'Vedno izgleda nemogoče, dokler tega ne narediš'

Nelson Mandela je ime, po katerem ga danes pozna ves svet, dobil šele v osnovni šoli. Rodil se je kot Rolihlahla Mandela 18. julija 1918 v vasi Mvezo v Transkeiju na jugovzhodu Južne Afrike. Njegov oče Henry Mgadla Mandela je bil glavni svetovalec kralja plemena Thembu. Ko je umrl, je njegov še ne desetletni sin postal vladarjev varovanec. Obetal se mu je visok položaj v družbi.

Kraljeva kri se je pretakala tudi po žilah Nelsona Mandele. Njegov pradedek Ngubengcuka, ki je umrl leta 1832, je vladal ljudstvu Thembu. Enega svojih sinov je poimenoval Mandela, njegovi potomci pa so iz tega imena nato ustvarili svoj priimek. Dedek Mandela po zapletenem sistemu dedovanja ni bil upravičen do prestola, a je kljub temu njegova družina ohranila velik vpliv. Henry Mandela je bil poglavar v vasi Mvezo, kjer se je Rolihlahla rodil. Po sporu s kolonialnimi oblastmi so družino preselili v vasico Qunu, a jim njihovih vezi z vladajočo hišo ni uspelo pretrgati. Tako je oče bodočemu kralju celo pomagal do prestola, ta pa mu je hvaležnost izrazil s tem, da je njegovega sina vzel pod svoje okrilje.

Mali Rolihlahla je bil prvi član svoje družine, ki so ga poslali v šolo. Tam mu je učiteljica, gospodična Mdingane, nadela angleško ime Nelson. Študij je nadaljeval na univerzi Fort Hare, kjer se je spoprijateljil z Oliverjem Tambojem, političnim sopotnikom in enim glavnih borcev proti apartheidu. Oba so vrgli iz šole, ker sta sodelovala na študentskih protestih.

Kmalu zatem je do Mandele prišla novica, ki je močno spremenila tok njegovega življenja: njegov skrbnik je zanj in za svojega sina izbral nevesti. Mladeniča se s tem nista strinjala in zbežala sta v Johannesburg. Mladi Nelson se je tam že zelo zgodaj vključil v politiko in se leta 1943 pridružil Afriškemu nacionalnemu kongresu (ANC). Le leto pozneje je skupaj s Tambojem in drugimi mladimi člani ANC osnoval Mladinsko ligo (Youth league). Zadala si je zahtevno nalogo: ANC narediti bolj radikalno in jo preoblikovati v množično gibanje.

Ideje podmladka so postale politika celotnega gibanja, potem ko je apartheid postal uradna politika Južne Afrike. Leta 1948 je namreč na volitvah, na katerih temnopolti prebivalci niso smeli sodelovati, premočno zmagala Nacionalna stranka, ki je kampanjo gradila na zahtevah po strogem rasnem ločevanju. Mladinska liga je kot orožje za boj proti takšni segregaciji predlagala bojkote, stavke in civilno nepokorščino. Na kongresu leta 1949 je ANC to sprejel kot svojo uradno politiko.

40. leta so bila za Nelsona Mandelo pomembna tudi na osebnostnem področju. Na obisku pri Walterju Sisuluju, še enem od borcev proti apartheidu, je spoznal Evelyn Mase in jo že čez nekaj mesecev prosil za roko. Poročila sta se le civilno, saj si tradicionalnega slavja nista mogla privoščiti. Rodili so se jima štirje otroci: Thembikile (1946), Makaziwe (1947), ki je umrla pri komaj devetih mesecih, Makgatho (1951) in Makaziwe (1954). Leta 1958 sta se ločila.

Čeprav si je osnoval družino, Mandela ni opustil političnega boja. Hitro se je vzpenjal proti vrhu ANC in si pridobil zaupanje starejših soborcev. Tako so ga leta 1952 postavili za vodja kampanje, s katero so kljubovali nepravičnim zakonom. Njegova naloga je bila začeti gibanje, ki bi sčasoma vključilo množice. Delovali so torej po principu snežene kepe – najprej majhna postaja vedno večja in se kotali vedno hitreje. Mandela se je tako odpravil na potovanje po Južni Afriki in po vaseh organiziral uporniške celice.

