabe zaslonov pri otrocih in mladostnikih," pojasnjuje Štigličeva.

V raziskavi ste ovrgli nekatera prepričanja, da je čas pred zasloni sam po sebi škodljiv za otroke oziroma da ni mogoče trditi, da ta čas vpliva na razvoj srčnih bolezni in debelosti. Vseeno pa se je pokazala povezanost med temi dejavniki. Lahko to bolje pojasnite?

V raziskavi smo ugotovili, da obstajajo dokazi, da je čas, ki ga otroci/mladostniki preživijo pred zasloni povezan z nezdravo dieto, povišano telesno težo, depresivno simptomatiko in splošnim občutkov zadovoljstva. Prav tako obstajajo dokazi o povezanosti časa, ki ga otroci preživijo pred zasloni in težavami na področju spanja, predvsem kasnejši odhod v posteljo in manj spanja od priporočene količine. Vendar pri tem ne gre za vzročno posledično povezavo, kot se to pogosto napačno interpretira, zato ne moremo trditi, da čas, ki ga otroci preživijo pred zasloni, na primer povzroča debelost itd. Zavedati se moramo, da čas, ki ga otroci preživijo pred zasloni, ni neposredno škodljiv, ampak lahko spreminja vedenje. Na primer obstajajo študije, ki ugotavljajo, da gledanje v zaslon zamaskira občutek sitosti pri otrocih, kar lahko pripelje do povečanega energetskega vnosa. Prav tako so otroci izpostavljeni oglasom, kjer se promovirajo nezdravi prigrizki in pijače itd.

Ali se vpliv različnih naprav in zaslonov, recimo vpliv zaslona pametnih telefonov in televizije, pa tudi dejavnosti, npr. branje novic in igranje videoiger, na zdravje razlikuje?

Kar se tiče dejavnosti, seveda obstajajo določene razlike. Na primer izobraževalne aktivnosti ali oddaje lahko prispevajo k širjenju otrokovega znanje, besednega zaklada itd. Na drugi strani pa je škodljiva vsebina, na primer zelo agresivne vsebine, pornografija povezana z negativnimi mislimi.  Posebna kategorija so tudi socialna omrežja, ki sama po sebi seveda niso škodljiva, vendar se vse prepogosto uporabljajo za izvajanje spletnega nasilja, ustvarjanje nerealističnih telesnih podob itd. Glede vpliva različnih zaslonov pa trenutno še ni dovolj raziskav, da bi lahko z gotovostjo trdili, da obstajajo razlike. Večina se namreč osredotoča na čas, ki ga preživijo pred televizijo in računalniki. Zato je za boljše razumevanje teh povezav in odnosov ključno nadaljnje raziskovanje, predvsem na področju novejših digitalnih naprav in socialnih omrežij. 

Ste posebej obravnavali tudi vpliv zaslonov na motnje pozornosti? Nekatere raziskave namreč kažejo, da je sodobna tehnologija problematična zato, ker ljudje dobimo več dražljajev, kot smo jih sposobni predelati.

V raziskavi smo zajeli tudi študije, ki so preučevale področje pozornosti. V večini raziskav so odkrili povezanost med časom, ki ga otroci preživijo pred zaslonom in težavami na področju pozornosti. Vendar gre za študije z majhnim številom udeležencev, z metodološkimi pomanjkljivostmi, zato se ne moremo povsem opreti na ugotovitve teh raziskav. Težava pri raziskavah nastane, saj ne moremo udeležencem točno določiti časa, ki ga preživijo pred zasloni in nadzirati vseh ostalih faktorjev, ki bi lahko vplivali na te povezave.

Ali so v smernicah in raziskavi upoštevane tudi dimenzije, kot je možen nastanek odvisnosti od elektronskih naprav? Vedno pogosteje so namreč mladostniki zasvojeni z novo tehnologijo in virtualnim svetom?

Ne, s tem področjem se neposredno nismo ukvarjali. Gre pa seveda za pomembno problematiko, ki v zadnjem času postaja vedno bolj aktualna.

