V BiH tudi slovenski reševalni psi: 'Ko najdejo osebo, to nakažejo z laježem'

Ni prvič, da slovenski reševalni psi pomagajo na terenu v tujini v najbolj kritičnih trenutkih. 

"Situacija je težka, ampak je glede na skoncentrirano območje v primerjavi s Turčijo, kjer je bilo to razširjeno po vsej državi, tu majhno območje," pravi Robert Anžič iz Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj. 

Kljub temu specifične razmere v Jablanici otežujejo iskanje preživelih. Če je v Turčiji iskanje pogrešanih potekalo na potresnem območju, je tu teren popolnoma drugačen. "Načeloma psi, ko iščejo vonj oziroma izvor, kje je preživeli, gre ta plin oziroma vonj človeka med skalami ven. Tukaj pa morate vedeti, da je ogromno naplavin, ogromno mulja, blata in ta zadeva zadržuje v veliki meri vonj človeka," dodaja Anžič. To pomeni, da se možnost najdbe pogrešanih drastično zmanjša. 

Z vsakim dnem pa je manjša tudi možnost, da med naplavinami najdejo preživele. "V Sloveniji, kakor vem, nas večina trenira pse za iskanje živih oseb. Seveda, tudi če najde osebo mrtvo, pes nakaže. Trenirani so, da ko najdejo pogrešano osebo, v tem primeru na našem treningu markerja, psi to nakažejo z laježem," opiše Anžič. Pomembno je, da vodnik svojega psa pozna do potankosti. Le tako namreč lahko razbere, kaj mu ta sporoča. 

A iskanje preživelih je tako psihično kot fizično naporno delo. Tudi za pse. "Načeloma delajo tam 20 minut, pol ure, uro. To preceniš sam, vidiš intenziteto iskanja. Koliko hitro oziroma koliko vneto pes še išče. Če vidiš, da intenziteta pada, psa umakneš in zamenjaš z naslednjim, ki čaka. Nikoli ne delata dva ali trije naenkrat, ampak se menjajo," zaključi.

Na srečo ljudi, ki so priskočili na pomoč, ne primanjkuje, zato naj bi se naše ekipe kmalu vrnile domov.