26. junija 1952 je tako s skupino prostovoljcev vkorakal na območje, rezervirano za belce in si s tem prislužil svojo prvo obtožbo. Sodišče je tako njega kot 18 soobtoženih oprostilo. Ugotovilo je namreč, da so ves čas spodbujali k nenasilnemu uporu. Vendar pa je bil to za Mandelo le začetek dolgega desetletja zagovorov pred sodniki, ki se je končalo z obsodo na dosmrtno ječo.

Decembra 1956 so Mandelo skupaj s še 155 drugimi prijeli zaradi suma izdaje. Maratonsko sojenje je trajalo skoraj pet let in čeprav nazadnje niso nikogar obsodili, je močno vplivalo na njegovo delo. Večino časa je bilo namreč njegovo gibanje strogo omejeno.

Skozi prste pa so mu vendarle pogledali, ko se je junija 1958 drugič poročil. Njegova izbranka je bila Nomzamo Winnie Mandela, ki ga je, kot je pozneje pripovedoval, na prvem zmenku v indijski restavraciji povsem očarala. Tako zelo, da jo je takoj zaprosil za roko. Rodili sta se jima dve hčeri, Zenani leta 1959 in Zindzi leto dni za njo. Vendar pa je Mandela z njimi preživel le malo časa. Nadaljevalo se je sojenje, stopnjevali so se pritiski in Mandela se je moral kmalu umakniti v ilegalo. Usodo je delil s celotnim ANC.

Napetosti so rasle in dosegle vrelišče 21. marca 1960, na dan, ki je s črnimi črkami zapisan v južnoafriško zgodovino. To je dan masakra v Sharpevillu, ko so policisti, ki naj bi jih soočene z jezno množico zajela panika, brezglavo streljali v neoborožene demonstrante. Ubili so 69 ljudi, med njimi osem žensk in deset otrok, in jih več kot 180 ranili. Številni so bili ustreljeni v hrbet, med begom.

Masaker je sprožil odpor, kakršnega Južna Afrika še ni videla. Po vsej državi so se vrstili protesti, stavke, nemiri. Vlada, ki je bila v vedno večji mednarodni osami, je razglasila izredne razmere. Prijeli so kar 18 tisoč ljudi, med njimi številne aktiviste v boju proti apertheidu, in ANC prepovedali. Nelsona Mandelo so aretirali kar na sojenju 156-erici.

Ko se je to leta 1961 končalo, se je Mandela vrnil k zdaj ilegalnemu ANC, kjer je vse bolj prevzemal vodilno vlogo. Tako je bil osrednji govornik na vseafriškem kongresu v Pietermaritzburg, na katerega je ANC – čeprav je bil prepovedan – privabil kar 1400 delegatov. Z gorečim govorom je razburkal južnoafriško politiko in družbo. Vladajoči režim, ki je ravno takrat sprejemal republiško ustavo, je pozval, naj jo utemelji na demokratičnih pravicah, ki bodo enake za vse. V nasprotnem primeru, je zagrozil, bo večinsko temnopolto prebivalstvo prisiljeno v splošno stavko. Poziv seveda ni bil uslišan in Mandela se je nemudoma lotil priprav na uresničitev grožnje. Na drugi strani so oblasti sprožile največjo mobilizacijo po drugi svetovni vojni. Južna Afrika se je tako rodila v atmosferi napetosti in strahu.

Bolj se je Mandela odlikoval kot vodja in zagovornik zatiranih, večji trn v peti je postajal režimu. V začetku 60. let se je zato moral skrivati, naokoli je potoval v različnih preoblekah in pod različnimi imeni. V tem času je soustanovil oboroženo krilo ANC, Umkonto we Sizwe, v prevodu Meč naroda, s kraticami MK. Njegova naloga je bila izvajati gverilske napade na simbolne prostore apartheida, na primer na osovražene kontrolne točke za temnopolte in policijske postaje. Zakaj se je odpovedal nenasilnemu boju, je Mandela pozneje razložil na sodišču. “V začetku junija 1961 smo po dolgem in temeljitem premisleku o razmerah v Južni Afriki jaz in še nekaj kolegov prišli do zaključka, da je v tej državi nasilje neizogibno in bi bilo narobe, če bi afriški voditelji še naprej pridigali nenasilje, ko pa vlada na naše miroljubne zahteve odgovarja s silo. Šele ko je vse drugo propadlo, ko so nam vzeli vse možnosti miroljubnih protestov, smo se odločili za nasilni način političnega boja in ustanovili Umkhonto we Sizwe. Vlada nam ni pustila druge možnosti.”

