In kako si ti doživel to pot?
V Srbiji je, recimo, čisto drugače kot v Evropski uniji. Po Srbiji prosto hodijo. Med begunci pa obstajajo razlike ‒ tisti, ki so iz Sirije, imajo običajno denar in si lahko privoščijo, da plačajo po 100 evrov za taksi, ki jih odpelje od Beograda do meje. Tisti, ki nimajo denarja, pa morajo čakati avtobuse. V tem smislu najbolj trpijo Afganistanci, ker potujejo mesec dni brez denarja, pojma nimajo, kje so, ne znajo jezika ...
Ko že ravno omenjaš denar ... To je nekaj, kar jim mnogi očitajo – da imajo "kupe" denarja. O kakšnih količinah pravzaprav govoriva in od kod ta denar pride? So doma razprodali premoženje?
Po navadi je tako, da gresta na pot eden ali dva iz družine. V resnici to ni veliko denarja. Kot so mi dejali, je povprečna plača v Siriji 100 dolarjev, se pravi, da poberejo ves denar od družine, sorodnikov, da imajo za čoln, ki jih pripelje do Lezbosa, potem pa zelo varčujejo, a običajno imajo v žepu od 300 do 500 evrov. Medtem ko Afganistanci nimajo niti 10 evrov in so povsem odvisni od tega, kar dobijo ob poti.
Kakšni odnosi vladajo med begunci? Te dni smo lahko videli, da obstajajo tudi napetosti ...
Jaz tega nisem doživel. Gre sicer za ljudi iz povsem različnih jezikovnih skupin. Sirci govorijo arabski jezik, potem pa so še ostali – na primer Iranci, ki govorijo perzijski jezik, in se med seboj sploh ne razumejo. Prav tako jih je mogoče ločiti že po videzu. A rivalstva, pretepov ni. Predvsem so ti ljudje, kot sem jih sam doživel – v prvi vrsti povsem izčrpani in komaj stojijo na nogah. Večinoma imajo vročino, drisko ... Nihče ne je. Tudi jaz nisem. Preprosto je toliko adrenalina, kot bi bil sredi vojne. Ni ti do hrane, kar je zelo slabo, ker si še bolj slaboten, ko ne ješ.
Kako pa deluje solidarnost med njimi – si pomagajo?
Zelo. Sirci, na primer, cigarete delijo tudi z Afganistanci. Je pa res, da prav veliko tistega, kar bi lahko delili, tudi nimajo. Jaz sem, recimo, najprej med otroke razdelil piškote, spalno vrečo, ki sem jo imel s seboj, sem jim dal ...
Kako si jih doživel – ne kot begunce, kot ljudi?
Zelo topli so, prijazni, nobene agresije ... Treba se je tudi zavedati, od kod prihajajo. Eden izmed njih mi je dejal, da je hodil in za njim je policist vpil "stop, stop". A ga ni slišal, šele ko ga je prijel, se je ozrl in videl, da ima pištolo in pendrek. Dejal je, da se je v tistem trenutku začel tresti. Ko te v njihovih državah ustavi policist in te prime za roko, to običajno pomeni, da boš ali ostal brez roke ali umrl kar tam na ulici ... To so druga pravila, represija, ki si je mi ne predstavljamo. Tam ni človekovih pravic.
Pojma nimajo, vsaj večina ne. Ne vedo, kje je Slovenija, kje Hrvaška. Vedo samo, da je Nemčija destinacija in najbogatejša država, ki bo poskrbela za njih in tam se bodo počutili varne, vse ostalo je neznanka. Sicer jih zanima. Ko sem jim pripovedoval o Sloveniji, so se čudili, da imamo samo dva milijona prebivalcev in 300.000 ljudi v prestolnici. Ampak v Sloveniji ne bi ostali, ker vidijo življenje v Nemčiji, ki je gospodarska velesila, in oni si želijo delati, želijo si novo življenje. Morda ne toliko zase kot za svoje otroke, da bodo lahko živeli v miru, hodili v šolo in po dolgih letih nekaj naredili iz svojega življenja.
NA AVTOPILOTU DO CILJA: VSAK METER NA POTI DO "NEBES" ŠTEJE
Si imel morda občutek, da so na nekakšnem "avtopilotu" ‒ da pred seboj vidijo le cilj in gredo proti njemu?
Da. Njim je en meter, vsak meter več že uspeh, je tista borba, ki jo zmagajo. Vsak meter, ki ga osvojijo, so namreč bližje cilju. To se je dobro videlo, ko sem bil v skupini petstotih beguncev in smo rinili najprej. Srbska policija nas je blokirala, ker je bil center pred mejo že napolnjen, in ta skupina, v kateri sem bil, je na vsak način želela prodreti v prenatrpan center. In po pol ure pritiskanja, kričanja otrok je množica oviro tudi predrla in šla naprej. Medtem sem na levi strani videl češke prostovoljce, ki so v Srbiji in kuhajo čaj. Bil je hud mraz, ura okoli desete zvečer, a se skoraj nihče ni ustavil, da bi vzel čaj in se pogrel. Hoteli so le en meter naprej. To jim je v tistem trenutku pomenilo več kot čaj, ki so ga pravzaprav nujno potrebovali.
