O tedanjem fantu ne bom veliko govorila, naj povem zgolj to, da je v času najine zveze zapadel v svet mamil. Počasi je lezel vanj, vse do odvisnosti od heroina. In ves čas, četudi sem seveda opažala številne spremembe, mi je o tem lagal in prikrival svoje početje. Seveda, če imaš ob sebi odvisnika, gredo zraven tudi laži, izmišljevanja, skrivanja. Jaz pa sem znana po tem, da imam rada "čiste račune", ne maram skrivnosti. V življenju nisem zaužila nobene droge (če odštejemo analgetike), niti "trave" ne, zato je jasno, da mi tedanji fant ni bil pripravljen razlagati o svojem drsenju v svet mamil. In jasno je, da je začelo prihajati do napetosti, vse pogostejših prepirov, kajti življenje z narkomanom, kot je znano, ni enostavno.
Ne spomnim se več natančno tistega dneva, ko me je prvič udaril. Mislim, da se je začelo z odrivi, ko sem kdaj od njega zahtevala kakšen odgovor. Tako me je nekajkrat odrinil stran, vsakič seveda nekoliko močneje. Potem pa prvi udarec. Bila je klofuta, močan udarec v lice. In še danes, ko pomislim na to, me po telesu (predvsem obrazu) spreleti, postane mi neprijetno, telesno reagiram na nekaj, kar sem velikokrat doživela. In res je, kar pravijo tisti, ki vedo, kaj nasilje je: po prvi klofuti bi moral vsak oditi, vsaj za nekaj časa. S tem bi storilca prisilil, da resno razmisli o tem, kar je storil. In s tem bi žrtvi postavila mejo, se zaščitila. A kaj, ko je vmes še ta "prekleta" ljubezen, čeprav to ljubezen ni, a ti se tega takrat še ne zavedaš ...
Zanimivo je, da sem že od začetka svoje novinarske poti poročala o kriminalu. Tudi o najhujših oblikah nasilja. In življenje je hotelo, da ga izkusim tudi sama. Še danes težko gledam nasilne prizore po televiziji, ki so na žalost zelo pogosti. Ker bi, če bi se jim hotela izogniti, lahko gledala le še limonade, kuharske oddaje in risanke. A ker filme vseeno rada gledam, ob nasilnih prizorih pač pogledam stran in si včasih celo zamašim ušesa. Nekdo, ki je sam doživljal udarce, ki pozna zvok, ko roka udari ob telo, tega, verjemite, ne mara podoživljati. Kajti, koža se slej ko prej zaceli, podplutbe razbarvajo, ostanejo pa tiste nevidne brazgotine in te ostanejo za vedno.
Večkrat se službeno "srečam" s posledicami nasilnih kaznivih dejanj. Velikokrat poročam o nasilju, nenazadnje tudi v zadnjem času, ko se je število umorov, ubojev – vsaj zdi se tako – povečalo. Na sodiščih poslušam storilce, kako se iz okov lastne krivde skušajo izvleči z omalovaževanjem žrtve, s prelaganjem odgovornosti nanjo (kar je v primeru, ko je žrtev umrla, izraz popolne nečlovečnosti in pomanjkanja občutka za to, kar je prav), na drugi strani videvam svojce umrlih, kako v sebi z zadnjimi atomi moči tlačijo vulkan bolečine, ki jim trga srce v občutkih krivde, ker si niso predstavljali, da se lahko tako konča. Sicer bi ukrepali, bi nekaj naredili, ne bi bili potrpežljivi in ne bi nikoli čakali niti ene same ure, če bi vedeli, kako hudo je, pa čeprav jim je to svetovala žrtev sama. Oni pa so, ne zavedajoč se resnosti položaja, žrtev in njeno voljo upoštevali.
Sama sem imela lahko rečem "srečo". Da nisem nikoli z glavo priletela v rob mize, da nisem padla vznak ali omahnila po stopnicah ... Da sem kot bivša rokometašica bila vedno dovolj spretna in močna (kot pivot se naučiš braniti se pod udarci nasprotne ekipe na "sovražni" črti), da sem ob udarcih vselej ostala na dveh nogah, četudi je po meni padalo tudi, ko sem bila v postelji ali na fotelju. Ja, ko imaš ob sebi nasilneža, prav nikjer nisi varen.