Posledica raziskave so nova priporočila, kjer britanski pediatri staršem svetujejo, naj ne skrbijo toliko glede časa, ki ga otroci preživijo pred zasloni. Ta trditev je med starši požela mešane odzive, potem ko so jo zapisali največji mediji. To verjetno ne pomeni, da lahko otroci pred zasloni preživijo neomejeno časa?

Seveda ne. Izpostavili smo, da sam po sebi čas, ki ga otroci preživijo pred zasloni ni toksičen in lahko ima tudi pozitivne posledice, kar je potem v medijih pripeljalo do interpretacije, da staršem sploh ni treba skrbeti glede časa, ki ga otroci preživijo pred zasloni. Vendar gre za lastno interpretacijo avtorjev določenih člankov.

Pediatri so svetovali, da čas, preživet pred zasloni, ne sme nadomestiti oziroma ovirati preostalih aktivnosti, kot so druženje, telesna dejavnost, čas za družino. A dandanes uporaba elektronskih naprav posega na vsa ta področja. Kako postaviti mejo oziroma kako lahko starši precenijo, če gre za prekomerno uporabo teh naprav?

Eno glavnih priporočil je, da starši skupaj z otrokom določijo časovne omejitve glede uporabe elektronskih medijev. Starši so tisti, ki najbolje poznajo svojega otroka in njegove individualne potrebe. Seveda pa je pri določanju časovnih omejitev ključno, da starši poskrbijo, da otrok ne zanemarja drugih aktivnosti, npr. športa, druženja z vrstniki, in dobi zadostno količino spanja. Težko pa je določiti točno mejo npr. ena ura na dan, saj imajo otroci domače naloge na računalniku, ali na primer v šoli uporabljajo tablico tako, da ni pomemben samo čas, ampak tudi dejavnosti oziroma kaj dejansko otroci počnejo pred zasloni. Če pa starši seveda opazijo, da ima otrok težave, da se ne more držati prehodno določenih mej, ali da opazijo morebitne spremembe v vedenju, naj o tem odkrito spregovorijo z otrokom, in če je potrebno, poiščejo ustrezno podporo in pomoč.

Eno izmed sporočil je tudi, da so elektronske naprave in mediji del sodobnega sveta in da 'duha ne moremo zapreti nazaj v stekleničko'. Kako se torej znajti v tem novem svetu, kjer smo na vsakem koraku izpostavljeni dražljajem iz elektronskih naprav?

Pomembno je, da se starši pogovorijo s svojimi otroki in naredijo plan okvirnih aktivnosti ter seveda določijo čas, ki ga otroci preživijo pred zasloni. Pomembno je, da otroci poznajo meje. Dobro je tudi, da starši poznajo katere aplikacije/igre uporabljajo otroci, kaj gledajo, kaj počnejo. Otroci se učijo tudi na podlagi zgleda, tako da je pomembno, da znajo tudi starši odložiti telefon in si vzeti čas za komunikacijo 'iz oči v oči'. Na splošno je seveda dobro, da v družini spodbujajo realno komunikacijo, na primer čas obrokov je lahko takšen čas, ki ga starši določijo za čas brez zaslonov.

Starši lahko tudi poskrbijo, da otrokom niso na voljo neomejene količine nezdravih prigrizkov, po katerih lahko posegajo v času, ki ga preživijo pred zasloni. In pa namenijo posebno pozornost spanju. Poskrbijo, da otroci dobijo zadostno količino spanja in se zadnjo uro pred spanjem izogibajo uporabi zaslonov.

Po objavi smernic so pediatri tudi kritizirali priporočila drugih organizacij, ki naj bi bila prestroga in niso v koraku s časom. Zakaj?

Starejša priporočila so bila kritizirana, ker niso bila podprta z ustreznimi dokazi/študijami in so se osredotočala predvsem na škodljive učinke, ne pa tudi na pozitivne plati, ki jih lahko prinaša uporaba digitalnih medijev.