Pravzaprav so v totalnem deliriju, prepričanju, da jih za tisto ograjo čakajo nebesa, da jih čaka nekaj lepšega.
Najbolj nenavadno se mi je zdelo, ko je nek Pakistanec dejal: "Jaz sem tako vesel, da sem tukaj." Jaz pa sem si mislil, pa kaj mi govoriš, stojiva v blatu, oba imava že več kot 14 ur mokre noge in spodnjice, treseva se, vročino imava ... Ampak on je dejal, da je srečen, ker se bori za boljšo prihodnost. Če bi ostal doma, bi verjetno umrl.
Praviš, njihov cilj so "nebesa za ograjo". Kakšno bo po tvojem mnenju za njih srečanje z realnostjo, da teh "nebes" ni, ali pa vsaj ne v obliki, kot si jih predstavljajo?
Pogovarjal sem se z zdravnikom iz Sirije, zelo izobraženim človekom, ki govori boljšo angleščino kot marsikdo v našem parlamentu, in ga vprašal, ali je pričakoval to – torej blato, mraz ... In je dejal, da ne, da so mu kolegi dejali, da je v Nemčijo čisto enostavno priti. Mislim, da je velika težava, ker jim nihče ne pove, kako je v resnici. Že v Turčiji bi jim morali povedati – najprej, kam sploh gredo. Ogromno ljudi je v natikačih. In to je nepredstavljivo, da nekdo v natikačih na tem mrazu sploh obstane. Pogovarjal sem se z dvema zdravnikoma, tudi njima se je to zdelo neverjetno, ker imajo skoraj vsi vročino, nekateri imajo zlomljene kosti, ker padajo med prerivanjem, v blatu drsi, nekateri imajo pljučnico, zdravil pa močno primanjkuje. Imajo nekaj paracetamola, to pa je večinoma že vse.
DEL SRBIJE S PRIHODOM BEGUNCEV GOSPODARSKO OŽIVEL
Kot mi je povedal taksist, je del Srbije s prihodom beguncev doživel gospodarski razcvet, saj v južnem delu, kjer je prva vstopna točka, begunci pustijo denar. Trgovine, ki so prej komaj preživele, jim zdaj prodajajo vodo, hrano, plenice ... Taksisti jih vozijo in pravijo, da dokler bodo hodili begunci, bo odlično.
Se je pa zdaj začel ustvarjati problem. Prej so jih Hrvati spuščali naprej, zdaj pa so ta pretok omejili. Mejni prehod, na katerem sem bil jaz, so odprli šele v zadnjih dveh tednih. Je na vrhu hriba in prej sploh ni deloval, odprli pa so ga, da begunci ne motijo ustaljenega ritma – podobno kot pri nas, ko smo se odločili, kam usmerjamo begunce, da na ta račun ne trpijo tovornjaki, logistika ... In zdaj so jih torej poslali na blatno, podeželsko območje, kjer nastaja zamašek. Tam je vsak dan od 3000 do 5000 ljudi več. In prej so jih spuščali naprej, tako da jih je bilo na meji okoli 5000. Zdaj pa jih bo najbrž v roku enega tedna tam okoli 30.000, če jih Hrvati ne bodo spustili naprej. Po drugi strani jih pa Hrvati ne morejo spustiti naprej, ker Slovenija ne sprejema večjega števila. Moramo se zavedati, da je teh beguncev na celotni poti – vse do Turčije – ogromno in da bodo še prihajali. Tudi čez zimo, čeprav so opozorila, da je morje razburkano, da je nevarno. Ampak oni vseeno gredo.
Mislim, da je Evropa na eni veliki preizkušnji, predvsem zato, ker se pojavlja vprašanje, ali je smiselno imeti meje in države in se oklepati nacionalizma v smislu tam so Hrvati, Srbi, potem Nemci, ali pa je leto 2015 tisto, ko bi se morali zavedati, da smo vsi ljudje. In tu dejansko gre za otroke. Mislim, da bi morali te otroke rešiti.
Ne vem sicer, kaj potem storiti s temi velikimi množicami. Očitno se bo Evropa v naslednjih desetih letih močno spremenila, kot se je Amerika s prihodom Afričanov, ki so jih sicer tja pripeljali načrtno. Ti ljudje iz Sirije, Iraka, Afganistana, tudi iz Afrike, bodo predstavljali veliko večji odstotek prebivalstva kot ga danes. Mislim, da vsi prihajajo sem, prihajajo pa zato, ker so njihove države popolnoma destabilizirane, nobene perspektive nimajo, bojijo se za svoja življenja ... Če ostanejo tam, se morajo podati v boj na fronto. Pravzaprav nimajo izbire.
Torej najbrž ne govorijo o tem, da bi se vrnili domov.