Mandela je kot vodja MK koordiniral napade na vojaške in vladne tarče in delal načrte za gverilski boj, če s sabotažami ne bodo uspeli končati apartheida. Hkrati je v tujini zbiral denar za delovanje organizacije in poskrbel za urjenje njenih članov. Eden od njih, Wolfie Kadesh, se začetkov spominja takole: “Vedeli smo, da bomo razstrelili simbolne kraje apartheida … toda to bomo storili tako, da ne bo nihče poškodovan in nihče ubit.” Humani nameni so, žal, ostali le nameni. Predvsem v 80. letih je bil namreč MK odgovoren za kar nekaj civilnih žrtev in Mandela je priznal, da so med bojem proti apartheidu tudi sami kršili človekove pravice.

Leta 1962 je v iskanju podpore kljub prepovedi za več mesecev zapustil domovino. Potoval je kot David Motsamayi. Kmalu po vnitvi so ga prijeli in ga poslali v pripor v johannesburški trdnjavi. Bil je 5. avgust 1962. Ujeli so ga po kar 17 mesecih uspešnega skrivanja, k čemur naj bi pripomogla tudi ameriška obveščevalna agencija CIA, ki naj bi policiji namignila, kje ga lahko najdejo in kakšno preobleko ima. Tri dni pozneje so mu prebrali obtožnico. Bremenila ga je nelegalnega odhoda iz države in nagovarjanja delavcev k stavki. Branil se je sam in se v vlogi lastnega odvetnika znova dokazal kot odločen nasprotnik vsake oblike rasne diskriminacije. “Sovražim rasizem, saj se mi zdi barbarski, ne glede na to, ali prihaja od belega ali od črnega človeka,” je dejal. Obsodba je prišla po vsega treh mesecih. Spoznali so ga za krivega in mu prisodili pet let zapora s težaškim prisilnim delom. Maja 1963 so ga prepeljali na otok Robben. Prvič je bil tam le dva meseca, naslednjič je ostal skoraj dve desetletji.

Razlog, da je bilo njegovo prvo bivanje v najbolj zastraženem zaporu v državi kratkega veka, je bilo novo sojenje. 11. julija 1963 je ANC oziroma njegovo oboroženo krilo MK doživelo do takrat najhujši udarec. Odkrili so njihovo skrivališče na posestvu Liliesleaf v Rivonii, severno od Johannesburga, kjer so imeli glavni štab. Začelo se je eno najbolj znanih sojenj v zgodovini, ki se ga je prijelo ime primer Rivonia.

Tako je Mandela na začetku sojenja pojasnil, zakaj so se odločili za oborožen upor. Svoj nastop je končal z besedami, ki še danes ostajajo navdih mnogim. "Vse svoje življenje sem posvetil borbi afriških ljudi. Boril sem se proti beli dominaciji in boril sem se proti črni dominaciji. Ves čas sem gojil idejo demokratične in svobodne družbe, kjer bodo vsi ljudje živeli v harmoniji in kjer bodo vsi imeli enake možnosti. To je ideal za katerega živim in upam, da ga bom dosegel. Če pa bo treba, sem zanj pripravljen tudi umreti." Grozila mu je smrtna kazen, ki pa je sodišče nazadnje vendarle ni izreklo. Obsodilo ga je na dosmrtno ječo, tako kot večino ostalih obtoženih.

Sodbo so prebrali 12. junija 1964 in obsojence nemudoma prepeljali na otok Robben. Mandela je postal kaznjenec 466/64. V zaporu je bil kar 27 let in pol.

V tem času so njegovi otroci odrasli, izgubil je mater in sina, njegova žena je bila večkrat aretirana, policija ji je ves čas grenila življenje, v boju za enakopravnost pa so vztrajali le najbolj goreči južnoafriški aktivisti. A Mandela se mu ni odpovedal in ob boku mu je stalo vedno več ljudi z vsega sveta. Slogan "Osvobodite Nelsona Mandelo!" je odmeval od severa do juga, od vzhoda do zahoda.