"Ker je ljubezen bolezen ..."
Nisem sicer ljubiteljica pri nas zelo popularnega Jana Plestenjaka. A vsakič, ko slišim njegovo zelo spevno popevko "... ker je ljubezen bolezen", ne ostanem ravnodušna. Včasih me celo spreleti srh, kajti v sicer zabavnem Plestenjakovem besedilu jaz podoživim stvari, ki sem jih pred četrt stoletja potlačila globoko vase, no, vsaj poskusila sem. Pesem me spomni na to, da se ljubezen res lahko spremeni v bolezen, pa ne v smislu simpatične opisane popevke. Ljubezen se lahko izrodi, se spremeni v nekaj bolnega, bolestnega, v svoje nasprotje. In sopotnica te bolestnosti je nemalokrat tudi nasilje.
Nasilje, ki se ni rodilo v tem novem odnosu, kjer na začetku zaljubljenca kar lebdita v zraku, in še vonj iz "auspuha" avtomobila, s katerim se je do nje pripeljal njen dragi, diši bolj kot spomladi zadišijo majnice ali kakšne druge cvetlice ... Gre za nasilje, ki je v njem (včasih tudi njej) že dolgo, ki tli in čaka na novo žrtev. Nasilnež ga v odnose v odrasli dobi prinese že iz otroštva, kjer je – nihče ne more zanikati – nekaj le bilo narobe, tudi če izhaja iz urejene, uglajene in v javnosti uspešne družine ali pa iz družine socialnega dna, kjer sta doma lahko tudi alkohol, droge in nasilje.
Lahko da bo trajalo šest mesecev, leto ali dve, ali da bo odnos dajal vtis dobrega odnosa celo tja do zanositve ali do prve noči, ko bo novopečena mamica pričakovala, da bo tudi partner vstal, ko otrok neutolažljivo jokal ... A v nekem trenutku se bo zgodilo, nenapovedano, povsem nepričakovano in žrtev bo doživela šok, iz katerega se dolgo ne bo ovedla. V ljubljeni osebi bo zagledala nov obraz – obraz, poln hladu, steklenega pogleda, ki ga doslej še ni videla ali poznala. Čez čas bo temu steklenemu hladnemu pogledu začela slediti tudi njegova roka. A to ni več roka, ki jo je tik pred tem še gladila, nežno božala – to je roka, ki to isto kožo zdaj z vso silo udarja, ji povzroča odrgnine, podplutbe, doživljenjske brazgotine ...
Nasilnež si bo vedno več upal, žrtev bo vedno bolj navajena
Prva klofuta jo bo presenetila, druga užalila, tretja razjezila, po četrti pa bo začela otopevati in verjeti, da je morda v njej problem. Udarci se bodo stopnjevali, tudi po moči, nasilnež si bo vedno več upal, žrtev bo na njegov "pogum" vedno boj navajena. Začela bosta plesati v strupeni in nevarni spirali, kjer se bosta izmenjevali ljubečnost in nasilje, dobri in slabi dnevi, vse se bo odvijalo v nekontroliranem vrtincu zmešnjav.
Ali se bo še pravi čas ovedla in odšla ter poskrbela za svojo varnost?