Nikakor. Dokler je tam, kot je, so veseli, da v Evropi stojijo v blatu. Pa čeprav v Srbiji, torej še pred Evropsko unijo, in tudi brez hrane, brez strehe nad glavo in bolni. Za njih je to bolje kot doma in mislim, da je to samo po sebi dovolj zgovorno.
KAKO SE RODI EKSTREMIST? BEGUNCA PUSTIŠ OBUPANEGA V BLATU PRED MEJO
Smo pa te dni videli statistične podatke iz Nemčije o tem, da je velik del prošenj za azil na koncu zavrnjen, obstajajo načrti o vračanju ... Kako bodo to sprejeli, če bo to tega prišlo?
Tam, od koder so, ni življenja. Ne moremo jih poslati nazaj, če so zbežali iz te ... norišnice. Mislim, da bi ti ljudje prej storili samomor, kot šli nazaj. Slišal sem seveda za scenarij o vračanju, ampak si sploh ne predstavljam, da bi ljudi, ki so opravili vso to pot, trpeli in končno prišli na cilj, potem strpali na letala in poslali nazaj. Tega ne bodo sprejeli, ljudje se bodo začeli ubijati.
Gotovo pa bo v domači javnosti velik odstotek tistih, ki bodo menili, da je vračanje pravilna odločitev, čeprav gre za zelo prijazne ljudi, ki bi nas, če bi mi imeli vojno, z veseljem sprejeli.
Zajokal sem. Večkrat. Tudi sam imam otroke in to me je najbolj prizadelo – bosi in lačni otroci, ki kričijo iz obupa. Imel sem še jabolko, ki sem ga hranil za skrajno silo. Čeprav tako ali tako nisem imel apetita, da bi ga pojedel ... In tam je bil oče iz Afganistana, sam s svojimi štirimi otroki, imel je eno banano, ki jo je razdelil med njih. In najmlajši, mogoče star dve leti in pol, tri leta, je dobil najmanjši košček in potem klical za njim "oče, oče". Oče je šel stran, jih pustil, otrok pa je jokal. Dal sem mu tisto jabolko, ki ga je stisnil k sebi, kot da sem mu dal nekaj res posebnega. Prav skril ga je pod jakno. To me je zlomilo. Začneš težko dihati, privrejo solze in rečeš si, pa kaj je s tabo Evropa, da to dovoliš pred svojimi vrati? Tak Evropejec si ne želim biti in ne želim si Evrope, ki ne zna poskrbeti otroke.
In ko se že ravno vsi bojijo ekstremistov. Kako pa dobiš ekstremista? Tako, da ga pustiš pred mejo, obupanega in lačnega v blatu. Recimo, da temu očetu na poti umre en otrok, dva otroka ali kar vsi – kar se v naslednjem tednu celo lahko zgodi – kaj bo storil? In potem ga bodo želeli poslati še nazaj v Afganistan? Se ne bo raje razstrelil sredi ulice?
"POJDITE NA MEJO IN JIH SPOZNAJTE"
Kako pa potem kot nekdo, ki je begunce osebno doživel, poslušal njihove zgodbe, sprejemaš dejstvo, da je precej ljudi do beguncev izjemno sovražno nastrojenih? Kaj je tisto, kar manjka, da bi eden drugega bolje razumeli?
Strah seveda je prisoten. Tudi jaz sem bil zelo skeptičen, ko sem se pripravljal na pot z njimi, bal sem se, da bi se mi kaj zgodilo. Kaj pa, če me kdo zabode, pretepe, kaj pa če ugotovijo, da sem novinar pod krinko in bodo menili, da se norčujem iz njih ... Navsezadnje sem bil čisto sam. Lahko bi mi naredili kar koli. In sem bil v skrbeh, tako kot je najbrž večina ljudi. Pa čeprav se imam za popolnoma odprtega človeka, je bilo v meni prisotno vprašanje, kaj pa če so res nevarni.
Ljudem bi zato predlagal naslednje ... begunce imamo tukaj, sedite v avto, do tja je le ena ura. Preživite z njimi vsaj pet ur, pogovarjajte se ... In mislim, da se bo led takoj začel topiti.
Pa se bodo oni želeli pogovarjati z njimi?
Absolutno. Zelo radi se pogovarjajo, zelo veliko jih zna angleško, veliko je izobraženih. Spoznal sem nekega fanta, starega 25 let, ki je imel vseskozi zakrit obraz, razen oči. Videti je bil res agresivno, ampak je bil potem tam eden mojih boljših prijateljev, ko sem ga spoznal in ugotovil, kakšen je zares. Na prvi pogled pa je bil videti tako, da bi ga lahko zamenjal tudi za pripadnika ISIS. Ne smemo soditi po tem, kar vidimo na prvi pogled, na podlagi predsodkov. Zato – kdor koli čuti nestrpnost, naj gre tja in jih spozna. Bo videl, da so takšni kot mi. Kaj pa bi storili mi, če bi nas z domov pregnala vojska? Vzeli prihranke, prosili sorodnike za denar, vzeli telefon in šli.
