Nemci volijo, Evropa gleda: Kdo bo prihodnja 4 leta vladal ob 'mami'

„Namenite svoj glas CDU, da bomo lahko čez štiri leta rekli, da gre ljudem leta 2017 bolje, kot jim je šlo leta 2013. Da imajo ljudje na razpolago več delovnih mest. Da je evro bolj stabilen. Da je Evropa bolj stabilna in manj zadolžena.“ S temi besedami je Angela Merkel v zaključni etapi volilnega boja nagovoriti še kakšnega volivca, da svoj glas danes nameni njeni CDU.

Nemci bodo danes na voliščih določili politično smer države za prihodnja štiri leta.

Sodeč po zadnjih javnomnenjskih raziskavah sicer ni pričakovati, da bi Merklova, ki jo opisujejo tudi kot najvplivnejšo žensko na svetu, izgubila kanclerski položaj. Zadnjih osem let je državo držala na stabilni poti in jo uspešno ščitila pred močnejšimi vplivi krize ali pred posledicami, ki bi jih imel razpad evroobmočja. Nemški volivci naj bi to pošteno nagradili.

Velika podpora veliki koaliciji

A če se stranki Merklove obeta okoli 40 odstotkov glasov, torej precej več kot glavni tekmici SPD, ki naj bi osvojila okoli 27 odstotkov glasov, je nadaljevanje obstoječe koalicije na precej majavih nogah.

Njena koalicijska partnerica, stranka FDP, iz vrst katere je še najbolj znan zunanji minister Guido Westerwelle, namreč doživlja težke čase. Če je stranka še leta 2009 osvojila skoraj 15 odstotkov glasov, jim zdaj grozi, da bodo ostali pred vrati nemškega parlamenta. Analitiki menijo, da je zaton mogoče pripisati dejstvu, da se je stranka enostavno „utopila“ v močno izpostavljeni ekonomski politiki mogočne partnerice CDU/CSU.

Če bo stranka FPD obtičala pred parlamentom, se Nemcem obeta novo obdobje „velike koalicije“ - CDU/CSU – SPD. To je tudi možnost, ki uživa veliko javno podporo.

Nemci se namreč dobro spomnijo obdobja od leta 2005 do 2009. Takrat je bila Merklova na čelu vlade, njen zdajšnji nasprotnik Peer Steinbrück iz SPD pa njen finančni minister. Skupaj sta začrtala pot po kateri se je Nemčija zdaj precej spretno izogibala krizi. Mnogi tudi menijo, da je bila njuna skupna tiskovna konferenca leta 2008, ko sta varčevalcem zagotovila, da so njihovi prihranki varni, odločilna, da so Nemci verjeli, da to ni njihova kriza.

Gre za politika, ki se poznata in spoštujeta, zato Nemci menijo, da bi, ko bo medijskega boja za glasove konec, lahko uspešno vodila državo.

Evropske teme v senci

Na rezultate nemških volitev nestrpno čaka celotna Evropska unija pa tudi svet. A evropske teme v volilni kampanji niso bile v ospredju. Analitiki ocenjujejo, da zato, ker večina Nemcev pozitivno ocenjuje vodilno vlogo Merklove med evropskimi voditelji, pri opozicijski SPD pa so ocenili, da je to področje, kjer se njihova stališča od stališč Merklove razlikujejo premalo, da bi lahko na ta račun uspešno „lovili“ volivce.

Kakršna koli že torej bo naslednja nemška koalicija – nadaljevanje stare, ali „velika koalicija“, pretiranih sprememb na področju nemške evropske politike in odnosa do reševanja krize v evroobmočju ni pričakovati.

„Mama naroda“

Medtem ko Grki Merklovo slikajo s palico v roki, imajo doma o njej precej drugačno mnenje. Kličejo jo „mama“. Doma namreč ne vlada s trdo roko. Pravzaprav ji nasprotniki očitajo, da sploh ne počne ničesar. Nemci v njenem zadnjem mandatu niso dočakali nobene večje davčne reforme ali reforme trga dela. Še najbolj odločen je bil „ne“ jedrski energiji po katastrofi v Fukušimi leta 2011.

Energetsko preoblikovanje je zdaj največji nemški dolgoročni projekt, a predvolilna tema ni bil, saj nima nasprotnikov. Le Zeleni so s to pozicijo Merklove ostali brez "svoje" teme.

Kampanjo je Merklova preživela precej mirno. S poudarjanjem dejstev, da ima Nemčija nizko brezposelnost, in da je kriza ni prizadela. Ob tem pa - zanimivo - globoke debate o tem, kako bodo v državi ohranili visok življenjski standard ni bilo. Analitiki menijo, da zato, ker glede osnovnih smeri države ni prvelikih razhajanj, po drugi strani pa je dosedanja mirna politika Merklove, ki vlada tako, da pri tem ne razburja javnosti, volivcem očitno dala občutek, da še štiri leta Merklove, pomenijo še štiri razmeroma stabilna leta.

Precej dolgočasen predvolilni boj se je tako vrtel okoli  razmeroma obrobnih tem - davki, minimalne plače in pokojnine, draga elektrika in drage najemnine.