A, preden nadaljujem, naj poudarim, seveda niso samo ženske žrtve nasilja, še zdaleč ne. V družini so to lahko tudi otroci, moški, stari starši, tudi starši nemalokrat. A zgodba, ki jo boste danes videli v oddaji Svet na Kanalu A, bo osredotočena predvsem na nasilje nad ženskami. Za nas je spregovorila sestra nedavno napadene mlajše ženske, ki ji je po življenju stregel bivši partner. " On nikakor ni mogel sprejeti razhoda, da je z njim prekinila odnos, njegov ego mu tega ni dopustil," nam je zaupala sestra napadene. Ki je na srečo preživela, številne na žalost niso. Pedagoginja Vanja Jakopin iz URSIKS, ki je deset let v največjem slovenskem zaporu na Dobu nasilneže skušala naučiti zdravih vzorcev vedenja, pa je pojasnila, da je največja težava pri nasilju – da storilec ne prizna, da je v njem problem. Za svoje nasilje vselej krivi druge, od službe, preglasnih otrok, žene, ki je zahtevna ali "spet zoprna" ... A šele, če pride do uvida, da je v njem težava, je potem možno učenje novega vedenja, novih načinov reagiranja v konfliktnih situacijah. In da ne bo pomote, nasilje ni le stvar nižje izobraženih ali ljudi s socialnega dna, z nižjimi dohodki, še zdaleč ne ... Nasilneži zrastejo lahko tudi v povsem dobro situiranih družinah, lahko so visoko izobraženi, lahko imajo v družbi ugled.
Prav tako pa je treba povedati, da žrtve nasilja niso neke neuke, nesamostojne, bogaboječe ženske, ki se ne znajo postaviti zase. Med njimi so namreč tudi ženske, ki imajo izobrazbo, ki opravljajo pomembne poklice, ki v družbi veljajo za odločne, samostojne ženske. In prvič v svojem življenju, ki jih bo kmalu štelo 50, o tem govorim oziroma pišem, ker mi je to veliko lažje, tudi sama. Preprosto me stopnjevanje nasilja v naši družbi in nemalokrat tudi omalovaževanje žrtve, češ da naj pač odide, pa bo, tako vznemirja, da čutim potrebo, da nekaj tudi sama storim. Da iz lastne izkušnje pojasnim, da to še zdaleč ni tako enostavno, kot denimo zamenjati avto ali prepleskati stanovanje. Morda bo pa ta moja izpoved – o tem niti v moji najožji družini nihče ničesar ne ve – komu koristila. To želim storiti tudi ali predvsem zaradi svojih dveh hčera, ki bosta kmalu v starosti, ko si bosta začeli tudi sami iskati partnerja in moja edina želja je, da jima nikoli ne bi bilo treba čez podobno izkušnjo, kot sem jo doživela jaz. In oprostita mi deklici moji, da vama tega nisem sposobna povedati na 4 oziroma 6 oči. Ne zmorem.
Manipulacija – grožnje s samomorom
Ko poročam o kaznivih dejanjih, slišim pripombe mnogih, ja, zakaj pa ni prej šla, pa "kira budala" je, da si dovoli, da ji partner ali mož takšne počne. In čutim potrebo postaviti se v bran tem ženskam, sploh tistim, ki v svojem imenu na žalost ne morejo več govoriti. Ne, niso neumne te ženske, ki padejo v kremplje nasilneža, niti niso nesposobne, niti niso šibke ali kakršnekoli – so le ženske, ki so se zaljubile v napačnega moškega, in ki so preveč dobre, da bi se pravočasno postavile zase. To so ženske, ki praviloma zelo skrbijo za svojega partnerja in četudi jih tepe, se jim smili, ker po tepežu že tako naredi, da je on žrtev (sistema, družbe, službe, slabega otroštva ...). V mojem primeru je bil nekdanji fant izjemno manipulativen, jaz pri 24–25 letih pa izjemno naivna, že od malih nog oseba, ki prej poskrbi za druge kot zase. Bile so tudi grožnje in čustveno izsiljevanje, prikrite in povsem odkrite, v stilu: "Če me zapustiš, pa se mi lahko kaj zgodi, lahko si kaj naredim in ti boš kriva ... ker sem to storil zaradi tebe." Kdo bi si želel imeti na vesti smrt fanta? Katero dekle bi si upalo oditi, ko ve, da se lahko fant maščuje na ta način, da stori samomor? Jaz si tega dolgo časa nisem upala.
V zgodbi, ki gre v eter danes v oddaji Svet, pedagoginja poziva ljudi, naj ukrepa vsak, ki ugotovi, da je nekdo žrtev nasilja. V mojem primeru je bilo to težko. Poznana sem bila kot zelo pogumna novinarka, zelo glasna in odločna oseba, ki si kaj takšnega nikoli ne bi dovolila. Poleg tega sem tisti čas živela s fantom in seveda domačih ali kogarkoli nisem obiskovala, ko bi lahko kaj videli – tako se zgodi tako imenovana izolacija, osamitev žrtve.
