Robert Steinhäuser je bilo ime nesrečnemu najstniku, ki je izlil svoj gnev nad 16 ljudmi, svojimi učitelji, sovrstniki in policistom. Po smrtonosnih kroglah, ki so z nemško natančnostjo iskale svoje žrtve, izstreljenih z namenom maščevanja, je devetnajstletni Robert sodil še samemu sebi. Poleg 16 umorjenih, je ranil osemnajstletno dekle, trije mladostniki pa so se poškodovali med begom.
Zastave na Bundestagu in javnih stavbah so se spustile na pol droga, zvezni predsednik Johannes Rau je dejal, da Nemčija žaluje zaradi nedoumljivega dejanja.
Gimnazija se spremeni v lovišče
Tistega petka je Robert zamaskiran vstopil v gimnazijo Johann Gutenberg ravno v času pisanja zrelostnega izpita – mature, oborožen s pištolo in potezno puško, znano predvsem iz ameriških akcijskih filmov. Na hodniku šole je pričel streljati na vsako odraslo osebo, ki jo je ugledal. Ciljal je zgolj nekdanje učitelje, dva šolarja je ustrelil nenamenoma, skozi zaprta vrata.
Ob 11.05 je do policije prišel prvi klic na pomoč. Patrulja, ki je prispela na kraj streljanja, se je takoj znašla tudi sama sredi ognja, in tako je izgubil življenje tudi 42-letni policist. Zaradi hitrega, zaporednega streljanja, je policija najprej sumila, da gre za vsaj dva napadalca. Policija je območje okoli šole zaprla, šele ob 11.43 pa so specialne enote vdrle v šolo, kjer so po hodnikih, učilnicah in toaletnih prostorih ležala trupla. Strelne rane so nakazovale natančno ciljanje, storilec pa je imel, kot se je izkazalo kasneje, pri sebi kar 500 nabojev.
Ob 13. uri je policija ugotovila, da si je medtem Robert že sodil sam. Potem, ko si je snel masko, je učitelju zgodovine uspelo nekdanjega šolarja med pregovarjanjem zakleniti v eno od učilnic, kjer je malo zatem storil samomor. Nekaj prestrašenih šolarjev je vmes pobegnilo iz poslopja, okoli 180 pa se jih je zabarikadiralo v šolsko avlo. Po mobilnih telefonih so klicali družine in prijatelje, po končanem morilskem pohodu pa so jih pričakale krizne intervencijske skupine strokovnjakov in psihologov.
Nekdanji sošolci so Roberta označili za odprtega, člani odbojkarskega kluba, kjer je bil aktiven od devetega leta starosti, pa za vase zaprtega fanta. Sicer mu nihče ne bi kaj takšnega pripisal. Neopazen, morda malo težek karakter. Ni imel veliko prijateljev.
Napake nekega sistema
Imel je povprečen uspeh v šoli, včasih podpovprečen. Prejšnje leto je padel na maturi, izdelati je ponovno ni uspel niti ob edini možnosti ponavljanja, ki jo predvideva deželni šolski zakon. Februarja je bil, tudi zaradi ponarejenega spričevala, izključen iz šolskega sistema. Starši o vsem tem niso imeli pojma. Kdor v zvezni deželi Turingija tudi v drugo ne opravi mature, pa ne more, kot drugod po Nemčiji, pridobiti vsaj zaključnega izpita. Možnost bodoče kariere je bila za Roberta tako izključena.
Robert je bil član erfurtskega strelskega združenja, kar mu je omogočilo legalno nabavo pištole in potezne puške. To naj sploh ne bi bilo tako nenavadno, saj za nakup orožja zadostuje včlanitev v športno-strelsko, ali lovsko društvo. Zvezna zakonodaja sicer ne predvideva potezne puške kot dovoljenega orožja, izdaja orožnih listov in seznam dovoljenega orožja pa je v pristojnosti deželnih zakonodaj in celo mestnih predpisov.
Policija je potrdila, da je bil Robert odličen strelec, ki je očitno več mesecev redno treniral streljanje. Zaradi pomanjkljive evidence strelskega združenja, ki jo vodi zgolj s številom članov, ne pa tudi z imeni, ni znano kolikokrat se je Robert pojavil na streliščih.
Žalovala vsa Nemčija
Medtem, ko se je Erfurt pripravljal na žalno slovesnost, se je Robertova družina s pismom obrnila na javnost, v katerem je izrazila obžalovanje nad sinovim nerazumnim dejanjem. Roberta so poznali drugačnega. Žalost, dvom in nemoč je brezmejna. Doslej še niso uspeli najti časa za objokovanje sina in brata. Z mislimi so pri žrtvah in njihovih družinah.
V petek se je v Erfurtu, teden dni po masakru, več kot 100.000 ljudi skupaj s političnim vrhom Nemčije zbralo na žalni slovesnosti, da bi se poslovili od žrtev. Prišli so tudi učenci in učitelji šol iz vseh koncev Turingije. Zvezni predsednik Johannes Rau in deželni premier Bernard Vogel sta izrazila upanje na prihodnost, ki bo temeljila na povezanosti in človečnosti. Rau se je obrnil na sorodnike žrtev, na šolarje in učitelje gimnazije, na preživele z besedami, da v svojem žalovanju niso sami. Da morajo drug za drugega skrbeti, ter da morajo drug na drugega paziti.
Rau je besede namenil tudi družini Roberta, rekoč, da karkoli bo človek storil, bo še vedno ostal človek. Deželni premier Vogel pa je dodal, da Erfurt ne sme postati sinonim grozljivega, krvavega dejanja, ampak bo poslej iz mesta velo tudi upanje.
In kako poslej?
Zvezni kancler Gerhard Schröder se je po končani slovesnosti z javnim pismom zavezal, da bo zvezna vlada poskrbela za odpravo materialnih posledic. Država bo tako prevzela prenovo gimnazije v svoje roke. Država pa bi znala plačati še kaj več stroškov, saj je znani odvetnik skupinskih tožb iz Münchna Michael Witti že napovedal tožbe.
Odzvala so se tudi različna družinska združenja iz Turingije, ki zahtevajo ukrepanje proti nasilju v medijih in zaostreno zakonodajo glede posedovanja orožja. Zahtevajo cenzuro, oziroma kar prepoved trgovanja z za mladino ogrožujočimi filmi in računalniškimi igricami. Schröder je že sestankoval s predstavniki javne in zasebnih televizij na temo nasilje v medijih.
Mejna starost za nakup orožja naj bi se dvignila na 21 let, nelegalno posest orožja pa bi morali težje kaznovati. Zvezni notranji minister Otto Schily je že napovedal še ostrejši boj proti mladostniškemu nasilju, ter prevetritev zakonodaje, ki ureja dostop do in posedovanje orožja.
Ironija usode pa je, da je ravno na 26. april Bundestag zaključil s proceduro sprejemanja nove orožne zakonodaje, nekaj ur pred dogodki v Erfurtu.