Dolgo časa so bile oblasti v Johannesburgu zanj gluhe, ganila jih nista niti mednarodna osamitev države niti dejstvo, da je Mandela čeprav zapornik postajal vedno bolj vpliven. Hrbtenice mu niso uspeli zlomiti. Pobudbe oblasti, da bi mu skrajšali kazen, če bi pristal na njihove pogoje, je zavračal. "Zapornik ne more sklepati pogodb. Samo svoboden človek se lahko pogaja," je trdil. Enako so ravnali ostali obsojenci iz primera Rivonia.

Na otoku Robben so morali zaporniki opravljati težaško delo v kamnolomih, na voljo so imeli le najbolj osnovne življenjske potrebščine, med njimi pa je vladala stroga segregacija. Temnopolti zaporniki so, na primer, dobivali manj hrane kot belopolti, navadnim kriminalcem se je godilo bolje kot političnim zapornikom. Tako so se Mandela in njegova skupina kot temnopolti politični zaporniki znašli na samem dnu hierarhične lestvice. Mandela je opisoval, da je lahko le vsakega pol leta sprejel enega obiskovalca in prejel eno pismo, pa še to je bilo zaradi cenzorskih posegov velikokrat neberljivo. V dolgih letih za zapahi je Mandelo večkrat obiskala delegacija Rdečega križa, "žarek humanosti v temnem in nehumanem svetu političnih zapornikov", kot jim je polaskal.

Marca 1982 so Mandelo nenapovedano premestili v zapor Pollsmoor v Cape Townu, decembra 1988 pa v zapor Victor Verster v Paarlu. Od tam je 11. februarja 1990 odkorakal na svobodo. To je bil trenutek, ki ga je težko čakal in se ga odkrito razveselil ves svet. V Nelsonu Mandeli je namreč prepoznal najpomembnejšega afriškega voditelja in simbol upora proti rasnemu ločevanju. Novico o njegovi skorajšnji izpustitvi je le nekaj dni prej razglasil predsednik Frederik Willem De Klerk, ki je bil na oblasti komaj pol leta. Dogodek so v živo prenašali po vsem svetu.

Ko je po dolgih letih zakorakal na svobodo, je Mandela nagovoril narod. Želim(o) si miru in sprave z belo manjšino, je poudaril, hkrati pa dal jasno vedeti, da oboroženega boja za enake pravice, h kateremu so se, kot je dejal, zatekli zaradi nasilja apartheida, še ni konec. "Dejavniki, ki so nas prisilili v to, še vedno obstajajo. Ne ostane nam drugega, kot da nadaljujemo. Upamo pa, da bo kmalu ustvarjeno ozračje, ki bo vodilo do dogovora, tako da ne bo več potrebe po oboroženem boju," je bilo jasno sporočilo takrat še vedno boleče razdeljeni državi.

Kot svoja glavna cilja pa je Mandela izpostavil: prinesti mir črni večini in jim zagotoviti volilno pravico. Cilj je bil uradno dosežen 27. aprila 1994, ko je Mandela skupaj s svojimi ljudmi prvič v življenju volil. Ta datum velja za uraden konec sramotnega režima apartheida.

Pozornost pa zaslužijo tudi štiri leta med obema zgodovinskima dogodkoma – Mandelovo osvoboditvijo in volitvami. Februar 1990 je bil pomemben še zaradi nečesa: ANC ni bil več prepovedan. Avgusta istega leta so se odpovedali oboroženemu boju, naslednje leto pa pripravili prvi kongres po vrnitvi iz ilegale in Mandelo izvolili za svojega predsednika. Njegov soborec, sojetnik in prijatelj iz študentskih dni Oliver Tambo je postal nacionalni sekretar in skupaj sta stranko popeljala prek pogajanj z De Klerkovo vlado do prvih večrasnih volitev.

O odnosu med DeKlerkom in Mandelo so se spletale številne skorajda idilične zgodbe, zagona jim je dala Nobelova nagrada za mir, ki sta si jo razdelila leta 1993, a dejstvo je, da je bila pot do svobodne Južnoafriške republike tudi v zadnjih par letih včasih trnova. Država se je večkrat znašla na pragu vojne, a so vendarle uspešno krmarili preko groženj in viharjev do volitev.

Na volitvah leta 1994 je ANC prepričljivo zmagal in Mandela kot njegov vodja je postal prvi temnopolti predsednik v državi, ki jo je tako dolgo delilo rasno ločevanje. S 75 leti je bil tudi najstarejši predsednik.