Spominjam pa se, kako sem se nekega dne odpravila službeno na koprsko sodišče, ker sem morala poročati o nekem sojenju. Pred obravnavno dvorano čakamo novinarji in pridruži se nam tožilka, s katero malce poklepetamo. Kmalu je opazila rumeno zeleno podplutbo na sredini mojega čela, zelo nenavadno, na zelo nenavadnem mestu (da, tudi "čelno" sem kdaj dobila) in me vpraša: "Kaj pa je to?" Jaz sem se izgovorila na vratca omarice v kuhinji, češ da jih nisem videla, ker sem nerodna, a sem prepričana, da je tožilka vedela, za kaj gre ... Enkrat sem morala tudi obiskati specialista zaradi perforacije ušesnega bobniča. Tudi tam neumni izgovor, da mi je padel kovček iz omare ...
Večkrat razmišljam, kaj bi bilo, če bi kdo od teh ljudi, ki so opazili, da morda le ni vse v najlepšem redu, kaj storil, naznanil sum nasilja na policijo, kjer bi gotovo opravila vsaj informativni razgovor z njim ... A ne krivim nikogar, saj sem bila v prvi vrsti jaz tista, ki nisem hotela prijave. In tako kot jaz takrat ravna mnogo drugih žensk. Ki želi stvar urediti brez policije, ki čaka na trenutek, da bo lahko v miru odšla. A dejstvo je in jaz se tega zavedam šele danes, po 25 letih od tistega težkega obdobja, da ima žrtev drugačno dojemanje. Zato, ker je žrtev. Ne zna oceniti, koliko je to narobe, kar doživlja, ker jo je storilec že uspel prepričati, da si to zasluži, ker je ona slaba, ker ga ona – v mojem primeru z vprašanji, dvomi, vrtanjem v partnerja – pripelje do tega, da mora pač udariti, da utihne, da neha spraševati, da neha zahtevati karkoli že od njega.
In tu so tudi žrtve (ženske ali moški), ki imajo z nasilnežem otroke. Nekatere so od njih materialno odvisne, nekatere pa preprosto ne želijo oditi, ker bi v tem primeru morale nasilnežu dovoliti stike z otroki na samem, brez nje, brez njenega ščita ... In zato ostanejo. In zbirajo moči in pogum, da to nekoč v prihodnosti naredijo. A nekaterim na žalost to nikoli ne uspe.
Rešilni klic s POP TV-ja
Med udarci, prepiri, porabo denarja za plačilo življenjskih stroškov saj je moj tedanji fant imel drugačne vrste stroškov ... sem v tem odnosu vztrajala toliko časa, da se je fant odločil za zdravljenje odvisnosti od mamil. In tudi ves čas zdravljenja sem bila poleg, dokler si ni dovolil celo na zdravljenju početi stvari, ki so za nek odnos nedopustne. Takrat sem se dokončno odločila, da grem. A tudi to ni bilo enostavno. Po zdravljenju je namreč spet začenjal klicati, želel bi se z mano srečati, vzpostaviti spet odnos ...
Takrat je v moje življenje posegla usoda. Klic iz POP TV-ja, ker so iskali novinarko, kako hecno, ravno za črno kroniko za 24UR. Nisem dosti pomišljala, v 14 dneh sem morski zrak zamenjala za kotlinsko podnebje. Kjer sem začela znova.
Zavedam se, da nimajo vse ženske (ali moški) enakih možnosti, kot sem jih imela jaz. Da nimajo te sreče, da se lahko preselijo, dobijo dobro službo in da lahko zaživijo v drugem kraju in si uredijo življenje. Težko mi je bilo napisati te vrstice, pa čeprav je minilo skoraj 25 let. To govori o dejstvu, kako globoke rane pusti nasilje in koliko časa potrebuje žrtev, da se otrese lastnega sramu in da spregovori.
