Nasilje je kot rak. Če ga ne ustaviš, dela čedalje večjo škodo

Na poti v mariborski zapor, kjer sem opravila razgovor s tamkajšnjo psihologinjo Urško Tropenauer, ki odrasle tam zaprte moške skuša naučiti, kako delovati v življenju brez nasilnih vzorcev, sem razmišljala o tem, kako globoko je naša družba prepletena z nasiljem. Tako globoko, da kakšne vrste nasilja sploh več ne zaznavamo kot nasilje. In ravno verbalno nasilje, zmerjanje, grde besede in podobno, so  v času, ko vsak lahko reče vse, pa za to sploh ne odgovarja, v zaskrbljujočem porastu.  Res je, verbalno nasilje vas ne bo ubilo, bo pa počasi ubijalo življenje v vas, z vsako izrečeno žaljivko bo ugašal nasmeh na vašem obrazu, radost se bo spremenila v žalost, zaskrbljenost in skrušeno samopodobo, ki vas bo vodila v čedalje slabše življenje. Nekateri bodo za povrh dobili še "kakšno okoli kepe", tako da bo potem telesna bolečina pregnala vsako željo, da bi se sploh lotili verbalnega nasilja, ki je vodilo v fizično. 

Še kakšen kilometer manjka do mariborskega zapora, ko pomislim, da je nasilje  kot rak; Če ga ne ustaviš, bo delalo vedno večjo škodo in uničevalo pred seboj vse, česar se dotakne. Tako kot rakave celice lahko uničijo vse zdrave organe v telesu, lahko nasilje uniči vse zdrave odnose v neki skupnosti, od družine naprej. In zavedati se moramo, da boste danes vi tisti, ki boste žrtev nasilja, jutri bo žrtev vašega nasilja nekdo drug. Kajti pogosto se zgodi, da žrtev nasilja v odrasli dobi postane povzročitelj nasilja nekomu drugemu. In temu vrtincu pogube ne bo konca, vse dokler se sleherna žrtev ne bo naučila ubraniti nasilnika in dokler se sleherni nasilnik ne bo spremenil. Pa je sprememba sploh možna? "Res je, da so to zelo togi, vztrajni, stabilni vzorci vedenja, ampak zato smo tu zaposleni, da jih na to opozarjamo. A dejstvo je, da morajo storilci (zaporniki in priporniki) prostovoljno sprejeti neko odločitev pri sebi, da so zmožni, da si želijo spremembe vedenja v prihodnje," je povedala psihologinja v ZPKZ Maribor Urška Tropenauer, ki opravi razgovor z vsakim, ki prestopi prag zapora bodisi kot pripornik ali že zapornik.  

S slednjimi opravlja individualne razgovore, deluje pa tudi v skupinskih obravnavah, v katerih skušajo najprej opredeliti, kaj vse je nasilje. Marsikdo od zaprtih namreč tega ne ve prav dobro. Težko ji je zlasti opredeliti, kaj je ekonomsko nasilje. "Mnogi ne razumejo, da je to, ko imajo nadzor nad njenimi financami. Ali ko ji dajo denar, ki ga potrebuje, samo v primeru, ko izpolni to ali ono," pove psihologinja. Zato jo prosim, naj mi oriše vrste nasilja, kot ga predstavi zaprtim, ki so v obravnavi pri njej. 

Psihično nasilje: "Psihično nasilje bi bilo zalezovanje. Kje si hodila tako dolgo iz službe? Nisi prišla ob pravi uri domov. Sem te opazil v parku, kaj si tam delala? Kje si bila, si bila z onim?"

Verbalno nasilje: "To so grožnje, zmerjanja, žalitve. Ti prasica, kurba, kje si se klatila? Kaj mi boš spet lagala?" 

Fizično nasilje: "Teh milejših oblik fizičnega nasilja obsojenci sploh ne prepoznajo, ko imamo delo v skupini. Odrivanje zanje ni tako hudo, včasih si kdo zasluži kakšno okrog ušesa, so prepričani. Tudi 'cukanja' za lase ne prepoznavajo kot nasilja. Zanje fizično nasilje pomeni, da nekoga udariš in da so že vidne neke posledice udarca." In vse to morajo najprej spoznati, prepoznati kot zgrešeno, da bi potem lahko svoje vedenje začeli spreminjati. 

Velik del nasilja, to ni nobena skrivnost več, se dogaja za štirimi stenami včasih na videz popolnoma varnega in prijetnega doma. A stene skrivajo marsikaj in nepredušno zaprta okna ugasnejo marsikateri krik. Včasih pa so ti kriki tako glasni, da prebijejo tudi debele stene in jih je moč slišati še v sosednjo hišo. A ti kriki so tedaj lahko zadnji kriki žrtve, ki je predolgo molčala. 

V zaporu se srečajo tudi s takšnimi primeri, ko je storilec ubil svojo partnerko, ženo in je njun skupni otrok zdaj postal, lahko bi rekli sirota, saj mame ni več, oče je pa v zaporu, kjer bo ostal še dolgo.  

Ima pa Tropenauerjeva pogosto opravka z nasilneži, ki z nasiljem rešujejo konflikte in svojih žrtev ne želijo ubiti iz maščevanja ali ljubosumja, ampak jih 'le' kaznujejo ob izbruhih jeze in slabega počutja, nezadovoljstva ali opitosti ... Tudi te primere je treba jemati skrajno resno, predvsem zato, ker se nasilneži po prestani kazni v mnogih primerih vrnejo v družino, ki so ji povzročali nasilje. "Tudi povzročitelji nasilja morajo biti deležni obravnave, če želimo, da nek odstotek nasilja zunaj zmanjšamo. Drugače se ta krog enostavno samo zavrti s starimi vzorci vedenja po prestani kazni in lahko je naslednje nasilje še huje, hitreje se ponavljajo ti vzorci," je za oddajo Svet na Kanalu A še povedala Tropenauerjeva.  Več pa v današnji oddaji.