Inavguracija je bila 10. maja 1994. “Ta dan posvečamo vsem junakom in junakinjam doma in po svetu, ki so se na različne načine žrtvovali in tudi dali življenja, da bi bili mi lahko svobodni. Njihove sanje so se uresničile. Svoboda je njihova nagrada," je dejal v govoru, v katerem je novo vlado, z njo pa tudi državo, opisal kot enotno in demokratično, v kateri ne bo prostora niti za rasno niti za spolno segergacijo. Nadaljeval je: “Razumemo, da ni lahke poti do svobode. Dobro vemo da nihče ne more sam doseči uspeha. Zato moramo delovati skupaj kot enotno ljudstvo, za narodno spravo, za to, da izgradimo nacijo, za rojstvo novega sveta. Naj bo pravica za vse. Naj bo mir za vse. Nikoli nikoli nikoli več ne bo ta lepa dežela doživela, da bi en človek zatiral drugega, in trpela ponižanja v vlogi izmečka sveta. Naj vlada svoboda!" je zaključil.

Da misli s spravo resno, je pokazal tudi s sestavo svoje vlade narodne enotnosti, ki je državo vodila skozi tranzicijo – na mesto podpredsednika je poleg svojega soborca Thaboja Mbekija imenoval de Klerka.

Vendar pa največji korak na poti k enotnosti ni bil storjen v politiki, temveč v športu. Leta 1995 je Južna Afrika gostila svetovno prvenstvo v rugbyju. Domača reprezentanca, znana pod imenom Springboks, v kateri je bil prostor le za belopolte, je dolgo veljala za simbol apartheida, tokrat pa je Mandela temnopolto prebivalstvo spodbudil, naj pozabi na sovraštvo in jo podpre. Ko je nato Južna Afrika v finalu premagali Novo Zelandijo, je pokal podelil oblečen v majico kapetana ekipa Francoisa Pienaara. Za narodno spravo je bilo to izjemnega pomena.

Mandela je na položaju ostal le en mandat, za drugega ni več kandidiral. Od predsedniškega mesta se je poslovil leta 1999. Leto dni pred tem pa je storil še en pomemben korak v svojem zasebnem življenju – na svoj 80. rojstni dan se je tretjič poročil. Izvoljenka je bila precej mlajša Graça Machel vdova nekdanjega mozambiškega predsednika Samore Machela, ki je 12 let prej umrl v letalski nesreči.

Čeprav so ga hvalili, da je državo skoraj brez pretresov prepeljal skozi težavno obdobje tranzicije, so Mandelo tudi kritizirali. Očitali so mu, da ni naredil dovolj za zajezitev epidemije aidsa. To je priznaval tudi sam, zato se je boju proti tej grožnji toliko bolj goreče posvetil v pokoju. K temu ga je pozneje še bolj spodbudila osebna tragedija, za kugo modernega časa je namreč umrl njegov sin Makghato. Osveščanja se je lotil s kampanjo 46664, poimenovano po njegovi zaporniški številki.

V zadnjih letih pa ga je bolj mučila nova krivica, ki se je dogajala na afriškem jugu. Res, da rasne segregacije ni bilo več, a razlike med belo- in temnopoltim prebivalstvom so ostale. Na eni strani so bili bogati, na drugi neznosno revni, med njimi pa globok prepad. "V Južni Afriki je veliko ljudi, ki so bogati in lahko to bogastvo delijo s tistimi, ki nimajo take sreče," je zato pozval na svoj 90. rojstni dan, ko so bile vanj znova uprte oči sveta.

To je bil sicer eden od njegovih vse bolj redkih nastopov. Junija 2004, star že 85 let, se je namreč umaknil iz javnega življenja. Njegovo zdravje je pešalo in želel si je preživeti več časa z družino.

Stališča, ki niso bila vedno vsem povšeči

Naj so ga še tako izzivali, Mandela na rasizem nikoli ni odgovoril z rasizmom. In če je kje videl krivico, je nanjo opozoril, pa čeprav se vsi s tem ne bi strinjali. Tako je bilo tudi med sojenjem za bombni napad na potniško letalo nad škotskim Lockerbijem.