Nemške volitve problematičnim državam prinesle mirno poletje

Nezanimanje nemške kampanje za evropske teme in odločitev Merklove, da si z razburjanjem evropske javnosti ne bo oteževala življenja v domači politiki, sta po mnenju analitikov za nekaj mesecev „na hladno“ postavili reševanje evrske krize. Zato predvsem države v težavah, kjer je nemška evropska politika še toliko bolj pomembna, čakajo, kaj se bo zgodilo po volitvah.

Analitiki ocenjujejo, da bo nemški evropski motor potem začel spet delovati z vso močjo. Nekateri menijo, da bo po volitvah mogoče videti „novo Angelo“. Takšno, ki bo bolj naklonjena večji porazdelitvi dolžniškega bremena in bo tako vsaj malo popustila močno zadolženim državam. Nemška javnost je namreč doslej glasno protestirala proti reševanju "zapravljivih in skorumpiranih držav", Merklova pa je volivcem pred volitvami ustregla s trdo varčevalno govorico.

Po drugi strani pa je to tudi edina pot za Nemčijo, menijo analitiki. Ta lahko še naprej raste le ob povpraševanju po izvoženih izdelkih, to pa je mogoče le, če si evropski kupci te izdelke lahko privoščijo.

Grčija pričakuje (še) več denarja

V zadolženih državah seveda vedo, kakšno nadaljevanje zgodbe o dolžniški krizi si želijo. V Grčiji bi imeli več denarja, ob tem pa od trojke posojilodajalcev pričakujejo, da v zameno za novo finančno pomoč ne bodo postavili novih pogojev, ki ponavadi pomenijo novo varčevanje. Država sicer medtem ne spoštuje že dogovorjenih pravil dobljenih posojil – ne ko gre za varčevanje, ne ko za lastno polnjenje proračuna.

Na Portugalskem so medtem zadovoljni, ker so v drugem kvartalu po treh letih zabeležili 1,1 odstotno gospodarsko rast. Računajo, da bi lahko bil drugi paket pomoči manjši kot je bilo predvideno, in da bi se lahko že kmalu vrnili na mednarodne finančne trge. Njihova trojka je do tega precej bolj skeptična.

V Španiji se medtem še naprej ukvarjajo z bankami, Irska pa naj bi bila svetla točka evropskega reševanja zadolženih članic.

Za nas pa je še najpomembneje, kaj bo z najnovejšim evropskim „porednim otrokom“ - Slovenijo. Potem ko smo v Bruslju prosili za čas, se kaj pretirano dramatičnega v smislu reform pri nas ni zgodilo. Po nemških volitvah naj bi menda zato pri nas pela „bruseljska šiba“.

Kljub vsemu Merklova najboljša izbira za Evropo?

Angela Merkel si je v zadnjih letih po zaslugi stroge varčevalne politike izven nemških meja nabrala kar nekaj nasprotnikov.

V državah, ki so jim bile vsiljene njene varčevalne ideje, jo primerjajo z Adolfom Hitlerjem, na njen račun so narisali na stotine ne prav prijaznih karikatur. Varčevanje so namreč domače vlade večinoma razumele tako, da so se lotile varčevanja tam, kjer je najbolj bolelo „navadne ljudi“ - pri šolstvu, zdravstvu, pokojninah … Sporni posli elit, prepletenih s politiko, so večinoma ostali nedotaknjeni. Zanimiv je podatek iz Grčije, da je večina milijardne pomoči končala v bankah in žepih vladajoče elite ali z njo povezanega gospodarstva.

Evropejci Merklovi tudi očitajo, da domači javnosti ni nikoli povedala, kakšna je nemška odgovornost za krizo, in koliko nemških bank je bilo rešenih medtem ko se je reševalo Irsko ali Grčijo.

Kljub temu jo pri enem vodilnih ekonomskih medijev The Economistu, ocenjujejo kot osebo, ki je prava za Evropo. Pa čeprav gre za medij, ki običajno ne skopari s kritikami na njen račun.

Merklovo so ocenili kot „najbolj nadarjenega demokratičnega politika na svetu, ki je veliko varnejša izbira kot levo usmerjena konkurenca“. In dodali, da ima potencial, da postane voditeljica Evrope.

In odkod takšna bleščeča ocena? Politično naj ne bi imela konkurence. Če so drugi voditelji – kot na primer ameriški predsednik Barack Obama ali britanski premier David Cameron – prišli na prizorišče z velikim "pompom", a so tudi precej hitro razočarali, nekateri drugi – na primer Francois Hollande – pa nikoli niso zares prevzeli vajeti, je Merklova ostala konstantna po vplivu, zaupanju in priljubljenosti. Prav njena trda roka naj bi bila zaslužna, da se evro (še) ni sesul, da so države kot je Španija izvedle reforme, ki so se še ne tako dolgo nazaj zdele nemogoče, pripomogla naj bi tudi k odhodu nekaj političnih „klovnov“. Na primer Silvia Berlusconija, izpostavljajo pri Economistu.