Že leta 1992 je takratnemu ameriškemu predsedniku predlagal, naj proces poteka v tretji državi. "Nobena država ne sme biti hkrati tožnik, tožilec in sodnik," je dejal. Res so se dogovorili, da bo sojenje na Nizozemskem, in Mandela je začel s takratnim libijskim voditeljem Moamerjem Gadafijem pogajanja za izročitev dveh obtoženih. Obsodili so le Megrahija in ga poslali v jetnišnico na Škotskem, kjer je kazen prestajal v samici. Mandela ga je šel obiskat. "Megrahi je sam samcat," je takrat povedal množici zbranih novinarjev. "Nobenega nima, s katerim bi se lahko pogovarjal. Duševno trpinčenje je, če mora človek skozi vso svojo dolgo kazen ostati sam. Pravično bi bilo, če bi ga premestili v kakšno muslimansko državo, saj obstajajo muslimanske države, ki jim Zahod zaupa. Njegova družina bi ga veliko lažje obiskovala, če bi bil v Maroku, Tuniziji ali Egiptu."

V drugo državo Megrahija sicer niso premestili, so ga pa v drug zapor na Škotskem in mu odpravili samico. Kolikšne zasluge je imel Mandelov poziv, ni znano.

Odločen ne Washingtonu

Mandela je večkrat odločno nastopil proti ameriški zunanji politiki. Natovo posredovanje na Kosovu leta 1999 je tako označil za poskus najmočnejših držav, predvsem ZDA, da bi postale svetovni policist. V letih 2002 in 2003 je večkrat usmeril svoje ostre besedne puščice proti Washingtonu in predsedniku Georgeu Bushu. Napadel je odločitev, da brez mandata Združenih narodov pošlje vojsko nad Irak. "To, kar se dogaja, kar počne Bush, je tragedija. Spodkopava Združene narode," je dejal. Ljudi po vsem svetu je pozval k protestom. "Obsojam to, da poskuša ena velesila s predsednikom, ki se ne zaveda posledic, ki niti razmišljati ne zna, svet povesti v holokavst." Besede so bile za številna ušesa preveč ostre, a ni se ustavil tu.

Spomnil je na številne ameriške kršitve človekovih pravic in na atomski bombi, ki sta zravnali Hirošimo in Nagasaki. "Če obstaja država, ki je odgovorna za neopisljive krutosti po vsem svetu, so to ZDA. Ni jim mar," je dejal. Napadel je tudi takratnega britanskega premierja Tonyja Blaira, ki je bil zanj preprosto "ameriški zunanji minister".

Pokloni iz sveta zabave

Osvobodite Nelsona Mandelo, poziv, ki je v 80. letih odmeval po svetu, je skupina The Specials leta 1983 spremenila v istoimensko uspešnico. Dve leti pozneje je Stevie Wonder Mandeli posvetil oskarja za pesem I just called to say I love you. Južnoafriške radijske postaje je zato niso smele več predvajati. Senegalski glasbenik Youssou N'Dour je šel istega leta še korak dalje – svoj album je naslovil Nelson Mandela.

18. julija 1988 je Mandela v zaporu praznoval svoj 70. rojstni dan, na londonskem stadionu Wembley pa je gibanje proti apartheidu dobivalo nov zagon. V čast voditelju za zapahi so namreč priredili velik koncert. Med organizatorji je bil Jerry Dammers, avtor pesmi Nelson Mandela, skupina Simple Minds je posebej za to priložnost posnela pesem Mandela Day, Santana instrumentalno Mandela, Tracy Chapman pa je odpela pesem Freedom (svoboda) z Mandelu posvečenega albuma Crossroads. Whitney Houston se mu je poklonila z gospelom He I Believe (vanj verjamem), Salif Keita, ki je bil prav tako med nastopajočimi, pa je pozneje posnel pesem Mandela.

Tudi južnoafriški umetniki so pisali skladbe v čast Mandeli. Johnny Clegg je žel uspehe z Asimbonanga (Mandela), kar v prevodu pomeni nismo ga videli. Hugh Masekela, ki si je zatočišče poiskal v Veliki Britaniji, je leta 1987 posnel Bring Him Back Home (Nelson Mandela). Prevod: pripeljite ga nazaj domov. Črni predsednik oziroma Black President Brende Fassie iz leta 1989 je bila v Južni Afriki seveda prepovedana, a je kljub temu tam doživela velik uspeh.

Pesem proti apartheidu z naslovom Days of Glory je leta 1990 posnela hongkonška skupina Beyond, posebna čast pa je doletela zasedbo Ladysmith Black Mambazo, ki je Mandelo najprej spremljala na podelitev Nobelove nagrade za mir, naslednje leto pa je nastopila še na njegovi inavguraciji.

Nickelbackov videospot If Everyone Cared (če bi bilo vsem mar) iz leta 2006 vključuje tudi Mandelovo življenjsko zgodbo.

In to, njegovo življenjsko zgodbo namreč, so se trudili ubesediti številni avtorji, tako v knjigah kot tudi v filmih. Najbolj slavna je avtobiografija Dolga pot na svobodo (Long Walk to Freedom), ki jo je Mandela začel skrivaj pisati že v zaporu. Bralci so v njej zaman iskali podatke o vlogi de Klerka v nasilju v 80. in 90. letih, brez odgovora pa so ostala tudi vprašanja o vpletenosti Winnie Mandela. Dobili so jih v biografiji, ki jo je Anthony Samson pisal v sodelovanju z Madibo. Naslov je preprosto Mandela: avtorizirana biografija.

Tema film Mandela in De Klerk je Mandelova izpustitev iz zapora, medtem ko Zbogom, Bafana govori o časih, ko je bil še za zapahi in o njegovem odnosu s paznikom Jamesom Gregoryjem. Z oskarjem nagrajeni Invictus, v katerem Mandelo igra Morgan Freeman, pa osvetli prelomno dogajanje v času svetovnega prvenstva v rugbyju leta 1995. Posnet je bil po knjigi Johna Carlina Playing the Enemy: Nelson Mandela and the Game that Made a Nation (Igrati s sovražnikom: Nelson Mandela in igra, ki je ustvarila nacijo).

O njem so pisali tudi tisti, ki so bili na drugi strani. Nekdanji južnoafriški tajni agent Gordon Winter je tako leta 1981 objavil knjigo spominov Inside boss, v kateri opisuje svojo vlogo v zaroti za osvoboditev Nelsona Mandele. Obveščevalna služba je namreč želela, da bi pobegnil iz zapora, da bi ga na begu lahko ustrelili. Načrt je preprečila britanska obveščevalna služba.

Po Mandeli se imenuje tudi vrsta pajka Stasimopus mandelai, ki so ga odkrili leta 2004.

Citati Nelsona Mandele

- Dobra glava in dobro srce sta vedno zavidanja vredna kombinacija.

- Vsakič, ko splezaš na visok hrib, ugotoviš, da je pred tabo še več hribov.

- Izobrazba je najboljše orožje za spreminjanje sveta.

- Biti svoboden ne pomeni le odvreči verig, ampak tudi živeti tako, da spoštuješ in spodbujaš svobodo drugih.

- Sovražim rasizem, saj se mi zdi barbarski, ne glede na to, ali prihaja od temnopoltega ali belopoltega človeka.

- Naučil sem se, da pogum ni odsotnost strahu, ampak zmaga nad njim. Pogumen ni tisti, ki ga ni strah, ampak tisti, ki strah premaga. 

- Ko imajo v Združenih državah ali v Veliki Britaniji volitve, ne vprašajo po opazovalcih iz Afrike ali Azije. Ko pa imamo mi volitve, hočejo imeti opazovalce.

- Če obstajajo sanje o prelepi Južni Afriki, obstajajo tudi poti, ki vodijo k temu cilju. Dve od njih bi lahko imenovali Dobrota in Odpuščanje. 

- Če človeka nagovoriš v jeziku, ki ga razume, pride sporočilo do njegove glave. Če ga nagovoriš v njegovem jeziku, gre do njegovega srca.

- Če želiš doseči mir s svojim sovražnikom, moraš delati z njim. Potem postane tvoj partner.

- Pri nas greš najprej v zapor, potem pa postaneš predsednik.

- Vedno izgleda nemogoče, dokler tega ne narediš.

- Naj vlada svoboda. Sonce naj nikoli ne zaide nad tako veličastnim dosežkom človeštva.

- Samo svoboden človek se lahko pogaja, zaporniki ne morejo sklepati pogodb. Moja svoboda ne more biti ločena od tvoje.

- Delna svoboda ne obstaja.

- Nič ne pove več o bistvu neke družbe kot način, kako ravna s svojimi otroki.